Posted on

Sanjač brez sanj

“Zakaj si takšen, kot si,” me vpraša, medtem leživa v postelji in se humano drogirava s skodelico 100% Arabice.
“Zato, ker sem. Težko bi bil nekdo drug, če sem jaz,” ji odgovorim. Težko bi ji odgovoril kaj drugega. To je kost za glodanje ljubiteljice matematike in logike, kar ni razvidno iz barve njenih las.
“Pa vsaj malo se potrudi, da ti bo šlo bolje,” mi reče. Nehvaležnica! Zajtrk v postelji, skoraj maximalno število možnih orgazmov prejšnjo noč, ona pa skoči na najlepšo zelenico mojega sveta in se nanjo podela.
“Bolje v tvojih očeh ali bolje v mojih očeh,” jo vprašam.
“Bolje, pač bolje,” reče, suhoparno, nezainteresirano.
“Saj mi gre odlično. Poglej me, pijem kavo ob goli lepotici.”
“Ne spreminjaj teme, vem, da si dober v laskanju, še boljši v preusmerjanju pozornosti.” Vstane in odide v kopalnico. Morda bo šla, da bom lahko v miru užival ob kavi in branju knjig. Res je, odpravlja se, ropot v kopalnici naznanja, da bo konjenica odjezdila proti zahodu. Pri vratih počaka in se obrne nazaj. Pričakuje poljub. Ni šans! Ok, naj ji bo. Morda bom osamljen tudi naslednji vikend. Poljub je nežen, strasten, a ne nosi skritih sporočil, praznih obljub. “Bova videla, kako bo,” ji sporočam, medtem, ko ji grizljam spodnjo ustnico.
Rahel nasmeh in s čelado v roki odide proti svoji vespi. Priznam, padel sem na pleh. Zaprem vrata. Mir! Tukaj sem, sam. Čutim, kot, da me nihče ne razume. Nekateri zares mislijo, da mi gre slabo. Pogledam okoli sebe, kjer ležijo stari zapiski, vse neuresničene ideje na smetišču zgodovine, polne stene priznanj, rekov starih mislecev, ki so bili tukaj pred mano. Vse to sem jaz. Vse to se je že zgodilo. To je živelo in je umrlo, a na nek način še vedno živi. Toliko idej je umrlo s včerajšnjim dnem. Sonce vzide, en dan mine, nov se začne. Nasmehnem se. Dobro mi gre. Vsak dan sem boljši. Rastem, kakor drevo. Pišem, ustvarjam, nalivno pero kanalizira moje misli na kos papirja. Lahko, da bo ostal le list papirja, lahko pa da bo ta list del mogočnega drevesa, ki ga bodo mnogi občudovali. Sonce je sonce, sveti in se ne sekira. Jaz sem sonce, svetim in se ne sekiram. Dan se konča pozno, zadnje trenutke pred spanjem preživim pod zvezdami in skušam ujeti vsaj en zvezdni utrinek. Nocoj ne bo sreče, vsaj, kar se zvezd tiče. Zaspim in skušam ujeti lepe sanje.

Hvaležen sem, da sem včasih pozabljiv. Bolje, kot ti gre, več ljudje pričakujejo od tebe, še posebej, če je tvoje življenje bolj javno kakor zasebno. “Pa kdo za vraga si ti,” se glasi glasen krik, ki me prebudi, nekje okoli pol tretje zjutraj. Še dve uri in budilka bo zvonila, novi stavki in nove strani čakajo. Nova knjiga se ne bo napisala sama. Škoda. Škoda vsake minute, ki jo prebedim, razmišljujoč o vsem, kar me preganja zadnja leta. Kot da tlačim čez dan, ocean naplavi sredi noči, kot kos plastike, ki otežuje delfinu nemoteno plavanje in poziranje ob križarkah, polnih debelih ameriških turistov.

Ko se te čudne misli razblinijo, začnejo nastajati briljantni stavki. Vsak je lepši, vsak močnejši. Tako močni, da me dvignejo in vržejo za pisalno mizo. Jutro se zgodaj začne. Zopet. Ko mnogi sanjajo, jaz prelivam misli na papir. Čisti užitek. Temnih misli več ni. Užitek, prijetne vibracije, na meji orgazma.

V prepričanju, da smo vladarji vsega, stopamo v vsak nov dan. Zobati koleščki v urah nam določajo ure spanca, ure dela, ure užitkov, ure žalosti. Mi, vladarji? Le zaradi tega, ker skušamo upravljati in nadzorovati vse, se nam zdi, da imamo življenje pod kontrolo. Dokler nas nekaj ne preseneti. Tako je prav. Prav je, da je življenje polno presenečenj, svetlih, temnih, globokih, debelih … Samo, da so presenečenja. Kako bi bilo, če bi vse vedeli že vnaprej? Kaj bi se potem zares zgodilo.

