Posted on

Kaj boš, ko boš velik?

“Direktor,” sem ponavadi odgovoril, saj se mi je zdelo, da direktorjem vedno dobro gre. A sem se zmotil. Ne gre vsem dobro. Meni ni šlo, ko sem skušal nekako na silo biti direktor. Morda bi bil kaj drugega, če bi na vprašanje odgovoril drugače, a popolnoma prepričan sem, da moje trpljenje in muke, ki sem jih dal skozi, ko sem bil direktor, ne bi bile nič drugačne. Morda bi vse bilo še huje. Dejstvo je, da človek, trpi, če dela tisto, kar mu ni všeč. Venomer si pod pritiskom trga, naročnikov, predvsem pa samega sebe in svojega uma, ki je nedorasel situaciji. Včasih se vprašaš, če delaš vse to, da nekomu nekaj dokažeš. Morda je bilo vse zaradi imidža. Lepo sem se počutil v lepi obleki, kravati, a pod to masko se je skrival depresiven mladenič, ki nima za burek, ne glede na okus le-tega.

Bil sem debel, žalosten, izgubljen. Nasedel sem, kot kit, ki ga greenpeasovci pokrivajo z mokrimi brisačami.  Nasedel sem lastni iluziji, da je “to to” in da mi je usojeno v roku enega leta zaslužiti dovolj zase in še za koga. Pa ni šlo tako. Vsaka hiša enkrat pade, ne glede na to, ali je iz kamna ali kart. Moja je bila narejena iz kart, tistih iz najtanjšega papirja. Ko je zapihalo, je zapihalo tako močno, da bi tista kamnita padla. Ko je padlo, nisem zakričal, le zabolelo me je. Doživel sem poraz, po katerem sem se dolga leta pobiral, najverjetneje pa še neke zametke čutim še danes. Vse je šlo v qrac. Sledilo je dolgotrajno žalovanje, ki je vključevalo popivanje in izbiranje primerne vrvi v gradbeni trgovini. A, ker se vsakemu, ki si upa odpreti oči, nekega dne vendarle prižge luč v temi, se je tudi meni. To je bila najlepša zvezda na nebu. V meni je vzbudila strast po ustvarjanju, izražanju, umetnosti. Vsakič, ko primem pero, se ta neskončnost zbere v mojih prstih. Vsa moja zgodovina, vsi občutki, vse, kar vem, vse je tu. Besede se stapljajo, zaživijo …

Vprašanje, ki je naslov tega zapisa, je obremenjujoče, saj od otroka zahteva vpogled v prihodnost, v odrasli svet, ki je v veliki meri velika uganka, predvsem pa nekaj, kar je izjemno oddaljeno od tistega lepega, čistega, otroškega momenta. Otroci znajo uživati v trenutku in se kaj veliko ne sekirajo za prihodnost. Naj se igra nadaljuje tudi v prihodnosti! Raje imam vprašanje: “Kaj si rad delal, ko si bil majhen?” Takrat se pričarajo spomini na vse igre, na vse skulpture iz kock, hiše, ki sem jih narisal in knjig, ki sem jih prebral. Bili so popoldnevi in večeri, ko sem  bil zvesti pomočnik očetu v mehanični delavnici, mu podajal ključe, klešče, posedal v avtu in ga prižigal, ko je bilo treba, pritiskal na zavoro, da je spuščal zrak iz napeljave in še bi lahko našteval. Na koncu vsakega popravila, je bil čas za testno vožnjo, ko sva z očetom naredila krog po vasi in nato odšla domov na večerjo. Potem so tukaj jutra, ko sem bil čevljarski vajenec pri dedku, se igral s koščki usnja, starimi čevlji, pometal delavnico in poslušal takt stare singerce, s katero je dedek popravljal, ustvarjal in se sproščal.

Jaz sem svojo sprostitev našel v igranju, risanju hiš, pisanju zgodbic. Če izhajam iz vsega, kar sem počel, delam točno tisto, kar sem rad delal, ko sem bil majhen. Takrat nisem vedel, kaj bom počel, ko bom presegel 30-ta, saj so se mi zdeli ljudje, ki so toliko stari preveč odrasli, resni in nekoliko stari. Takrat se mi je ves odrasli svet zdel preveč odrasel. Morda se mi še danes. Morda zato ne štekam določenih stvari oz. se z njimi ne obremenjujem in na svet še vedno gledam skozi svoje otroške oči. Meni je vse skupaj ena igra, na koncu katere greš spat, ko pa se zbudiš, se greš zopet igraš. Rad sem otrok. Ne obremenjujem se s tem, kaj bom, ko bom velik. Raje živim za trenutek in se igram. Naj bo veselo igranje. Ne sekiraj se preveč, če zvečer ne sestaviš željene skulpture iz kock. Jutri je nov dan, nova priložnost za igro.

