Posted on

Jaz, Tomaž in Tom

Kdor je že kdaj sadil, pobiral ali jedel krompir, ve, da krompir ni krompirju enak. Tudi ljudje smo si različni, to že vsi dolgo vemo. A nekaj stvari je skupnih, enakih, podobnih. Nekje se individualizem tesno tišči ob kolektivizem.

Na svet pridemo goli in svobodni, sem včeraj nekje prebral. Rojeni smo v svet, ki je že razvil določene predsodke, mnenja, stališča, okvirje. Jaz sem se z vsem tem srečal, ko sem prestopil šolski prag. Ne bom omenjal pogovora s svojimi starši o tem, kako jaz nočem iti v šoli in da bi raje po svoje živel življenje, kot so ga živeli Pastirci. Na kratko: ker nisem želel živeti v gorah, sem predlagal, da kupimo ovce. Moji želji oče in mama nista ugodila, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da zagrabim težko torbo, si zavežem ruto in gremos v šolos! Tam sem se srečal z okvirji. Pobarvanke, razni liki, pravila, nagrade, kazni. Zmeraj sem barval in ustvarjal zunaj okvirjev. Učiteljice, čeprav sem jih imel zelo rad, so rekle, da sem površen. Šele kasneje v življenju sem spoznal, da je moja površnost v bistvu močna kreativnost, ki sem jo dolgo držal v sebi. Kot da bi v meni gorel plamen, ki pa sem ga držal zase, da ne bi koga opekel.

Potem pa je zagorelo. Nenadzorovano sem začel ustvarjati, roka je letala po papirju, kot še nikoli doslej. Jezik na odru je imel svojo frekvenco, ki je prijala skoraj vsem. Tistim, ki ni, pač ni, nikoli se nisem sekiral, tistim, ki pa je še posebej prijal, so pa tako ali tako zmeraj prišli oz. prišle v “backstage”. Ni jih bilo veliko, lahko bi jih bilo še več, a v življenju je zmeraj vsega ravno prav. In ravno prav mi je, da sem tukaj, kjer sem in delam to, kar delam – jezdim divje demone v deželi izven okvirjev.

Koliko odrekanja, koliko mučenja … Lahko bi se že zdavnaj vdal in se prepustil konformizmu, vsakodnevnem trpljenju na drugem bojišču, a se ne bom, dokler ne zmagam zadnje bitke in moje pero postane žlahtno, zlato, takšno, kot bi naj bilo. Morda ta stavek nima nobenega pomena, a nisem ga napisal brez razloga. Bo že našel svoje mesto v plesu realnosti, tako kot je vse do sedaj.
Resnično biti JAZ. Težko. Če prebereš vse, kar sem prebral in pogledaš vse, kar sem pogledal, se vsak dan vprašaš o smislu, o resničnosti resničnosti in o tem, kdaj ti bo zares uspelo in če ima uspeh sploh smisel. Lahko bi o vsem tem razmišljal cel dan, a ne bi prišel nikamor. Ne bi ustvarjal. Ne bi bil to, kar sem. Ne bi bil JAZ. V tem skromnem odstavku se skriva moj skromen odgovor. To je moj odgovor, vsak mora najti svojega. Ljudje se name obračajo s vprašanji, na katere si lahko odgovorijo le sami. Jaz nisem zato tu, da odgovarjam drugim, saj sem se naučil, da moji odgovori marsikomu ne ustrezajo, zato zavračajo vse, kar ustvarim. Ko se najdejo, se vrnejo v moj svet. Hvaležen sem za vse pobege in vse vrnitve. Težko me je razumeti, z mano je včasih težko, a kdor vztraja dovolj dolgo, ga čaka nepozabna vožnja. Tu smo, da se imamo lepo. Tu sem, da nasmejem, razvedrim, naučim – sebe in druge. Veliko študentk je študiralo na mojem faksu, a nobena ga ni dokončala. Tista, ki vztraja, z mano deli vse trenutke. Nekatere pa so pobegnile. Živijo zase. Gledajo košarko. Po parku sprehajajo svoje otroke. Niti eden mi ni podoben. Hvala Bogu! Bodo pa, ti otroci, prišli do trenutka v življenju, ko se bodo vprašali: “Kdo sem jaz,” in takrat jih bodo moje knjige čakale na policah, moji filmi, moje predstave in vse, kar bom do takrat ustvaril le zato, da jim dam smernice. Smernice so vse, kar lahko dam, pot mora vsak prehoditi sam, pa naj še bo tako zvita, boleča, dolga. Srečno, popotniki! Srečno plesalci realnosti! Srečno iskalci resnice!