Nekaj let nazaj, ko je še domača jablana bogato obrodila, jagod pa niso pojedli polži, sem si drznil privoščiti izlet. Čisto sam. Niti nisem vedel, kam grem, ko sem stopil na železniško postajo. Sicer izgleda vse tako popdizajnovsko, ko stopiš na peron in so na voljo le dve smeri, levo ali desno. A te poti se potem razvejajo in te popeljejo na različne konce sveta. Sicer ni to potovanje s svetlobno hitrostjo, saj vlaki potujejo tako hitro kakor se premika vrsta na lokalni izpostavi pošte, skratka zelo počasi. Vstopiš mladenič, iz vlaka pa prideš s palico, ki ti olajša korak. Že mora biti tako, sicer pa, saj ne štejem časa. Vstopim do okenca in si ogledujem razpored. Zamižim in pokažem na steno, kjer visi tabla prihodov. Jesenice. Vau, eksotika. Ne vežem nobenih čustev na izbor, nobenih pričakovanj. Kupim karto in grem. Čakam na peronu, poln je dijakov, ki se jim mudi v šolo, zaposlenih, ki gredo nabijat brezplačne nadure. In potem sem tu jaz, svobodni umetnik pod svobodnim soncem, ki ga prekrivajo rahle meglice, tako zunaj kot znotraj. Vlak zamuja, zato skočim v bližnjo kavarno na eno hitro kavo. Naročim. Prinese mi kavo, ki nima klasične kraljevske krone. Naredim požirek, okusu primerno obrazno mimiko, pustim kovanec na mizi in zapustim. “Mai piu,” bi rekel Italijan za takšno kavarno in se ne bi nikoli več vrnil. Še minuta do predvidenega zapoznelega prihoda vlaka. “Sranje,” vzkliknem in skočim na cesto. Z desne strani čutim udarec ogledala in zvok 50-kubičnega motorja, ki ga preglasi kletvica. Ne slišim, kaj govori, vse je le zvok. Ne morem se je nagledati. Poglej, kako dobro je ohranjena za svoja leta. Čeprav ni moja, bi se z veseljem zapeljal z njo. Kaj bi sanjač brez sanj? Bi živel?

Posted on

Zlata medalja ne visi okoli vratu

Vsega, česar sem se lotil, mi ni uspelo. Zveze, študij, služba. Počutil sem se kot zguba, 100kg razočaranja, ki se je premikalo po tem svetu. “Obvestilo neizbranemu kandidatu,” je skoraj vsak dan pisalo na mailu med neprebranimi sporočili. To je bilo takrat, zdaj je drugače. Morda je isto, le jaz na vse skupaj gledam drugače, predvsem pa se ne sekiram in delam tisto, kar delam rad, v čemer sem dober.

Tisto obdobje je bilo mučno. Mislil sem, da sem nihče, pa sem bil že nekdo. Večkrat bi moral preveriti svoj srčni utrip, se zavedati, da sem živ in imam vse možnosti za uspeh, pa četudi so se zdele tako nemogoče, tako nedosegljive. Vsakogar, ki srečaš, ti da nekaj. Sporočilo, brca v rit, klofuta, denar. Le videti moraš namen, ki se skriva za najbolj očitnimi dejanji, dejanji in besedami, ki jih opaziš, začutiš najprej. Skrito sporočilo, vsak nosi skrito sporočilo v sebi. Tudi ona ga je. Poimenujmo jo Miss Friday.

Obetal se mi je še en klasični petek, ki je vključeval pivo, debato in adrenalinsko vožnjo domov. To so bili petki, ki se jih z veseljem spominjam, a po svoje tudi obžalujem. Predvsem zaradi stanja, v katerem sem sedel za volan in zaradi določenih sopotnic, ki so sedle na sovoznikov sedež. Tisti petek nisem nič domov peljal. Niti od doma nisem odšel. Sopotnica se je pripeljala sama. Dovolj je bil le en SMS, ki mi ga je poslala tik pred mrakom. Imel sem polna jajca in prazne misli. “Pridi,” je vse, kar sem napisal. Takoj zatem mi je bilo žal, a ker sem želel izpasti odločen in v njej ustvariti občutek, da je zaželjena, sem si rekel: “Jebi ga,” in se mentalno začel pripravljati na novo srečanje z njo. Minilo je že kar nekaj let, odkar sem jo nazadnje videl. Pristop je ostal enak. SMS. Enostavno, hitro, diskretno, brez drobnega tiska. Sliši se kot oglas za kreditno kartico. Naj v tem delu zgodbe jasno poudarim, da ne gre za seks, ki se plača, saj je bil popolnoma brezplačen. Kasneje sem sicer ugotovil, da me je odnos z njo zelo drago stal, a to je druga zgodba. Še vedno smo tu, še vedno je petek. Sprememba planov. Sporočim prijateljem, da ne bom prisoten na našem tradicionalnem obdelovanju barov. Nihče ni jezen, vsi že pridno praznijo kozarce. Verjetno bo marsikatera sočna padla name v njihovi debati, a se ne sekiram. Bolj me sekira razmetana hiša. Časa ni dovolj, volje je še manj. V predalu najdem sveče in jih prižgem ter na hitro pospravim kopalnico. Zmeraj sem bil iznajdljiv. Spet bo mislila, da sem romantičen.
Hišo osvetlijo luči avtomobila. Odprem vrata. Srce malo hitreje udarja, a predvsem zaradi pričakovanja, hormonov, kemije. Nobenih čustev ni med nama, nekoč so bila, a sva jih prerasla, vsaj zase vem, da sem jih. Še vedno pa obstaja tista magija, čarobnost trenutka, ko se zopet srečava, stisneva, poljubiva, preživiva noč skupaj in nato nadaljujeva vsak po svoji poti, pogumno naprej.