Posted on

Diplomiran

Ležim na kavču. Cimra ni doma, zato lahko v miru prebiram knjigo. Lahkotna vsebina, klasična motivacijska naravnanost. Paše. Predstavlja mi pobeg iz realnosti, kjer se vsak dan bolj izgubljam. Svet tega ne vidi. Vidi Tommyja, ki ponoči žura in čez dan kofetka. Vidi tisti del mene, ki ga imam najraje, moje teme ne pozna nihče. Mojih strahov nihče ne bi prenesel. To so moji strahovi in moje skrbi. Mesec maj se približuje. Nekje globoko vem, da ne bom več dolgo tu, saj se moja uspešnost na izpitih in kolokvijih ne izboljšuje. Nočem iti nazaj domov, a kaj veliko ne naredim za to, da bi to preprečil.

Telefon zazvoni. Odložim knjigo. Pa ravno zdaj, ko sem tako lepo padel not. Punca. Srednješolka, zrelejša od svojih let. Pogreša me. Jaz je ne. Grdo od mene. Tudi to sem jaz. Njeno pogrešanje mi gre pošteno na živce. Tudi za njo vem, da se bo kmalu poslovila oziroma bom jaz kmalu tisti, ki bo rekel: “Adijo,” in sam nadaljeval pot do samega sebe. Svet je poln skušnjav, mamljivih oseb, krajev in doživetij. Premlad sem, da bi se ustalil. Nocoj vem, da se bom ustalil nekje pri šotoru, kjer strežejo pijačo. Prihaja največji študentski dogodek v štajerski prestolnici. Ne bom manjkal. Se ne spodobi. Raje manjkam na predavanjih, kot na priložostih, da se ga napijem in povaljam med rjuhami z novo žrtvijo. Edina ovira je moja punca. Ne spodobi se, da bi ji dal konec preko SMS sporočila. Res pa je, da še tega nisem storil, tako da ne vem, kakšen občutek je. Ampak, kako začeti? Kako začeti konec z nekom? “Ej, a veš, sem razmišljal,” ali pa “Nisi ti, jaz sem.” Saj ne vem. Morda pa nocoj ne bo nič in potem bom spet sam, na suhem, potreben kakor berber požirka vode. Nič ne bom napisal. Naj se zgodi, kar se zgoditi mora. Če bo klicala, se prav tako ne bom javljal. Zjutraj, ko bo jasno, kakšen bo izplen noči, jo bom poklical in ji že kaj natvezil. Torej, nocoj sem na misiji. Komandos v džungli.

Pri vstopu skozi glavni vhod na prizorišče že slalomiram kot Bojan Križaj v svojem zlatem obdobju. Tudi nocoj smo šli s kolegi na obvezno barovanje in v vsakem spili rosno hladnega ali dva. Bolj dva. Rezultat je tu. Luči se bleščijo, ne dojemam več dogodkov, ki se vrstijo. Vsaka noč je minljiva, a je vseeno dobro, da se je spomniš. Dosegel sem svoj maksimum, na točilnem pultu je vedno več piv. Čas je za pavzo. Sedem na trato in skušam umiriti vrtoglavico. Ne bo šlo. Čas je za slalom do stanovanja in spanje do zgodnjega dopoldneva. Takšen je načrt, a ker moje življenje nikoli ne gre po načrtu, je prišla ona. Kot da se v moji glavi dovolj ne vrti in me noge že tako težko nesejo v željeno smer. “Hej ti,” mi reče, vsaj zdi se mi, glasba šprica iz zvočnikov. Benda ne bom omenjal, saj sem skoraj bruhnil, ko sem jih zaslišal. Tako dobri so. Samo čakam, da gredo na turnejo z letalom in da pride to tehničnih težav na letu in končajo nekje med muflonom in kozorogom. Ko jim bom prižgal svečko, mi bo vse odpuščeno.
“Hej,” ji odgovorim in z dlanjo prikrijem sočen ustni plin, ki se mi je odvalil iz ust. Pivo in hamburger s čebulo, ne morem pomagati. Niti ne morem pomagati, da je to vse, kar se spomnim. Zbudila sva se na kavču v stanovanju, oba oblečena. Povabim jo na kavo, še prej pa odpišem na milijon in eno sporočilo svoje punce. Zadnje se glasi: “Konec je!!!” “To je šele začetek,” ji odpišem in začne se nova kavna avantura.