Ležim na kavču. Cimra ni doma, zato lahko v miru prebiram knjigo. Lahkotna vsebina, klasična motivacijska naravnanost. Paše. Predstavlja mi pobeg iz realnosti, kjer se vsak dan bolj izgubljam. Svet tega ne vidi. Vidi Tommyja, ki ponoči žura in čez dan kofetka. Vidi tisti del mene, ki ga imam najraje, moje teme ne pozna nihče. Mojih strahov nihče ne bi prenesel. To so moji strahovi in moje skrbi. Mesec maj se približuje. Nekje globoko vem, da ne bom več dolgo tu, saj se moja uspešnost na izpitih in kolokvijih ne izboljšuje. Nočem iti nazaj domov, a kaj veliko ne naredim za to, da bi to preprečil.
Telefon zazvoni. Odložim knjigo. Pa ravno zdaj, ko sem tako lepo padel not. Punca. Srednješolka, zrelejša od svojih let. Pogreša me. Jaz je ne. Grdo od mene. Tudi to sem jaz. Njeno pogrešanje mi gre pošteno na živce. Tudi za njo vem, da se bo kmalu poslovila oziroma bom jaz kmalu tisti, ki bo rekel: “Adijo,” in sam nadaljeval pot do samega sebe. Svet je poln skušnjav, mamljivih oseb, krajev in doživetij. Premlad sem, da bi se ustalil. Nocoj vem, da se bom ustalil nekje pri šotoru, kjer strežejo pijačo. Prihaja največji študentski dogodek v štajerski prestolnici. Ne bom manjkal. Se ne spodobi. Raje manjkam na predavanjih, kot na priložostih, da se ga napijem in povaljam med rjuhami z novo žrtvijo. Edina ovira je moja punca. Ne spodobi se, da bi ji dal konec preko SMS sporočila. Res pa je, da še tega nisem storil, tako da ne vem, kakšen občutek je. Ampak, kako začeti? Kako začeti konec z nekom? “Ej, a veš, sem razmišljal,” ali pa “Nisi ti, jaz sem.” Saj ne vem. Morda pa nocoj ne bo nič in potem bom spet sam, na suhem, potreben kakor berber požirka vode. Nič ne bom napisal. Naj se zgodi, kar se zgoditi mora. Če bo klicala, se prav tako ne bom javljal. Zjutraj, ko bo jasno, kakšen bo izplen noči, jo bom poklical in ji že kaj natvezil. Torej, nocoj sem na misiji. Komandos v džungli.
Pri vstopu skozi glavni vhod na prizorišče že slalomiram kot Bojan Križaj v svojem zlatem obdobju. Tudi nocoj smo šli s kolegi na obvezno barovanje in v vsakem spili rosno hladnega ali dva. Bolj dva. Rezultat je tu. Luči se bleščijo, ne dojemam več dogodkov, ki se vrstijo. Vsaka noč je minljiva, a je vseeno dobro, da se je spomniš. Dosegel sem svoj maksimum, na točilnem pultu je vedno več piv. Čas je za pavzo. Sedem na trato in skušam umiriti vrtoglavico. Ne bo šlo. Čas je za slalom do stanovanja in spanje do zgodnjega dopoldneva. Takšen je načrt, a ker moje življenje nikoli ne gre po načrtu, je prišla ona. Kot da se v moji glavi dovolj ne vrti in me noge že tako težko nesejo v željeno smer. “Hej ti,” mi reče, vsaj zdi se mi, glasba šprica iz zvočnikov. Benda ne bom omenjal, saj sem skoraj bruhnil, ko sem jih zaslišal. Tako dobri so. Samo čakam, da gredo na turnejo z letalom in da pride to tehničnih težav na letu in končajo nekje med muflonom in kozorogom. Ko jim bom prižgal svečko, mi bo vse odpuščeno.
“Hej,” ji odgovorim in z dlanjo prikrijem sočen ustni plin, ki se mi je odvalil iz ust. Pivo in hamburger s čebulo, ne morem pomagati. Niti ne morem pomagati, da je to vse, kar se spomnim. Zbudila sva se na kavču v stanovanju, oba oblečena. Povabim jo na kavo, še prej pa odpišem na milijon in eno sporočilo svoje punce. Zadnje se glasi: “Konec je!!!” “To je šele začetek,” ji odpišem in začne se nova kavna avantura.