Posted on

Ne vprašaj me zakaj, saj ne vem!

Če iščeš smisel življenja, ga v tem zapisu zagotovo ne najdeš. Ne glej tako obtožujoče, nimam vseh odgovorov. Predlagam, da ga preprosto prenehaš iskati in uživaš v prijetnih stvareh – na primer branju tega zapisa. Na začetku nekaj nakladam, a sčasoma se vse skupaj lepo razvije v eno čudovito zgodbo, ki bo morda šla hitro v pozabo, a nekaj smo naredili, nekaj minut življenja smo uživali. Naj bodo vse tvoje minute lepe, v tem je smisel, da uživamo. Ups, pa mi je ušel odgovor, zdaj sem izpadel lažnivec, ki krade, smrdi in ponoči smrči. Nekaj od tega je res, odvisno od življenjske situacije ali dela dneva, ko me srečaš.
»Le kam pelje to zgodbo,« so se vprašali.
»Zakaj to berem?«
Ne vem. Vse odgovore imaš ti. Preveč filozofiram? Morda, pa saj ni važno, saj smo ja tukaj, da mine čas, mar ne? Ta zapis ni nič drugega kot zbirka različnih kombinacij črk, sem se pa kar se da potrudil in uporabil vseh 25 iz abecede.
No, pa se lotimo konkretne zgodbe, da bo vse skupaj imelo smisel in da tale jumbo jet varno prileti do ciljne destinacije, z mehkim pristankom seveda.
Vsak Zemljan je postavljen na začetek svoje poti, tako ob rojstvu, kot tudi kasneje, ko se ti denimo poruši cel svet in ga začneš graditi znova. Vsak svoj svet uniči sam in si ga tudi sam postavi. Tu ne gradijo drugi, gradbeniški baroni, ki jih potem terjajo za nastalo škodo. Ne, zmeraj si sam, čeprav te obkrožajo dobri ljudje. Jaz sem že večkrat stisnil tipko RESET, zato, ker je bilo to potrebno in zato, ker to lahko, kadar koli, kjer koli. To je tvoje življenje in tvoj gumb. Od neuspelih poskuskov na faksu, multibilijonskih projektih, ki so propadli že na tretjem sestanku z ekipo, do filmskih ljubezenskih zgodb. Vse sem že poslal v K … koš. To ni obupanje na poti, to je le oddih na blžnji klopci, da v miru premisliš, kako bo vse skupaj izgledalo od te točke dalje. Zakaj? Zato, ker lahko. Zato, ker gre zate in za tvoje življenje. Moj namen ni pridiganje in tolažba, tako pač je. Vse je tvoje, tvoj je gumb, tvoje so misli, kakšne so, je popolnoma odvisne od tebe. Pa kaj, če si poražen, komu mar, vse je le ena lepa igra, le vidimo jo, kot neko resno odraslo stvar.
Nekoč sem nekje prebral, da želje iz kraljev delajo hlapce, potrpežljivost pa iz hlapcev kralje. Vse, kar nam je namenjeno, bo tako ali tako prišlo, tudi zadnji izdih. Ni potrebe po težki debato, tako je, a ne zaradi tega, ker sem jaz tako rekel. Tako pač je, konec debate. Poglej ga mulca, kako odrezav je postal, misli, da je jastreb, saj so mu malo zrastla krila, v bistvu pa je en mali piščanček. Veš kaj, tudi piščanček lahko leti, če skoči na trampolin. Torej, bodimo potrpežljivi, uvoda te zgodbe je konec. Gremo, zgodba se začne … Zdaj.
Nekoč v osemdesetih se je rodila deklica prelepih modrih oči in rjavih las. Živela je v majhni vasici, ki je bila oddaljena pičlih 200 km od obale. Ko je naredila vozniški izpit, je na banki za visoko provizijo zamenjala ves drobiž, ki ga je pridno zbirala med vikendi, ko je kot natakarica delala v bližnji diskoteki. Kupila si je prvi avto, skoraj metalik rdeče barve. Odločila se je, da svoje prijateljice popelje na izlet na famozno slovensko obalo. Ko jih je povabila preko kratkega sporočila, ki ga je natipkala na svojo regljo, so vse navdušeno odgovorile z glasnim in jasnim DA, kot so potem kasneje pod lipo pred matičarjem. Sicer so se dve od treh tudi kasneje ločile in ostale same z otroki, a to še takrat niso vedele. Prav tako pa niso vedele niti katero gorivo je potrebno tankati v francosko pikapolonico, kot je clia 1.2 RN poimenovalo dekle, ki ji bomo v tem delu zgodbe dali ime. Hmm, recimo, da ji je bilo ime Marjetica, čeprav bi lahko dobila kakšno bolj pravljično ime. Bojda se je kasneje na upravni enoti preimenovala, a prijateljice so jo zmeraj klicale Marči. Torej, Marči je s pomočjo prijaznega študenta na bencinski črpalki uspela napolniti rezerovar in v družbi zabave in še kaj drugega željnih mladenk švignila na pot. Ker je finančno stanje dopuščalo, so se odločile za pot po skoraj dokončani avtocesti do obale. Kot bi mignil, je pikapolonica priletela do Črnega Kala, kjer so Marči in vrle kozjanke naredile postanek, spile kavo, pokadile cigareto, flirtale z italijanskimi motoristi in se podale na zadnji del poti.
