Posted on Leave a comment

Bomba … atomska

Kakšen penis si ti (v originalu zveni bolje: koji kurac), da mi boš postavljal prepreke? A ti ego trpi, ko mi uspeva? Naj ti nekaj zaupam: meni bo uspelo, ne glede na to, koliko preprek mi boš še postavil. Ti nisi moj sovražnik, jemljem te kot prijatelja, ki je z mano v tej izkušnji. Hvala, da si moj učitelj! Zdaj pa se mi spravi iz poti, lahko pa te tudi prestopim. 

Le to sem želel povedati za uvod, zapis misli, ki so se pojavile pred nekaj časa, a so se hitro razblinile. Za zagon je potrebno malo energije, takšne in drugačne, da zbistrim misli. Tako bom lažje povedal, kar imam za povedati oz. zapisal tisto, kar zares šteje, brez slabih občutkov. Vse je dobro, že nekaj časa, saj vse tako vidim. Okoli so bombe, jaz jih jemljem kot gobe v gozdu – ne dotikam se jih, le sprehajam se mimo, po svoji poti. Tako je najlažje. Pravijo, da moraš življenje živeti tako, da se prepustiš in da izkušnje letijo skozi tebe. Na nobeno se ne vežeš, nobena te ne prizadene, le pomaga ti, da rasteš.

Tako je bilo pred kakšnim letom dni, ko sem se odločil za popolnoma drugačno življenje. Točka previsa, pečina iz katere sem poletel daleč. In še vedno letim. Bilo jih je kar nekaj, ki so zgroženo opazovali moje nove korake, me čudno gledali in za vogalom govorili o tem in onem dejanju, besedah ter o tem, kakšen čudak sem postal. Pa se nisem sekiral, niti takrat in tudi danes se ne. BMK, kratico razvozlaj sam, namreč takšen občutek imam v sebi. Nič se me ne dotakne, le doživljam vse, pridobivam izkušnje in rastem. Na nikogar nisem jezen, nikogar ne obsojam. Vsi so tu z razlogom! Veliko je ljudi, ki sem jih srečal, še več jih bom, nekateri pridejo in gredo, drugi ostanejo tukaj za celo življenje. Važno je le, da sem jaz jaz in da je to to. Moj slogan, ki sem ga skoval v lanskem letu se glasi: “Men je fajn, da se mamo vsi fajn!”

Živim po tem načelu, to me vodi, to je moj namen, to mi daje smisel. Vse pa izhaja iz ljubezni … pa ne tiste iz filmov, tam je vse iluziorno prikazano. Ne verjemi vsemu, kar vidiš na televiziji, še posebej tistega ne, kar ti povejo v poročilih. Nekoč sem se srečeval z eno vremenarko, ki je za trenutek prinesla sonce v moje življenje, a kmalu sem doumel, kakšna nevihta prihaja za njo. Ko je padel umeten nasmešek, so sledile tudi trepalnice, make up. Zbujal sem se z drugačno osebo, kot sem hodil spat. Vidiš, saj sem ti rekel, da je vse umetno – v svetu, na televiziji. Zato ti ne more priti nič do živega, ker to kar ti gre na živce ali te omejuje, obstaja le v tvoji glavi. Vse, čisto vse, se v tvojih mislih prične. Vse je v tvojem namenu, ki si ga zamisliš in mu slediš. Nič te ne ustavi. To sem ponavadi na petkov večer glasno vzkliknil, preden smo s prijatelji začeli s šank turnejo. Tega več ni, saj mi alkohol več ne diši. Diši pa kaj drugega, predvsem življenje v polnem pomenu. Pa ne da prej nisem živel, le bolj obremenjeno je bilo vse skupaj, življenje je imelo večjo težo. Sedaj je vse drugače.

Tu sem, da povem zgodbo, jo zapišem, na odru predstavim. Ta zgodba ima več poglavij, več epizod, katera bo zadnja ne vem, a vem, da bo ista kot vse ostale – hudo dobra!

Borim se z mlini birokracije, dolgočasne babure, prikovane za računalnikom v raznih javno-upravnih, bančnih pisarnah, skušam prepričati, da verjamejo v mojo zgodbo. Rabim le malo goriva, da izpljem, vse, kar si želim, dobrih ljudi imam tako ali tako veliko ob sebi. Na tem mestu bi se zahvalil vsem, čisto vsem, tudi tistemu, kateremu sem namenil uvodne vrstice. Vsi ste dobri, že zaradi tega, ker ste mi prečkali pot. Srečali smo se, bodimo prijatelji, saj smo ja “blizu drug drugemu doma”. Ne bom se vdal, nadaljeval bom s polno paro naprej. Nobena birokracija, slaba kreditna ocena ali slaba beseda me ne bo ustavila. Do sedaj me ni, tudi v bodoče bo tako. Nihče nam nič ne more (zopet v originalu zveni veliko bolje).

Kje je smisel tega zapisa? Hmmm, vsepovsod in hkrati nikjer. Vadim pisanje, da malo pišem nekaj drugega kot tisto novo knjigo, ki jo že vsi tako dolgo pričakujete. V tem zapisu pa je tudi skrita posebna energija, pogum, zlata svetloba, ki sije v meni. Morda je to kakšna posebna oblika mentalne bolezni, morda sem nor, da jezdim na svoji muli in se borim z mlini na veter, v prepričanju, da je vse uresničljivo. Kakor koli, moje življenje je ena zanimiva komedija! Nasmej se!

Dodaj odgovor