Luč na dvorišču se prižge in zagledam prijatelja. “Kaj pa ti,” ga vprašam.
“Prišel sem preverit, zakaj za vraga ne boš šel z nami. Saj lahko jaz peljem,” mi odgovori.
“A lahko prosim greš, ti jutri razložim,” mu rečem in ga porivam nazaj proti avtu. Je razumel, ni bil jezen, a komentarjev o sveži žrtvi, nagačenju, počivanju desne roke, se kljub temu ni zadržal.

Sledila je hitra menjava avtomobilov na parkirišču. Po temi so se zaslišali njeni japonki. Kako seksi, kako poletno. Le še Kingstoni in je kot na Zakintosu. Brez poljuba se pozdraviva. Jaz njeni “Zdravo,” ona meni “Čao.” In tako se je začelo, tako kot zmeraj. Lev in antilopa na terasi. Nekaj časa sem bil lev, nekaj časa antilopa. Na koncu plesa rahle sramežljivosti in podjebavanja z nizkimi udarci si skočiva v objem, padeva na travo, jezika se spleteta v kito, podobna tisti, ki jo vaška mati splete hčeri na prvi šolski dan v srednji šoli v velikem mestu. Medtem, ko sem gledal zvezde, ona pridno občuduje mojo kito. Pa da ne bo govora o seksu preveč, ga bom zaključil tu. Orgazmov je bilo dovolj, jaz na en porcijo seksa zmorem in potrebujem enega. Ona pa jih je doživela nekaj več. Lahko pa da odlično igra. Sama si je kriva, jaz sem se potrudil. Danes se bi morda še bolje, a takrat je bilo takrat, zdaj pa je zdaj. Pa sem rekel, da ne bom več pisal o seksu.

Od tod naprej nobene kurbarije. Obljubim.

Kot jadrnica brez krmarja sem se prepustil energiji večera. Le par vdihov, globljih, globokih in jutro je bilo tu. Odšla je ob prvem jutranjem žarku. Pokadila je še poslednji čik in odšla. Nežen poljub na lica in to je bilo to. Sobota je tu. Poln načrtov, kaj vse bom počel tistega dne sem zaspal in pozabil na načrte. A nje nisem. Nekaj je rekla, kar ne bom nikoli pozabil, niti povedal nikomur. Samo tebi, a obljubi, da nikomur ne poveš. Rekla mi je, da naj se spravim k sebi. “Nič mi ne manjka,” sem ji odgovoril, “Lepo mi gre, uživam.” To je debela, s holesterolom napolnjena laž. To je bila laž njen ter samemu sebi, kot je laž, če ti nekdo reče, da zmeraj prime za ročaj hladilnika, ko ga odpre in zapre. Lažnivec! Sram me je, a takrat je bilo takrat, zdaj je zdaj. Ne morem popraviti za nazaj. Ne morem ji povedati, da sem se zlagal, saj je tisto jutro odšla. Za zmeraj. Ni umrla. Le odselila se je. Ne vem, ali še živi v Sloveniji, ali ne. Vem pa, da mi je pomagala, da sem postal to, kar sem, tako kot mi je vsaka do slej. Tudi moški so mi, da ne bo kdo užaljen, le na drugačen način, kakor vse ženske, ki sem jih srečal. Ni jih bilo veliko, a so mi dale in še dajejo toliko, da sem vsak dan znova hvaležen. Nikoli ni šlo le za seks – že zgoraj sem napisal, da tukaj ne bo več kurbarije – šlo je za mnogo več. Šlo je za skrito sporočilo. Ne bom rekel, da je bila ona razlog, da sem pričel s pisanjem, saj sem pisal že preden je prišla na zadnji petek k meni. Le dojel sem, da bo pisanje pomemben del mojega izražanja in da se bom s pisanjem lažje razumel, našel in zrasel. Morda je bila ona le pika na i. Morda nosi v imenu i. Kdo ve. Jaz. Jaz, ki pišem to in vam želim, da tudi vi najdete svojo piko, svoje bistvo, sredstvo za izražanje. Uživajte petke in vse ostale dni, ki sledijo! Podarite si kakšno zlato medaljo za to, kar delate sebi in drugim!*

 

*ta zadnji stavek je tu le zato, da se tekst sklada z naslovom. Ne vem, ne sprašuj zakaj.

 

 

 

 

 

Posted on

Vse mora ven

Si človek, se izražaš, sprejemaš, se učiš, rasteš. Vidiš, slišiš, čutiš, včasih zaznaš tudi tisto, kar je izven polja zaznave tvojih čutil. Ogromno procesov se izvaja v tebi, pa za njih sploh ne veš. Telo ti sporoča na različne načine, na tebi je, da se naučiš razvozlati kodirano sporočilo.

Pred nekaj časa sem zavrnil ponudbo za službo. “Bedak,” se je slišalo na kavah. V teh časih moraš za takšne stvari imeti jajca. Jaz jih imam, zato bi lahko na široko stopal po svetu, pa mi ta stil hoje ne sede, saj sporoča nekaj drugega, kar želim prenesti v ta naš ljubi svet. Zbudil sem se zgodaj zjutraj in nekaj ni bilo v redu. Nisem se počutil, kot bi se moral. Začel sem pogovor s človekom, ki me najbolje pozna. Ni bilo treba stopiti pred ogledalo, le jutranji sprehod s psom v gozdu je bil dovolj. Dobro je imeti samega sebe zmeraj na dosegu rok, da si daš klofuto ali se stisneš v objem. Tovrstnega početja ne priporočam v javnosti, saj ti morda kdo kaj hitro nadene jopič, v katerem si v stalnem objemu, zaprt v oblazinjeni sobi. Vsaj droge so brezplačne, tu zunaj jih moramo kupovati in se skrivati, tam pa delijo priboljške na vsakem koraku. To ti je zdravo!