»Nekaj si obljubimo, drage moje. Tu smo, da se zabavamo. Da se mi slučajno ne bi katera trapa zaljubila,«
»Daj mi čik, daj mi pir, srček mi naj da pa mir,« je vzkliknila Poetra, ki je kasneje svoje poezijske mojstrovine objavljala v zborniku lokalnega literarnega društva.
Nasmejane, s soncem obsijane so prispele v Koper. Avto so parkirale na brezplačnem makadamskem parkirišču in odšle na sprehod ob Obali. Sonce je zahajalo, galebi so letali nad zalivom, tankerji so prihajali in odhajali.
»Oh, kakor romantičen je Koper,« je veselo vzkliknila Arhea in občudovala zgradbe pri Taverni.
»Ja, pa kaj še. Piran, Izola in ne Koper. Kar pojdi, skoči v vodo in se naužij naftnih madežev. Punce, tu je le postanek. Saj gremo naprej, mar ne,« je zaskrbljeno vprašala Avanta, ki sedaj živi nekje na španski plaži, kadi hašiš in surfa.
»Ne skrbi Pot, seveda gremo dalje. Nekaj pojemo in skočimo v Portorož..« Marči sicer ni vedela, kako bodo ob tem času dobile prenočišče v do zadnjega kotička napolnjenem obmorskem biseru, a se ni obremenjevala. »Važno, da smo skupaj in da se imamo lepo,« je zašepetala, medtem, ko so se objemale in izgledale kot štiriperesna deteljica ob morju.
Ob večerji niso skrivale svojih korenin ter nič kaj gosposko jedle morske dobrote. Pribor je ostal čist, saj so se sadežev iz temnih morskih globin lotile kar z rokami. Tako so bile navajene, žal pa tega niso bili navajeni drugi gosti v restavraciji. Nasmejane so plačale račun, pustile napitnino in odšle proti parkirišču. Natakar jih je lepo odzravil, se zahvalil za njihovo dobroto in žalostno zrl za njimi, kot psiček, ki ga nihče ne izbere za svojega in ostane v zavetišču. Če govorice držijo, je ta naš kuža kasneje uspel z verigo restavracij v Novi Zelandiji, a le kdo bi verjel govoricam, ki so prepotovale tisoče kilometrov. Lahko, da še vedno šteje dni in napitnino tam, v Kopru.
Slana hrana jih je užejala, zato so se odločile, da si privoščijo še eno pijačo, preden se podajo na pot proti končni destinaciji. Marči ni imela dovolj ene, zato si je naročila še eno. »Marči, voziš,« je odraslo odvrnila Poeta in začuda ni uporabila rime.
»Pa saj ne bo policistov. Bomo že našle bližnjico. Sprosti se, na morju si,« ji je rekla Marči in ji na ustnice položila liker s kolo. Poeta ga je hrabro skrnila in tudi ona je začutila nenadno žejo. Miza se je kar se da hitro napolnila z alkoholnimi zvarki, ki so jih dekleta s svetlobno hitrostjo praznile, kot kakšen tornado, ki ruši lesene hiše v Ameriki. Sicer so vse štiri blestele v matematiki, a nobena od njih ni štela kozarce, kaj šele, da bi uporabile zahtevne algoritme, da bi izračunale svojo pijanost.
Večer se je prevesil v noč, lokal, kjer se je pričela njihova obalna odisejada pa se je zaprl. Z lahkimi glavami še lažjih nog so se odpravile proti avtu. Podajale so si ključe, a nobena ni zbrala poguma. Ključi so pristali v pesku, Poeta in Arhea so jih iskali, Marči je zaskrbljeno delala načrt, Avanta pa se je na ves glas krohotala, medtem, ko je lulala med dvema kombijema v bližini njihovega avta.
