Grozne sanje, zbudim se s polno glavo skrbi. Težko je biti jaz, a nekako mi uspeva biti dovolj močan, da preživim tudi takšne dni. Misli švigajo sem in tja, na nekatere se vežem, druge spustim skozi okno in naj se znajdejo. Žalost me preveva, niti še tako dobri in lepi spomini me ne spravijo pokonci. Lahko bi sanjaril o vseh scenarijih, ki bi se začeli z “Kaj pa, če bi takrat to in to,” in si risal lažen nasmeh na obraz. Ne želim živeti v sanjskem svetu, želim se spopasti s trenutno situacijo. Po špartansko se lotim tega problema, ki ni samo moj.
Sedem, prekrižam noge in diham. Čakam, da mine. Ne mine. Zakaj ne? Zakaj za vraga sem še vedno slabe volje. Tukaj bom sedel, rahlo neudobnem položaju, dokler ne bo minilo. Mine ura, še vedno nič. Misli še vedno letajo, kakor komar, ki ga zvečer nisi uspel ujeti, ponoči pa te vsake toliko zbudi in ti da vedeti, kdo je kralj. V tem trenutku je ta bedna misel, prepričanje, da sem žalosten, kralj. Čas je, da jaz prevzamem krono! Dovolj je žalosti, dovolj je teh misli. Pokažem jim vrata in čakam, da odidejo. S sklonjeno glavo vse te misli, ki so se kopičile tako dolgo, odidejo v brezčasnost. Nihče drug jih ne ujame, saj so moje žalostne misli. Lahko bi pisal žalostne pesmi in tako kapljico in kapljico spuščal iz te čaše s temno tekočino, a odločim sem se, da je happy hour in da zlijem vse. Ne teče dolgo, ne traja več kot kakšno minuto. Odprem oči in svet je drugačen. Vidim barve, sonce me poboža, obrnem se proti steni na levi, kjer visijo slike in plakati. Tu sem jaz na odru, ti v mojem objemu, otroka, ki delita svoj nasmeh. Lepo je, vse to smo naslikali skupaj.
Nisem srečen, nisem žalosten, le opazujem vso to dogajanje. Nič se me več ne dotakne, vse je le dežni oblak ali sonce. Če želiš, da dežuje, se bo ulilo, če pa hočeš sonce, ga bo na pretek. Le odpreti moraš okno in pregnati oblake stran.