Posted on Leave a comment

Klofuta na papirju

Saos!

A poznaš tisti občutek, ko se počutiš kot 5 dekagramov gorčice, ki ga je nekdo po veselici pustil na gasilski klopi in nanj pripeka močno sonce? No, ravno takšen si se mi zdel pred nekaj časa, tako sem te videl nekoč, ko se še nisi imel rad. Izgubljen, tavajoč, smrdeč – tu in tam si morava priznati, da si rahlo zaudarjal, ponavadi po kakšni prepiti noči, ko si spil še tisti kozarček več od ostalih in prijaznemu prijatelju, ki te je vozil naokoli, težil, da zakaj za vraga že moramo domov.

Zdaj si drugačen, izgledaš bolje. Čuti se, da zares živiš. Tako je prav. A vseeno je nekaj stvari, ki me motijo in jih v tem zapisu navajam. Vzemi si čas in preberi vsako vrstico počasi, bodi pozoren na vsak detajl, ki sem ga navedel. Vem, da znaš biti površen in vse to skušaš skriti kot napredno mišljenje, kreativnost, a mene ne boš pretental, kot si marsikoga doslej. Počasi, z občutkom, beri, začuti zapis. Ne pretvarjaj se, da že vse veš. Nihče ni popoln, nikomur ni treba biti!

Le kje začeti? Tam, kjer se vse prične – v tebi! Tam je največji zaklad, tam je največjo sranje. Tam je zmagovalec, tam je poraženec. Tam je dan, tam je noč. Tam je večnost, tam je minljivost, kot si zapisal v svoji pesmi. Že čutiš v katero smer te vodim, mar ne? Vse je v tebi, stari moj. Je dobro in je slabo. Na tebi je, kaj boš privlekel na plano. Ali bo to živ zajec ali crknjena podgana. Moj nasvet: zmeraj privleči dobro, nikogar ne briga sranje, ki se kopiči v tebi, tako ali tako je že dovolj gorja na svetu. 

Pa nazaj k bistvu. No, v bistvu sva pri bistvu, saj je bistvo v tebi. Opa, besedna igra, le kje ste profesorice slovenščine, ki ste mi tako veselo delile šuse za moje eseje, ker nisem štekal, kaj je avtor želel povedati. Pa kaj se spet jeziš, ljudje le opravljajo svoje delo. Čakaj malo, kdo piše zdaj to pismo, jaz ali ti? Ena velika zmeda, nikomur ne bo to všeč. Nihče ne bo želel to prebrati. Kaj je rekel založnik:”Premlad si, nisi še znan, da bi se tvoje knjige prodajale za med. Ti le piši in delaj na prepoznavnosti.” Tako, joške ven in gremo na ulico prodajat meso! Fak, čist sem zablodil. Pa saj ni važno, važno je, da se piše. Vse skupaj je vaja za tvoj bestseller. Pa kaj je res smisel vsega tega, da se čimbolje prodaš? Ne, je pa fino, da s pisanjem tudi kaj zaslužiš. Pa saj ti ne gre tako slabo – ljudje te imajo radi, vse bolj te poznajo, tvoje besede dobivajo na teži, kot prijatelji v resnih zvezah … Au, ta je bila sočna, ta ne bo všeč vsem. Najbolj smešno je, da se ljudje v teh besedah najdejo, pa nikoli ne napišem imena in priimka. Ljudje so res lahko užaljeni, če želijo, kot da bi hrepeneli po bolečinah. Pa saj ti si bil isti nekoč. Lepo, da je sedaj drugače. Le počasi stari moj, saj vidiš, da ti gre vse lepo.

Le bodi svoboden še naprej! Naj bo mir v vsakem trenutku. Sanjaj, garaj, vztrajaj, ne se pustii jebat!

Večkrat se spomni izreka, ki si ga nekoč zapisal na tablo uspešnemu in prodornemu prijatelju v pisarni: “Life is hard, take it easy!”

Lahko bi še nakladal, pa bom raje še kaj sočnega prihranil za naslednje pismo.  Bodi dobro, prijetno jadraj še naprej!

Lep dan, naj bo nasmejan,

Za vedno tvoj,

JAZ

 

Dodaj odgovor