»Gremo še na eno pijačo v diskoteko v Žusterni in se bomo zmenile, kako in kaj,« je Marči sklenila in vse so bile za to.
Redarji so se le nasmehnili, ko so videli skupino veselih popotnic. Začuda jim je uspelo s šarmom prepričati enega izmed njih, da jih spusti v dvorano naslade. Morda je pomagal listek s telefonsko, ki mu ga je Avanta zataknila za srajco. »Če te ne pokličem takoj nazaj, imam prazen mobi račun. Se slišiva,moj Romeo,« je kar se da romantično zamomljala in vanj pihnila zrak prepojen z različnimi okusi alkohola.
Diskoteka je bila nabito polna. Medtem, ko so ostale tri iskale proste kvadratne centimetre pri točilnem pultu, pa je Marči zagledala njega. Njegov prelep nasmeh, nagajivi pogledi … Prevzel jo je. Ni vedela kje je, koliko je ura, tudi na prijateljice je pozabila. Ljubezen na prvi pogled bi bila definicija strokovnjakov, psihologov in amaterskih piscev ženskih revij.
Prišel je do nje, bilo je dovolj nekaj nežnih besed in že sta odšla iz diskoteke, na zrak, kjer sta se lahko v miru pogovarjala. In pogovarjala sta se in pogovarjala, ob sončnem vzhodu jo je poljubil ter jo povabil v svoj apartma. Kasneje ji je priznal, da je le najemnik in da v resnici ni lastnik diskoteke, kar je kaj kmalu posumila, ko je videla v kakšni majhni luknji živi. Ni je motilo to, saj ga je videla skozi roza očala, popolnega, edinstvenega, njenega. Preživela je najlepšo noč svojega življenja.
Zjutraj, ko so jo njene prijateljice končno uspele priklicati na mobilnik, se je le smejala. Spremil jo je do avta, kjer so jo čakale tri besne, zmačkane tigrice. V hipu so spremenile obrazno mimiko in se prijetno nasmejale. Tudi njih je prevzel, vesele so bile za Marči, da je prijetno preživele noč. »Se boš oddolžila z bogatim zajtrkom.«
»Punce, vas jaz povabim na en super zajtrk,« je prijazno povabil šarmer iz garsonjere.
Zahihitale so se in nekoliko v zadregi sprejele povabilo Čudovit razgled iz kavarne, kjer so zajtrkovali jih je še bolj osrečil. »Ta fant zares zna uživati, kako romantičen je,« so si s pogledi povedale, bojda vse ženske znajo to. Marči je žarela in vse prijateljice z njo. Magičen trenutek. Želele so si, da bi trajal večno.
»Dame, delo kliče, žal se bom moral posloviti.«
»Malo še počakaj, prosim,« je žalostno odvrnila Marči.
Vstal je in se še enkrat poslovil, prijel Marči za roko, da ga je spremila do avta.
»Lepo mi je bilo Marči.«
»Tudi meni,« je vsa posladkana, prežeta s čustvi odgovorila.
Prijel je njeno regljo, odtipkal svojo telefonsko in ji na uho zašepetal. »Se bereva, lepotica.«
In Marči ga je brala, vse kar je napisal, vsak SMS, tudi tisti, s katerim je bil konec poletne romance in začetek žalostnih dni. Kasneje je prebrala tudi vse njegove knjige, slovenske in angleške, si shranjevala vse članke, ki jih je kdorkoli napisal o njemu, velikemu pisatelju. Večkrat ga je srečala, saj je živel nekaj kilometrov stran od nje, a ni vedela, kako bi mu povedala vse tisto, kar ji govori srce. On je znal pisati iz srca, v njegovih zapisih se je iskala, iskala odgovore za slovo, za svojo žalosti. Odgovorov ni bilo, le žalost je ostala, čeprav se je kasneje srečno poročila, vsaj tako je izgledalo navzven, a za njenim nasmehom se je skrivala bolečina.
»Tom Costo je prasec,« je nekoč zapisala na veliko na steno lokala, ki ga je imel v lasti. Ni pomagalo, ni pregnalo žalosti, če dvignilo je njegovo prepoznavnost, saj so njegovi oboževalci na družabnih omrežjih vse skupaj vzeli kot odlično šalo.
Nekega dne, potem ko je odpeljala otroke v vrtec, našla nekaj minut zase in si skuhala kavo, je v nabiralniku našla pismo na katerem je pisalo:
» Bodi srečna! Ne vprašaj me zakaj, saj ne vem,«
Tom Costo