Za sabo imam dva neuspešna faksa, propadel posel, propadle zveze, v knjigarnah me niso želeli povohati, ko je bilo govora o izpostavitvi mojih knjig. Premajhen se jim zdim. Zanimanja za moje delavnice ni bilo. Kdo je kriv? Nihče. Kdo se sekira? Nihče. Jaz sem nihče.
Umrl sem. Danes sem umrl. Predstavljal sem si, da lebdim. Predstavljal sem si, da ne obstajam. Predstavljal sem si, da se mi ni treba več truditi. Ni se mi treba več ugajati drugim, se dokazovati svetu. Ni mi treba več ustvarjati novih stvaritev. Ne obstajam več. Ni me več. Umrl sem, pot od tod naprej nima več pomena. Kar je bilo je bilo, kar bo, bo. Ne obstajam več. Vesolje se še vedno širi, delci še vedno plešejo. Jaz sem ta ples, jaz sem to dogajanje, jaz sem rast vesolja.
Človek bi mislil, da sem pojedel kakšen košček stare zaloge “čezdimenzijskih potovalnih pomagal”. Nisem. Le živel sem. Bil je čisto navaden dan, dokler se ni nekaj premaknilo v meni, pa to ni bilo staro, zarjavelo zobato kolo. Šel sem skozi nevihto, na drugi strani teme pa izstopil popolnoma drugačen.
Dojel sem, da je vse skupaj dogajanje, ki bi se dogajalo tudi brez mene, zato nima smisla, da bi se obremenjeval zaradi česarkoli. Še vedno bom ustvarjal, a ne bom se toliko vezal na rezultate. Le ustvarjal bom, zato sem tu. Tu sem, da rišem nasvete, ne glede na sredstvo. Rad se pogovarjam, rad svetujem. Rad pišem, rad igram. Vse to sem jaz, a hkrati nisem. Težko je razumeti, a meni je tako lepše živeti od tistega trenutka dalje. Življenje je čudovit ples na različne skladbe. Včasih je težje, včasih lažje, a vse je le ples. Plesišče obstaja tudi brez mene. Neskončnost obstaja tudi brez mene. Ali ne? Sem morda drevo, ki pade in ker ga nihče ne sliši, ne spusti zvoka? Kdo sem jaz? Sem le igralec, ki igra Toma Costa? Sem le posrednik med nečim višjim, oddajnikom in prejemnikom? Ne, tisti, ki se sprašujete, če sem res kaj takšnega pojedel ali skadil, vas moram razočarati. Vse to so le moje misli, meditacije, le nekaj izmed mnogih, ki se jih dotikam vsak dan. Vse to me zanima, vse to se mi kotali po glavi. Tudi zgodba o smrti se mi danes valja po neskončnosti moje zavesti. Le kako ne bi vse to zapisal in dal ven, na vse zaslone, majhne in velike. Komur je mar, me bere. Hvala! Včasih težko shajam v korakanju s samim seboj. A zadnje čase sem prenehal biti NEKDO in prepustil dogajanju, da se dogaja. Ves svet je v meni in jaz sem v svetu. Plešemo, veselo, pogumno naprej. Nič ni izgubljenega, razen nas samih. Ne potrebujemo biti nekdo, dovolj je le, da se dogaja in da vidimo ta neskončni ples delcev. Če je zares vse skupaj iluzija, potem tudi strah ne obstaja. Umirajmo še naprej, vsak po svoje, da se lahko ponovno rodimo.