“Direktor,” sem ponavadi odgovoril, saj se mi je zdelo, da direktorjem vedno dobro gre. A sem se zmotil. Ne gre vsem dobro. Meni ni šlo, ko sem skušal nekako na silo biti direktor. Morda bi bil kaj drugega, če bi na vprašanje odgovoril drugače, a popolnoma prepričan sem, da moje trpljenje in muke, ki sem jih dal skozi, ko sem bil direktor, ne bi bile nič drugačne. Morda bi vse bilo še huje. Dejstvo je, da človek, trpi, če dela tisto, kar mu ni všeč. Venomer si pod pritiskom trga, naročnikov, predvsem pa samega sebe in svojega uma, ki je nedorasel situaciji. Včasih se vprašaš, če delaš vse to, da nekomu nekaj dokažeš. Morda je bilo vse zaradi imidža. Lepo sem se počutil v lepi obleki, kravati, a pod to masko se je skrival depresiven mladenič, ki nima za burek, ne glede na okus le-tega.
Bil sem debel, žalosten, izgubljen. Nasedel sem, kot kit, ki ga greenpeasovci pokrivajo z mokrimi brisačami. Nasedel sem lastni iluziji, da je “to to” in da mi je usojeno v roku enega leta zaslužiti dovolj zase in še za koga. Pa ni šlo tako. Vsaka hiša enkrat pade, ne glede na to, ali je iz kamna ali kart. Moja je bila narejena iz kart, tistih iz najtanjšega papirja. Ko je zapihalo, je zapihalo tako močno, da bi tista kamnita padla. Ko je padlo, nisem zakričal, le zabolelo me je. Doživel sem poraz, po katerem sem se dolga leta pobiral, najverjetneje pa še neke zametke čutim še danes. Vse je šlo v qrac. Sledilo je dolgotrajno žalovanje, ki je vključevalo popivanje in izbiranje primerne vrvi v gradbeni trgovini. A, ker se vsakemu, ki si upa odpreti oči, nekega dne vendarle prižge luč v temi, se je tudi meni. To je bila najlepša zvezda na nebu. V meni je vzbudila strast po ustvarjanju, izražanju, umetnosti. Vsakič, ko primem pero, se ta neskončnost zbere v mojih prstih. Vsa moja zgodovina, vsi občutki, vse, kar vem, vse je tu. Besede se stapljajo, zaživijo …
Vprašanje, ki je naslov tega zapisa, je obremenjujoče, saj od otroka zahteva vpogled v prihodnost, v odrasli svet, ki je v veliki meri velika uganka, predvsem pa nekaj, kar je izjemno oddaljeno od tistega lepega, čistega, otroškega momenta. Otroci znajo uživati v trenutku in se kaj veliko ne sekirajo za prihodnost. Naj se igra nadaljuje tudi v prihodnosti! Raje imam vprašanje: “Kaj si rad delal, ko si bil majhen?” Takrat se pričarajo spomini na vse igre, na vse skulpture iz kock, hiše, ki sem jih narisal in knjig, ki sem jih prebral. Bili so popoldnevi in večeri, ko sem bil zvesti pomočnik očetu v mehanični delavnici, mu podajal ključe, klešče, posedal v avtu in ga prižigal, ko je bilo treba, pritiskal na zavoro, da je spuščal zrak iz napeljave in še bi lahko našteval. Na koncu vsakega popravila, je bil čas za testno vožnjo, ko sva z očetom naredila krog po vasi in nato odšla domov na večerjo. Potem so tukaj jutra, ko sem bil čevljarski vajenec pri dedku, se igral s koščki usnja, starimi čevlji, pometal delavnico in poslušal takt stare singerce, s katero je dedek popravljal, ustvarjal in se sproščal.
Jaz sem svojo sprostitev našel v igranju, risanju hiš, pisanju zgodbic. Če izhajam iz vsega, kar sem počel, delam točno tisto, kar sem rad delal, ko sem bil majhen. Takrat nisem vedel, kaj bom počel, ko bom presegel 30-ta, saj so se mi zdeli ljudje, ki so toliko stari preveč odrasli, resni in nekoliko stari. Takrat se mi je ves odrasli svet zdel preveč odrasel. Morda se mi še danes. Morda zato ne štekam določenih stvari oz. se z njimi ne obremenjujem in na svet še vedno gledam skozi svoje otroške oči. Meni je vse skupaj ena igra, na koncu katere greš spat, ko pa se zbudiš, se greš zopet igraš. Rad sem otrok. Ne obremenjujem se s tem, kaj bom, ko bom velik. Raje živim za trenutek in se igram. Naj bo veselo igranje. Ne sekiraj se preveč, če zvečer ne sestaviš željene skulpture iz kock. Jutri je nov dan, nova priložnost za igro.
