Posted on Leave a comment

Ogenj z ognjem

“Prebrala sem prvo poglavje tvoje nove knjige,” je zapisala v SMS-u. Ker nisem odgovoril, je kar sama poslala odgovor na neposlano sporočilo in nezastavljeno vprašanje, ki bi zvenelo nekako takole, če bi bil pocukran hipster : “Ja pa iiii, kako sem vesel. Ti je kul?”
“Ful hudo! (slabo ali dobro, zjasni se!) A veš, da sem bila presenečena nad tvojim stilom pisanja. Le zakaj si čakal tako dolgo, da si začel s pisanjem?”
“Saj veš, da človek včasih predolgo čaka. Tudi ti si čakala kar nekaj mesecev, preden si …”
“?”
“Preden si me pustila tukaj, kjer sva zdaj – preko sporočila!”
“Ah, daj no, menda ja ni bilo preko sporočila. Kako si drugače?”
“Zelo dobro sem, hvala. Zaposlen pa tudi, zato bova morala tole čvekanje prestaviti na drug trenutek.”
“Ok, Mr. busy. Jutri sem v bližini. Kava?”
Dolgo sem razmišljal, kakšen odgovor ji naj pošljem, da se je za zmeraj rešim.
“Ja, može, pokliči me.” Kaj naj, če ima pa tako lepe joške, ki jih že dolgo nisem videl. Kar odplavam, ko se zagledam v njih. Ona misli, da zamišljeno strmim v daljavo, medtem, ko mi razlaga, kako z njenim atijevim sinčkom po poklicu urejata stanovanje. To je bilo pred tremi leti, zdaj ima že po moje otroka. Ali pa tudi ne. Upam, da se ni preveč zredila. Če bi sodil po njeni mami, bo jo po porodu dobesedno razneslo po x osi. NAMIG: Želiš videti v prihodnost? Poglej svojo taščo!
Srečava se v lokalu, kjer smo nekoč s prijatelji preživeli dobršen del nedelje po koncertu pri spodnjem gradu in pustili veliko, še moja pokojna babica mislim, da ni imela tako visoke pokojnine. Zamujam, kot ponavadi, pa saj vsi kreativci in optimisti bojda zamujajo. Če nočem, da me izključijo iz kluba, moram dovršeno nadaljevati s tem. Vztrajnost, Tom, to te bo daleč pripeljalo. Kot pariška dama sedi na terasi s svojo čivavo ali karkoli je že to malo ščene v njenem naročju. Groza, ne maram majhnih psov. Še huje je videti moškega, ki sprehaja tako malo žverco. Stari, prvo pravilo: povodec ne sme biti težji od psa!
Poljub na lice, kot da sva zares tam, v s središču Pariza. Nekoč je živela tam, a je prišla nazaj zaradi smrti svojega očeta, nato pa se nikoli ni vrnila. Študija ni dokončala, se je pa raje bogato oženila ozskočila na koruzo s tipom, ki ima kar nekaj pod palcem. Ona se prevaža s prevelikim terencem, katerega potovalni računalnik in multimedijske naprave imajo več ineligence kot voznica. Pa kdo bi jo obsojal, vsak si izbere svoj življenjski slog. MELONE!!! Spet jih gledam. Joj, kako so lepe, še nič kaj povešene, ali pa je žica in elastika na modrcu kakovostno izdelana. Majica je tesna, prav tako hlače. Še dobro, da njej še nikoli v življenju ni šlo na tesno. Zmeraj se je dobro znašla. Iznajdljiva je. Preko postelj pride do vsega. Pa tudi zadnjih sedežev, vigradovih kemičnih stranišč in drugih terenov. Moje oče bi rekel, da še ni nikoli na vroče pila, kar pomeni, da še ni nikoli pošteno delala. Niti dneva delovne dobe. Ok, saj jaz ga tudi nimam, a večkrat sem si denar krvavo zaslužil.
“Kako si pisatelj? Ali si komik? Kaj si zdaj ti?”
“Še vedno dobri stari Tom! Človek s srcem, čeprav mi je pred meseci nekaj čudno tik takal.”
“Ubošček, te je spet katera prizadela,” altruistično vpraša in pihne cigaretni dim proti ozonu. Onesnažuješ, čunkica. Že od nekdaj si smetila ta prelepi svet. Blatiš vse, kar je dobro na tem svetu, tudi mene si nekoč.
“Ne, življenje mi je dalo novo priložnost. Zato sem danes tu.”
“A res? Novo priložnost? Pa menda ne misliš, da bova midva spet …”
“Ah, daj no. Če bi bila zadnja na svetu.”
“Aja, a potem praviš, da jih nisi pogrešal,” vpraša in mi silovito položi desno dlan na njene prsi.
“Kaj pa je za pogrešati? Itak so prevelike, človek se še zaduši med njimi. Še dobro, da nisem astmatik, da se preživel vse bitke na teh tvojih albanskih lubenicah. Ko smo že ravno pri šipterjih, kako kaj tvoj gradbinec?”
“On je Slovenec!”
“Njegov ati pa ni. Kako je kaj kako mu je že ime.”
“Moj mucek je super. Nekoliko se je poredil v zadnjih mesecih. Je pa priden in mi daje vse, kar prava dama, kot sem jaz potrebuje.”
“Klofute?”
“Prasec, kako lahko rečeš kaj takšnega. Mi je že žal, da sem privolila na kavo s tabo, niti malo se nisi spremenil.”
“Privolila? Ti si povabila na kavo. Zdaj pa srebaš tale martini dopoldne, na sredo. Niti diši še ne po petku, ti pa že takole.”
“Kaj pa naj, uživam. Ah, le zakaj ti lažem? Ni vse tako pravljično,” reče in v očeh se ji pričnejo nabirati solze. To je njeno glavno in najmočnejše orožje v saržerju. Ne daj se, ne kloni. Ni umika, ni predaje!
“Me ne briga, kaj se dogaja s tabo. Le to sem ti želel povedati, da si se do mene zmeraj obnašala tako grdo, nečloveško in zdaj se ti življenje zgodi. Naj ti da bogato porcijo sladoleda, ki mu je potekel rok. Meni ni mar zate!”
Odrinem stol in odkorakam po ulici proti avtu. Od kod ta jeza? Mogoče pa ni slabo, da je privrla na plan, sedaj se počutim veliko bolje. Obrnem se in jo vidim, kako si z robčkom briše solze in pazljivo popravlja senčila za oči, da ne bo izgledala kot porno zvezda, ki ga ima globoko v grlu.
Ne moreš biti tak. Mar nisi dovolj duhovno zrasel? Kar delaš drugim, delaš sebi.
“Oprosti, nisem želel v takšnem tonu. Povej, ljubica zlata, kaj se dogaja, kaj je narobe?”
“Vara me, prasec me vara,” zakriči in plane v jok. Solze lijejo kot med avgustovsko nevihto. Podam ji robec, in jo nežno pobožam po laseh.
“Za to je le ena rešitev!”
“Aja, dr. Phil? No, da slišim!”
“Natakar, še en martini za damo prosim!”
Padel je še eden, pa še eden, nato še dva, trije, ducat … Nisem štel, ona še manj. Jaz nisem pil, zato sem imel to čast, da jo odpeljem z njenim terencem domov, pa ne k njej … Saj sem rekel, da je za to le ena rešitev.

Dodaj odgovor