Posted on

F*kn` se v vodo in plavaj!

“Ne upam,” mi je rekla. Plačal sem pijačo in odkorakal. Ko sem stopil iz kavarne na ulico, me je skoraj podrl kolesar. Vse o mojem odnosu do njegove mame sem zlil v eter v sekundi in pol. Dvignil je roko in nadaljeval s potiskanjem pedal. Saj bi mu rekel, naj se goni, a to že dela, zato se mi ni zdi smiselno, da ga dodatno motiviram, glede na to, da me je skoraj poslal v čakalno vrsto na urgenci.

Nekaj me vleče nazaj noter. Ugodne cene prav zagotovo ne. Če bi imel plačo, bi tu notri kaj hitro pustil pol plače. Natakar misli, da je vreden več, če v lokalu, kjer dela pijača stane več, kot drugje. Morda se pa je želel le nekoliko našopiriti pred mojo srnico. Poglej jo. Sama za točilnim pultom, slinavci okoli nje. Nekdo jo mora rešiti. Na svetu je premalo super junakov. Hvala Bogu, sem jaz tukaj. Nisem super junak, jaz sem le tu, da povem, da jih je premalo. Sicer pa, kako težko je biti super junak? Šivilj je dovolj, če ne želimo podpirati domačih obrtnikov in tisti, ki šivajo na fuš, pa lahko kostum naročimo iz Azije. Enostavno. Potem pa stopiš pred ogledalo in se ne odmakneš, dokler se ne prepričaš, da si super junak. Ko je čas, da greš v akcijo, ne priporočam, da takoj skočiš čez okno in preveriš svoje letalske sposobnosti. Prav tako ni priporočljivo, da greš sredi dneva ven in tekaš naokoli v oprijetih hlačah, z masko na glavo. Kaj hitro te zaprejo in potem lahko ure in ure testiraš svojo sposobnost ukrivljanja kaljenega jekla. V vsakem primeru, z obleko ali brez, pa si moraš le drzniti, upati, biti 100% prepričan vase. Nihče drug ne bo, vsak ima svoje misli, vsak ima samega sebe na grbi.

“Verjemi vase” bi ji lahko rekel. Še enkrat. Že tisotič. A ne rečem nič. Le stojim pred njo, v popolni tišini. Ubogo bitje, je ujeto v svojem lastnem razmišljanju. Kdo pa ni? Že dolgo vem, da sem zato na svetu, da odpravim trpljenje ljudi, ki jih srečam. Stiska? Ciao! Skrbi? Ciao! Strah? Ciao! Jeza? Ciao! Pojdi stran!!! Ne gre tako lahko, še posebej z njo. Pa tako enostavno se zdi, a glava dela svoje. Glavo lahko ugasneš na različne načine, odvisno koliko svojega časa in energije želiš posvetiti temu. Te dni denar kupi skoraj vse, tudi kakšen polet v drugo, morda tudi tretjo galaksijo, šesto dimenzijo in šestnajstmilijardno verzijo tvojega življenja. Kot jezdeci teme smo. Vsi drugi vidijo temo, mi vidimo luč tam nekje v daljavi. Jezdimo. V temo. Jezdeci teme ali bedaki? Ravno to mi je rekla, da sem bedak, zato sem odšel. Ponovno, a se čez nekaj minut vrnil. Pod pretvezo, da sem izgubil denarnico, sem jo prosil, če me lahko pelje domov, saj nimam za taksi. Bilo ji je mučno, a če bi želela, bi lahko rekla: “Ne, j*bi se.” Pa ni. Niti ni opazila, da sem se ji zlagal glede denarnice.
Medtem, ko sva vijugala po vaški hitri cesti do Zlateč, sem bil tiho, kar je zelo težko zame. Odletel sem v svoj zen kotiček in grabil tisti pesek, dokler ni bil popolnoma raven. Ona ni obstajala, le jaz in moje grabljice. Tu in tam je malo pokašljala, a nisem se pustil ujeti v past. Tisto noč sem ji nameraval reči le dva stavka. To sem tudi storil, takoj, ko sem izstopil iz avta. Najprej sem se ji zahvalil in pričaral denarnico v svojo desno roko ter se izjemno čudil ter igral radost ob moji najdbi fiktivno izgubljenega predmeta. Z levico me je udaril v ramo. Moram priznati, da je zelo močna za punco. Le njen karakter je šibek. Stopil sem na dvorišče, se ji opravičeval za nepokošeno travo, kot da je moj oče, ki me vedno opomni, da je že skrajni čas za košnjo. “Morda bom kupil koze in vsako jutro pil sveže mleko,” sem ji rekel in izkoristil kvoto dveh stavkov, ki sem si jo zadal poprej. Dobro, še dva in to je to.

Nasmehnil sem se in ji rekel:

“Dano ti je vse, kar rabiš, da dosežeš tisto, kar želiš.” 

nisem je presunil, šokiral, presenetil, navdušil. “Še en blabla,” si je najbrž mislila. Iz te brezglutenske moke ne bo brezglutenskega kruha (Kako moderno, Tom, bravo!).

Še poslednje in sem šel. Rekel sem ji: “Življenje je morje. F*kn se v vodo in plavaj! 

In ona je skočila. Trenutno študira v Ameriki, snema oglase in se prebija na velika platna. Še vedno upam, da se bo spomnila svojega motivatorja iz preteklosti in me povabila k sodelovanju pri kakšnem filmu. Lahko upam ali pa si upam in skočim. Sem že, plavam, lepo je!