Posted on Leave a comment

Jezdeci barskih stolov

Dija striček, dija! Poženi že to svojo korejsko škatlico! Nič, še vedno drvimo z neverjetno hitrostjo 31 kilometrov na uro. Kaj ti bo 100 konjev, če jih upravlja en osel. Nisem jezen nanj, bolj sem sam nase, podobno, kot je Cimerotič samokritičen sam do sebe. Klasična jutranja zgodba, spet sem zadnji hip odšel od doma in pričakoval osvetljeno štiripasovnico, ki so jo zaprli za ves promet, le jaz s svojo 16 let staro srebrno strelo drvim proti svojemu cilju. Nekoč bom vzel mlajšo, si mislim, in pobožam volan te nežne zveri, medtem ko čakam v koloni pri semaforju.
Možakar, ki je še pred nekaj trenutki narekoval tempo naše kolone, si ureja brčice v ogledalu in me ošvigne s pogledom ravno v trenutku, ko naštevam vse položaje, ki bi jih izvajal z njegovo mamo, in si s sredincem izkopavam bogastvo svoje desne nosnice. Ta moja prstna mimika ima dva pomena – da je zima in da imam zadelan nos od vseh saj iz kurilnice, predvsem pa podajam svoje mnjenje o njegovi vožnji.
Oh, sredinec, ti multifunkcijski prst, vsepovsod prideš prav – podnevi, ponoči, na mokrem, na suhem. Mogoče nisi vedel, ker ne vem, če se prsti kaj veliko med sabo družite, a ti si prvi sosed prstu, na katerem marsikdo od mojih kolegov nosi drag prstan. Na Hrvaškem se ne poročiš, temveč se udaš in oni so se res vdali in sedaj doma pridno čakajo konec svojih dni in kimajo ob poslušanju zanimivih zgodbic svoje izbranke. V družbi to skupino pogrešanih prijateljev, ki so izginili zaradi resnih babnic, imenujemo kar Borovo 43, ker so, kot se zdi, postali copate. Vem, da so še vedno pri življenju, saj vsako leto dobim njihove SMS-e za rojstni dan. Morda pa so že zdavnaj izdahnili in imajo aplikacijo, ki avtomatsko pošilja sporočila, saj se vsako leto zaključijo s stavkom: “Pa dajmo se malo več videt.” “Seveda, ko te bo tvoja pustila ven,” odgovorim. In še vedno jih ni na spregled.
Vse je bilo drugače v srednji šoli, ko si še nihče izmed nas ni želel sopotnice za celo življenje. Zajahali smo svoje Tomose in odšli osvajat punce, še prej pa na bencinsko tankat in kupit cigarete, kondome smo pa tako ali tako imeli zmeraj v denarnici, saj veste, tudi Slovenija ima vojsko, za vsak slučaj. Ja, to so bili časi, bencin je stal 100 tolarjev na liter, cigareti malo več kot 200. Sedli smo na teraso svojega naljubšega bara, si naročili deci soka in dva deci vode ter uživali v brezskrbnosti in svobodi. Danes je vse drugače, poglej, še kavarne so prazne. Dijaki še za sok več nimajo, si mislim, ko sedem za mizo.
S poslovnim partnerjem sva zmenjena tukaj, na glavnem trgu. Zamujam natanko osem minut in veseli me, da še njega ni tu. Naročim čaj in vprašam natakarico, če jim je crknil radio, saj ne slišim glasbe. “Sazasu pa že ne bomo plačevali,” mi osorno odgovori. Danes je res vse drugače.
Prinese mi čaj in za trenutek dobim panoramski pogled na njeno čvrsto gričevje. Njena bluza je ravno prav odprta, da dobi napitnino in premalo, da bi se kdo izmed vernih gostov pričel križati. Globoko vdihnem in se v miru pripravljam na sestanek. Zmoti me glasen pogovor treh junakov, ki razglabljajo o tem in onem. Tudi če jih ne želiš slišati, jih, in tudi če ne želiš videti, vidiš razporke zadnjic, ki kar silijo iz njihovih hlač, ki jih poleg gravitacije k tlom sili debela denarnica, v kateri se najdejo tudi kakšni računi za bencin iz leta 97.