Nekoliko sem zašel s pisanjem, kot sem zašel že mnogo krat. Vedno sem prišel prav. Zato mi je življenje tako lepo, saj te tudi brezciljno tavanje pripelje na pravo pot. V življenju se ne moreš izgubiti. Ne morem reči, da sem se tistega dne, ko sem razmišljal o novi službi, izgubil, a globoke misli so prevzele kontrolo in kaj hitro sem stopil izven začrtane poti. Na koncu sem kljub temu prišel domov. Nasmehnil sem se in preko telefona javil veselo novico. Na drugi strani niso bili najbolj zadovoljni, saj so v meni videli potencial, a jaz sem se zavedal, da bom vrgel stran tisto, kar me dela takšnega, kakršen sem, takoj, ko bom prestopil prag pisarne.

Ko sem odložil, so v misli priskakljali vsi ČE-ji, a jih nisem “j***l za pet posto”. Določenim sem se posvetil, tistim namreč, ki podpirajo mojo odločitev. Če bi sprejel to delo, ne bi mogel obiskati hudo dobrih gledaliških delavnic na mojo najljubšo temo: Komedija. Skoraj teden dni prijetnih frekvenc, nasmehov, odličnih mentorjev in nadvse prijaznih, prijateljskih kolegov. “NAJ ŽIVI KRALJ,” smo vzklikali in se smejali. Domače, tako domače sem se počutil, obdan z dobrimi ljudmi. Oder je tako pomemben del mojega življenja. Tam sem lahko to, kar sem. Tako, kot tukaj, kjer sem ravnokar. Pred zaslonom, tu, kjer sem doma.

Daj mi papir, pero in napisal bom mojstrovino. To me žene, kliče, razveseljuje. Vem, da je treba v življenju delati stvari, ki jih nimaš najraje, da prideš do tja, kamor želiš, a če vse vzameš kot prijetno potovanje, ti na nobenem delu poti ni dolgočasno, bedno, zamorjeno. Živiš, madona, veseli se! Delaj tisto, kar te veseli vse dni, vse noči. Da se mi slučajno ne bi zaustavil! Jaz se ne bom, nikoli in nikdar. Kot pravi A. Watts: “Bolje kratko in zanimivo, kakor dolgo in dolgočasno!” Živi življenje po svoje. Nihče ni tukaj, da bi te obsojal, ljudje ti le zavidajo, saj nimajo jajc, da bi ustvarili nekaj svojega.

Prejšnji teden pripeljem na parkirišče pred trgovino, zaklenem avto in stopam proti vhodu. Na prostoru za invalide dva z identično frizuro govorita v šifrah o šesticah, petkah, s-lineih in drugih plehnatih zadevah. V njunih avtomobilih, ki vsekakor nista odplačana, sedita ženi, ki brskata po telefonih, na zadnjem sedežu kričijo otroci. Nasmehnem se. Življenje ima toliko različnih verzij, da me vedno znova presune. Povezani smo z vsem, čeprav včasih tega ne želimo. Vsi skupaj smo ene take lepe bakterije na pladnju. Povezujemo se in kreiramo nekaj novega. Sicer sem mnenja, da nekateri žal ne bodo dosegli naslednje stopnje evolucije, a morda se motim. Morda pa bom jaz tisti, ki bo počakal. Zato pa tako neumorno ustvarjam, saj ne vem, če so mi dnevi šteti ali ne. Glede na to, da sem dobil od žene v dar zapestnico, na kateri je znak za neskončnost, sem močno prepričan, da bom živel večno. Spet, morda se motim. Zato pa migam, ustvarjam, puščam sledi.

Ne pravim, da je moja pot pravilna za vse. Nihče drug ne bi bil srečen, če bi živel, kakor živim jaz. Nisem ustvarjen zato, da z znancem debatiram o minljivih rečeh ali o drugih ljudeh, temveč, da z znanimi in neznanimi govorim o življenju, puščam pečat, širim dobre vibracije. Rad vas imam, zato me vse, kar delam žene v nove višave, saj ste ob meni. Hvala, hvala, hvala! Tudi tam čez lužo, kamor se odpravljam kmalu, boste z mano.

Življenja ni, če te ni. Daj vse ven! Če je v tebi žalost, ali sreča, daj vse ven. Izrazi se!
Nihče ne obstaja brez tebe. Hvala, ker živiš in uživaš v vsem tem. Se srečamo, vsekakor se srečamo!

Posted on

Ravno prav!

Naslov ne razkriva nič, razen tega da je ena ničla v njemu. Brez ničle enica nima vrednosti. Tako kot obale ni brez morja in zemlje. Tudi takšnih in drugačnih nategov ni, če ni nekoga drugega poleg tebe v določenih situaciji, v določenem prostoru, ob določenih prostoru in/ali ob določenih stopnji vinjenosti.

