Posted on Leave a comment

Dama z napako

Rignila je, preden je izstopila iz stanovanja. Takrat sem jo zadnjič … Slišal … Ni umrla, še vedno živi in spušča zvoke, takšne in drugačne. V javnosti drugačne, kot doma, v intimi. Večkrat sem jo še srečal na ulici, predvsem pa sem jo videl v medijih.

Svojo kariero je pričela na lokalni televiziji in z leti prilezla daleč – govorice pravijo, da tudi preko postelj, klečanja v sobah za fotokopiranje in nočnih seans v avtomobilih z zarošenimi šipami. Danes je voditeljica na mainstreamovski televiziji. Ko jo vidim, preklopim kanal. Vse je preveč pocukrano, narejeno, zaigrano, umetno – tudi njene prsi.
Jaz jo poznam v drugačni luči. Sicer je studio tudi prostor, velik kot malo večja dnevna soba, a pred kamero se obnaša drugače, kot se je doma. Kot da bi bila rahlo bipolarna. Ko so se vrata zaprla, je blišč v njej ugasnil in na plan je privrla hudičevka. Ščipala me je, ko sem spal, spotikala me je, ko sem hodil po stopnicah, mi prdela pred nosom, ko sem meditiral. Nisem je želel zmerjati, a ona je res priklicala vse žaljivke na plan. Grozno. Sovražil sem sebe, še bolj pa njo. A nekaj je bilo na njej, kar me je privlačilo. Nisem se ji mogel upreti.
Imela se je za damo, pa ni bil niti kanček damskega pridiha v njenih dejanjih. V javnosti je diva, a to je le maska, to je le iluzija. Med seksom je prebudila oz. sem prebudil zver v njej, večkrat mi je kričala v uho, da sem prasec, kar mi seveda ni bilo všeč, zato sem jo dokaj grobo šeškal, kar pa je imelo popolnoma drug učinek. Pasalo ji je. Bolj, kot je bilo grobo, bolje je bilo. Kot da bi želela čutiti bolečino, ponižanje. Pri pluvanju v obraz sem potegnil črto, vse ostalo pa mi je bilo všeč, vsaj nekaj časa. Od usnja, do bičev, a ponavadi so bile klofute dovolj. Zverinsko, živalsko in to ne le v postelji, tudi vsepovsod drugje, le v družbi ne. Toliko dame je bilo v njej, kot je gentlemana v klošarju. Verjamem, da je imela v teh letih, odkar se ne videvava več, večkrat gentlemana “v sebi”, prav tako pa sem imel tudi jaz kakšno damo “na sebi”. Njen narejen nasmešek mi je smešen, saj vem, kaj jo je zares osrečevalo – grob seks, poniževanje. Morda je vsega kriv njen oče. Nekoč sem zasledil debato na psihoterapevtskem forumu. Ne vem. Vem le to, da si takšne ne želim več. Želim pa si, da ji nekoč kakšen “rigec” uide v etru. Kar bi ji po eni strani prineslo zelo veliko ogledov nayoutubeu, meni pa vsekakor zadoščenje. Pokvarila me je. Dolgo je trajalo, da sem se popravil in povrnil na prvotno, kavalirsko stanje. Preveč sem ji dovolil. Vplivala je name, na moje obnašanje. Postal sem drugačen. Nisem našel več ravnovesja. Tudi jaz sem postal drugačen doma, kot sem bil v javnosti.
A potem sem imel dovolj. A tega hudiča se je bilo težko rešiti. “Naj izgleda, kot nesreča,” je značilen izraz v mafijskih filmih. Imel sem načrt – pa ne za umor, le rešiti sem se je želel. Rekel sem ji, da je konec. Zmešalo se ji je. Pričela je histerično kričati, nato jokati, po kolenih se je plazila za mano. Slekla se je in se začela igrati s svojo muco. “Saj veš, da me hočeš,” je rekla. “Ajde, enkrat še,” in spet sva divje seksala. In zjutraj spet, pa spet zvečer. Minila sta dva tedna, tri, mesec, jaz pa se je še vedno nisem rešil. Moral sem postati močnejši in nečloveški, saj se drugače ne bi nič spremenilo. Ko sem nekega dne spakiral njene stvari in jih postavil na hodnik, jih je odnesla v garderobo, me tam počakala, nato pa prižgala cigareto. Ko sem vstopil, je rekla:”Ne grem, ne morem brez tebe. Ti si mi vse. Mar ne čutiš, da sva si usojena? Poglej te zneske, ki so navedeni v moji pogodbi s TV hišo? Ti lahko še naprej ustvarjaš, jaz ti bom omogočila vse. A bi rad šel na Bali, se prebujati v hiši ob obali in pisal svojo knjigo? Si želiš to? Vse to bo mogoče, mišek moj. Le ne zapuščaj me. Ti si mi vse!”
Pogledal sem pogodbo in ostal brez besed. Dama z napako je za hip izgledala kot popolna ženska. Sanjal sem o svežih francoskih rogljičkih, verandi prepojeni z vonjem cigare. Srečen sem, pišem, ustvarjam, nekje na toplem, ob morju. Popolno življenje. “Le malo potrpi in dosegel boš svoje sanje,” mi je švigalo po mislih sem ter tja.
Ko so se misli zbistrile in je slika spet postala realna sem ji rekel: “Če nočeš ti oditi, grem pa jaz,” in odšel, naprej po svoji poti.
V življenju ni bližnjic. Tudi, če traja dolgo, nekoč bom že prišel tja, na svojo plažo, kjer bom ustvarjal. Jaz bom tam, v svojem miru, ona bo v svojem svetu, ki ima dve plati, eno zase in eno za vse druge ljudi.

Dodaj odgovor