Nato pa zaslišim stavek, ki se bo zapisal v zgodovino, saj se začne z besedami: »Če bi jaz bil predsednik vlade …«
Dvignem obrvi in pozorno prisluhnem. Nikoli ne veš, kaj pa če sedim v istem prostoru z mandatarjem in ministroma ene izmed bodočih vlad, glede na to, da se kar naprej menjujejo in skoraj vsakdo lahko dobi svoj mandat. Veselo razpredajo o tem, kako že itak vsi delajo v Avstriji, saj se le še tam da pošteno zaslužiti, in da Slovenija postaja država, v kateri ljudje le še spijo. Med sabo izmenjajo rešitve za našo državo in določene me dodobra nasmejijo. Geji in lezbijke se ne smejo poročiti, v tem se vsi trije strinjajo. Bodoči mandatar predlaga, da bi vsak moški po zakonu moral imeti izvenzakonsko partnerico, ki bi jo država subvencionirala. S tem se ministra soglasno strinjata in predlagata še dodatne ukrepe za sprostitev, recimo: pivovod po celi Sloveniji, 4-urni delovnik, brezplačno koriščenje apartmajev na Hrvaškem in subvencionirane cene za nakup vstopnic za Noč Modrijanov. Eden izmed ministrov predlaga obdavčitev cerkve ter da morajo župniki za vsako hostijo napisati račun. Modrosti ni ne konca ne kraja.
Prešine me. Pa saj tile jezdeci so pravšnji za parlament. Tudi tam vsak sedi na svojem stolčku, modruje in v tri krasne govori. Čas mineva, a nič se ne spremeni. Edina razlika med gostilno in parlamentom je ta, da je v menzi parlamenta pivo ceneje.
»Daj še eno rundo,« se sliši vsake toliko. Morda pa jim bo vsak čas tekočina v kozarcih dala super moč in bodo kar naenkrat planili pokonci in vzkliknili: »T-T-T, gremo rešit svet.« In bodo odleteli skozi okno. A nič se ne zgodi, še vedno sedijo, na plan mečejo ideje, vse ob enormnih količinah žlahtne kapljice. Uboga natakarica, kaj vse moraš poslušati. Zakaj nisi sledila svojim sanjam? Zdaj pa moraš poslušati osladno osvajanje gospodov z žulji na zadnjici. Res pa je, da ženske ponavadi ne dajo najlepšemu, temveč najvztrajnejšemu. In tile so zares vztrajni, zaradi alkohola jim jezik lažje teče, a mislim, da ga bo kmalu preveč in bodo lahko zamomljali le: »A te lahko primem za joško?«
Ni kaj, to so zares izkušeni jezdeci barskih stolov, popokane žilice na njihovih nosih kažejo dolgoletne izkušnje na tovrstnih zasedanjih. Bog ve, koliko mandatov so že takole presedeli ob kozarčku, in to že pred deseto dopoldne. Pitje sredi dopoldneva je, kot da bi poslušal božične pesmi v mesecu juliju.
Jezdeci se počasi pripravljajo na odhod proti sončnemu zahodu. Ne vem, njihove ideje me niso najbolj prepričale. Edina stvar, za katero sem popolnoma prepričan, je ta, da je nekdo izmed njih za malico jedel pečenico in zelje, saj je plinasta gmota, ki je priletela iz njihove smeri, smrdela po tem. Nekoč sem slišal misel o tem: kupček in prdec smrdita zato, da ima tudi gluhi kaj od tega.
Vrata se zapro in zavlada tišina. Prešine me. Kaj pa če so res oni tisti, ki bodo rešili državo. Pridno podpirajo slovensko gospodarstvo – vinarje, pivovarje, lastnico gostilne, elektro distributerja, vodovodno podjetje in še bi lahko naštevali. Želim si steči za njimi in jim povedati, da verjamem vanje in da če se kadarkoli odločijo za kandidaturo, naj me pokličejo. Vidim transparente, letake, televizijske oglase, soočanja po lokalnih gostilnah. Slogan njihove kampanje bi se glasil: »Še eno pivo in vse bo bolje!«

Dodaj odgovor