Če ni misli, ni strahu.
Če verjamemo v boga, potem se bojimo pekla in hrepenimo po nebesih. Če pa to odmislimo in se zavemo, da smo sami sebi sodnik, mučitelj, učitelj, policist, predsednik … Mi smo vse. Vse je v glavi.

Hvaležen sem za papir, pisalo in računalnik, da lahko pišem, ustvarjam. Morda včasih kakšno misel ne znam tako dobro ubesediti, da ni tako lepa in sveža, kot tisti trenutek, ko se mi utrne. A vsaj ubesedim jo. Je tukaj. Živi. To je zame in za vse vas, ki svoj dragoceni čas preživljate ob prebiranju mojih stvaritev. Hvala!

Pride pa kakšno takšno obdobje, ko ti po glavi švigajo različne stvari. Stari grehi, skušnjave, besede drugih, ki jih ne moreš izbrisati in svojega miselnega programa, kakor tisto bedno pesem, ki jo slišiš nekje na zabavi, na katero najprej sploh nisi mislil priti, a si vseeno šel, le zato, “da ne bi kdo zameril”. Le kaj bodo rekli … Določene zabave so bile tako dolgočasne, da je še tako slab seks, ki si ga kdaj imel, bil boljši. Ko ne piješ, je vse kristalno jasno, zato je včasih dolgočasno … Morda pa preveč zahtevam in pričakujem, tako od drugih, kot tudi od sebe. Sam sebi sem najbolj zajeban šef. Častim se, to je res, povzdigujem v višave, a znam se pohoditi, da komaj diham, pogreznjen v blato. Še nemški škornji nekoč niso znali tako nekoga zbrcati in potolčti, kot znam sam sebe. Od kod vse to? Zakaj si tako grob in neizprosen do samega sebe? Zato, ker vem, kaj si želim in se ne bom ustavil, dokler ne pride tisto pismo, tisto nakazilo, tiste nagrade. Pa ne živim le zato, to me ne osrečuje, me pa poganja. Sreča je, ko si na toplem, s knjigo v roki, ob sebi imaš svojo lepo primorko, smrčečega nemškega bokserja, v drugi sobi glasno predvajanje risank. Vse to polni moje dni, moje srce in moje misli. Lepo je, še lepše bo, ko bom končno poletel čez lužo in mi bodo na tistem dolgo pričakovanem sestanku z agentom rekli “Tom, you are the man!”. Pa ne da do takrat ne bi vedel, da sem moški … Le veliko esenc moškega je v meni, v moji domišljiji, tam bodo videli in odobrili le eno izmed njih. Tam, v brezmejnosti domišljije, je zrasel ta, angleški prasec, ki osvaja svet v moji novi zgodbi in bo osvajal svet v letu 2017 in v vseh, ki mu sledijo.

Možnih scenarijev je ogromno, bom že zaigral tako, kot je treba, kakor bom želel. Saj so mi že večkrat rekli, da sem dober igralec. Trenutno igram pisatelja, kakšno vlogo bom imel čez nekaj let, še ne vem, a vem, da bom srečen, kakor sem zdaj. Življenje je zanimivo predvsem zato, saj dobiš takšna mini darilca na vsakem koraku. Če bi dobil vse naenkrat, bi bil zmeden. Predstavljajte si, da bi za svoj prvi rojstni dan dobili darila za vse rojstne dneve, ki jih boste doživeli. Tako bi izvedeli, koliko jih boste doživeli, pa še ena velika zmeda bi nastala – le kaj bi počeli z telefonom, vibratorjem, napihljivo lutko, kondomi? Igrali bi se, tako kot se sedaj z vsem naštetim in še s čim. Življenje je igra, zato se moramo igrati. Moja radovednost in igrivost me je pripeljala že v različne situacije, ob različnih pesmih, tudi stopnja pijanosti je bila različna. Žeja, nekoč po alkoholu, sedaj pa po življenju, me vleče v nove podvige. Večji sem, kot se mi zdi, čeprav natanko vem, koliko sem velik vsepovsod, kjer šteje – ravno prav.

 

 

Posted on

Ne vprašaj me zakaj, saj ne vem!

Če iščeš smisel življenja, ga v tem zapisu zagotovo ne najdeš. Ne glej tako obtožujoče, nimam vseh odgovorov. Predlagam, da ga preprosto prenehaš iskati in uživaš v prijetnih stvareh – na primer branju tega zapisa. Na začetku nekaj nakladam, a sčasoma se vse skupaj lepo razvije v eno čudovito zgodbo, ki bo morda šla hitro v pozabo, a nekaj smo naredili, nekaj minut življenja smo uživali. Naj bodo vse tvoje minute lepe, v tem je smisel, da uživamo. Ups, pa mi je ušel odgovor, zdaj sem izpadel lažnivec, ki krade, smrdi in ponoči smrči. Nekaj od tega je res, odvisno od življenjske situacije ali dela dneva, ko me srečaš.
»Le kam pelje to zgodbo,« so se vprašali.
»Zakaj to berem?«
Ne vem. Vse odgovore imaš ti. Preveč filozofiram? Morda, pa saj ni važno, saj smo ja tukaj, da mine čas, mar ne? Ta zapis ni nič drugega kot zbirka različnih kombinacij črk, sem se pa kar se da potrudil in uporabil vseh 25 iz abecede.
No, pa se lotimo konkretne zgodbe, da bo vse skupaj imelo smisel in da tale jumbo jet varno prileti do ciljne destinacije, z mehkim pristankom seveda.
Vsak Zemljan je postavljen na začetek svoje poti, tako ob rojstvu, kot tudi kasneje, ko se ti denimo poruši cel svet in ga začneš graditi znova. Vsak svoj svet uniči sam in si ga tudi sam postavi. Tu ne gradijo drugi, gradbeniški baroni, ki jih potem terjajo za nastalo škodo. Ne, zmeraj si sam, čeprav te obkrožajo dobri ljudje. Jaz sem že večkrat stisnil tipko RESET, zato, ker je bilo to potrebno in zato, ker to lahko, kadar koli, kjer koli. To je tvoje življenje in tvoj gumb. Od neuspelih poskuskov na faksu, multibilijonskih projektih, ki so propadli že na tretjem sestanku z ekipo, do filmskih ljubezenskih zgodb. Vse sem že poslal v K … koš. To ni obupanje na poti, to je le oddih na blžnji klopci, da v miru premisliš, kako bo vse skupaj izgledalo od te točke dalje. Zakaj? Zato, ker lahko. Zato, ker gre zate in za tvoje življenje. Moj namen ni pridiganje in tolažba, tako pač je. Vse je tvoje, tvoj je gumb, tvoje so misli, kakšne so, je popolnoma odvisne od tebe. Pa kaj, če si poražen, komu mar, vse je le ena lepa igra, le vidimo jo, kot neko resno odraslo stvar.
Nekoč sem nekje prebral, da želje iz kraljev delajo hlapce, potrpežljivost pa iz hlapcev kralje. Vse, kar nam je namenjeno, bo tako ali tako prišlo, tudi zadnji izdih. Ni potrebe po težki debato, tako je, a ne zaradi tega, ker sem jaz tako rekel. Tako pač je, konec debate. Poglej ga mulca, kako odrezav je postal, misli, da je jastreb, saj so mu malo zrastla krila, v bistvu pa je en mali piščanček. Veš kaj, tudi piščanček lahko leti, če skoči na trampolin. Torej, bodimo potrpežljivi, uvoda te zgodbe je konec. Gremo, zgodba se začne … Zdaj.
Nekoč v osemdesetih se je rodila deklica prelepih modrih oči in rjavih las. Živela je v majhni vasici, ki je bila oddaljena pičlih 200 km od obale. Ko je naredila vozniški izpit, je na banki za visoko provizijo zamenjala ves drobiž, ki ga je pridno zbirala med vikendi, ko je kot natakarica delala v bližnji diskoteki. Kupila si je prvi avto, skoraj metalik rdeče barve. Odločila se je, da svoje prijateljice popelje na izlet na famozno slovensko obalo. Ko jih je povabila preko kratkega sporočila, ki ga je natipkala na svojo regljo, so vse navdušeno odgovorile z glasnim in jasnim DA, kot so potem kasneje pod lipo pred matičarjem. Sicer so se dve od treh tudi kasneje ločile in ostale same z otroki, a to še takrat niso vedele. Prav tako pa niso vedele niti katero gorivo je potrebno tankati v francosko pikapolonico, kot je clia 1.2 RN poimenovalo dekle, ki ji bomo v tem delu zgodbe dali ime. Hmm, recimo, da ji je bilo ime Marjetica, čeprav bi lahko dobila kakšno bolj pravljično ime. Bojda se je kasneje na upravni enoti preimenovala, a prijateljice so jo zmeraj klicale Marči. Torej, Marči je s pomočjo prijaznega študenta na bencinski črpalki uspela napolniti rezerovar in v družbi zabave in še kaj drugega željnih mladenk švignila na pot. Ker je finančno stanje dopuščalo, so se odločile za pot po skoraj dokončani avtocesti do obale. Kot bi mignil, je pikapolonica priletela do Črnega Kala, kjer so Marči in vrle kozjanke naredile postanek, spile kavo, pokadile cigareto, flirtale z italijanskimi motoristi in se podale na zadnji del poti.
»Nekaj si obljubimo, drage moje. Tu smo, da se zabavamo. Da se mi slučajno ne bi katera trapa zaljubila,«
»Daj mi čik, daj mi pir, srček mi naj da pa mir,« je vzkliknila Poetra, ki je kasneje svoje poezijske mojstrovine objavljala v zborniku lokalnega literarnega društva.
Nasmejane, s soncem obsijane so prispele v Koper. Avto so parkirale na brezplačnem makadamskem parkirišču in odšle na sprehod ob Obali. Sonce je zahajalo, galebi so letali nad zalivom, tankerji so prihajali in odhajali.
»Oh, kakor romantičen je Koper,« je veselo vzkliknila Arhea in občudovala zgradbe pri Taverni.
»Ja, pa kaj še. Piran, Izola in ne Koper. Kar pojdi, skoči v vodo in se naužij naftnih madežev. Punce, tu je le postanek. Saj gremo naprej, mar ne,« je zaskrbljeno vprašala Avanta, ki sedaj živi nekje na španski plaži, kadi hašiš in surfa.
»Ne skrbi Pot, seveda gremo dalje. Nekaj pojemo in skočimo v Portorož..« Marči sicer ni vedela, kako bodo ob tem času dobile prenočišče v do zadnjega kotička napolnjenem obmorskem biseru, a se ni obremenjevala. »Važno, da smo skupaj in da se imamo lepo,« je zašepetala, medtem, ko so se objemale in izgledale kot štiriperesna deteljica ob morju.
Ob večerji niso skrivale svojih korenin ter nič kaj gosposko jedle morske dobrote. Pribor je ostal čist, saj so se sadežev iz temnih morskih globin lotile kar z rokami. Tako so bile navajene, žal pa tega niso bili navajeni drugi gosti v restavraciji. Nasmejane so plačale račun, pustile napitnino in odšle proti parkirišču. Natakar jih je lepo odzravil, se zahvalil za njihovo dobroto in žalostno zrl za njimi, kot psiček, ki ga nihče ne izbere za svojega in ostane v zavetišču. Če govorice držijo, je ta naš kuža kasneje uspel z verigo restavracij v Novi Zelandiji, a le kdo bi verjel govoricam, ki so prepotovale tisoče kilometrov. Lahko, da še vedno šteje dni in napitnino tam, v Kopru.
Slana hrana jih je užejala, zato so se odločile, da si privoščijo še eno pijačo, preden se podajo na pot proti končni destinaciji. Marči ni imela dovolj ene, zato si je naročila še eno. »Marči, voziš,« je odraslo odvrnila Poeta in začuda ni uporabila rime.
»Pa saj ne bo policistov. Bomo že našle bližnjico. Sprosti se, na morju si,« ji je rekla Marči in ji na ustnice položila liker s kolo. Poeta ga je hrabro skrnila in tudi ona je začutila nenadno žejo. Miza se je kar se da hitro napolnila z alkoholnimi zvarki, ki so jih dekleta s svetlobno hitrostjo praznile, kot kakšen tornado, ki ruši lesene hiše v Ameriki. Sicer so vse štiri blestele v matematiki, a nobena od njih ni štela kozarce, kaj šele, da bi uporabile zahtevne algoritme, da bi izračunale svojo pijanost.
Večer se je prevesil v noč, lokal, kjer se je pričela njihova obalna odisejada pa se je zaprl. Z lahkimi glavami še lažjih nog so se odpravile proti avtu. Podajale so si ključe, a nobena ni zbrala poguma. Ključi so pristali v pesku, Poeta in Arhea so jih iskali, Marči je zaskrbljeno delala načrt, Avanta pa se je na ves glas krohotala, medtem, ko je lulala med dvema kombijema v bližini njihovega avta.
»Gremo še na eno pijačo v diskoteko v Žusterni in se bomo zmenile, kako in kaj,« je Marči sklenila in vse so bile za to.
Redarji so se le nasmehnili, ko so videli skupino veselih popotnic. Začuda jim je uspelo s šarmom prepričati enega izmed njih, da jih spusti v dvorano naslade. Morda je pomagal listek s telefonsko, ki mu ga je Avanta zataknila za srajco. »Če te ne pokličem takoj nazaj, imam prazen mobi račun. Se slišiva,moj Romeo,« je kar se da romantično zamomljala in vanj pihnila zrak prepojen z različnimi okusi alkohola.
Diskoteka je bila nabito polna. Medtem, ko so ostale tri iskale proste kvadratne centimetre pri točilnem pultu, pa je Marči zagledala njega. Njegov prelep nasmeh, nagajivi pogledi … Prevzel jo je. Ni vedela kje je, koliko je ura, tudi na prijateljice je pozabila. Ljubezen na prvi pogled bi bila definicija strokovnjakov, psihologov in amaterskih piscev ženskih revij.
Prišel je do nje, bilo je dovolj nekaj nežnih besed in že sta odšla iz diskoteke, na zrak, kjer sta se lahko v miru pogovarjala. In pogovarjala sta se in pogovarjala, ob sončnem vzhodu jo je poljubil ter jo povabil v svoj apartma. Kasneje ji je priznal, da je le najemnik in da v resnici ni lastnik diskoteke, kar je kaj kmalu posumila, ko je videla v kakšni majhni luknji živi. Ni je motilo to, saj ga je videla skozi roza očala, popolnega, edinstvenega, njenega. Preživela je najlepšo noč svojega življenja.
Zjutraj, ko so jo njene prijateljice končno uspele priklicati na mobilnik, se je le smejala. Spremil jo je do avta, kjer so jo čakale tri besne, zmačkane tigrice. V hipu so spremenile obrazno mimiko in se prijetno nasmejale. Tudi njih je prevzel, vesele so bile za Marči, da je prijetno preživele noč. »Se boš oddolžila z bogatim zajtrkom.«
»Punce, vas jaz povabim na en super zajtrk,« je prijazno povabil šarmer iz garsonjere.
Zahihitale so se in nekoliko v zadregi sprejele povabilo Čudovit razgled iz kavarne, kjer so zajtrkovali jih je še bolj osrečil. »Ta fant zares zna uživati, kako romantičen je,« so si s pogledi povedale, bojda vse ženske znajo to. Marči je žarela in vse prijateljice z njo. Magičen trenutek. Želele so si, da bi trajal večno.
»Dame, delo kliče, žal se bom moral posloviti.«
»Malo še počakaj, prosim,« je žalostno odvrnila Marči.
Vstal je in se še enkrat poslovil, prijel Marči za roko, da ga je spremila do avta.
»Lepo mi je bilo Marči.«
»Tudi meni,« je vsa posladkana, prežeta s čustvi odgovorila.
Prijel je njeno regljo, odtipkal svojo telefonsko in ji na uho zašepetal. »Se bereva, lepotica.«
In Marči ga je brala, vse kar je napisal, vsak SMS, tudi tisti, s katerim je bil konec poletne romance in začetek žalostnih dni. Kasneje je prebrala tudi vse njegove knjige, slovenske in angleške, si shranjevala vse članke, ki jih je kdorkoli napisal o njemu, velikemu pisatelju. Večkrat ga je srečala, saj je živel nekaj kilometrov stran od nje, a ni vedela, kako bi mu povedala vse tisto, kar ji govori srce. On je znal pisati iz srca, v njegovih zapisih se je iskala, iskala odgovore za slovo, za svojo žalosti. Odgovorov ni bilo, le žalost je ostala, čeprav se je kasneje srečno poročila, vsaj tako je izgledalo navzven, a za njenim nasmehom se je skrivala bolečina.
»Tom Costo je prasec,« je nekoč zapisala na veliko na steno lokala, ki ga je imel v lasti. Ni pomagalo, ni pregnalo žalosti, če dvignilo je njegovo prepoznavnost, saj so njegovi oboževalci na družabnih omrežjih vse skupaj vzeli kot odlično šalo.
Nekega dne, potem ko je odpeljala otroke v vrtec, našla nekaj minut zase in si skuhala kavo, je v nabiralniku našla pismo na katerem je pisalo:
» Bodi srečna! Ne vprašaj me zakaj, saj ne vem,«
Tom Costo

Posted on

Oprosti

… sem le to, kar sem
Morda nisem to, o čemer sem nekoč sanjaril.
Sem le to, kar sem.
Včasih se zdim popoln, včasih prazno izgubljen.
Sem le to, kar sem.

Ne nosim maske, govorim s svojim glasom.
Sem le to, kar sem.
Ne skrivam se pred soncem, pogumno rišem senco, kamor koli grem.
Sem le to, kar sem

Moj korak, moj trenutek, moj vdih in izdih.
Sem le to, kar sem.
Moje življenje, moje sanje, moje želje.
Sem le to, kar sem.

Včasih sam, včasih v družbi.
Sem le to, kar sem.
Živim le zase, ne za druge.
Sem le to, kar sem.

Rad pomagam, včasih drugim bolj, kakor sebi.
Sem le to, kar sem.
Pozabim slabo, zapomnim si dobro.
Sem le to, kar sem.

Skušam delati dobro, da ne škodujem nikogar.
Sem le to, kar sem.
Grem svojo pot, mnoge srečam na svoji poti.
Sem le to, kar sem.

Mi je žal za vse solze.
Sem le to, kar sem.
Vesel sem vsakega nasmeha.
Sem le to kar sem.

Daj mi roko, naj se ti predstavim.
Sem le to, kar sem.
Odprl sem srce, da vidiš vanj.
Sem le to, kar sem.

Ni me strah.
Sem le to, kar sem.
Srečen sem.
Sem le to, kar sem.

Posted on Leave a comment

Zadnja runda

Srečala sva se tam, kjer se je srečalo že veliko ljudi različnih velikosti, barv, oblik, nagnjenj, vonjev. V baru. Temnem, zakajenem baru – takrat se je še kadilo v lokalih, ne pod plinastimi mušnicami na terasah. Ah, stari dobri časi … Na njej sem najprej opazil tisti del telesa, ki mi tudi pri drugih ženskah najprej pade v oči. Kateri del telesa je, naj ostane skrivnost, naj razkrijem le, da obstajajo velike, male, mehke in čvrste, odvisno od življenjskega sloga ter genske zasnove lastnice. Po spominu ne bi znal iz velikega kosa gline oblikovati, kar sem tisti večer videl in nato s prsti božal. Najverjetneje vse skupaj ni bilo tako slabo, če mi je ostala v spominu. Nisem je dobil s prvo pijačo, domov me je povabila šele, ko so lokal zapirali. Zato sem ji nadel ime zadnja runda, da jo lažje najdem v kupu fasciklov – kup ni tako velik, je pa poln zanimivih zgodb.

Ne bom ocenjeval, kakšna je bila v postelji, saj to ni najpomembnejša stvar tega zapisa. Zanimivo mi je bilo njeno stanovanje, pa ne zaradi velike kvadrature, dragih perzijskih preprog in unikatnih lesenih skulptur. Nikoli ne bom pozabil njene “cimre”. Spoznal sem jo po nenehnem piskanju, ki se je slišalo skozi stene spalnice. Sprva me ni motilo, saj je runda poskrbela za animacijo na igranje moje blok flavte, tako da sem sanjavo odplaval nekam daleč stran. A sčasoma me je pričelo motiti. Vprašal sem jo, kaj za vraga tako močno piska iz sosednje sobe. “Eh, en aparat imam vključen. Ne skrbi, ti le uživaj,” in znova je zaigrala na pihalo, tako da sem spet odplaval. In ko sem to zadnjo rundo od zadaj, je ta aparat še glasneje zapiskal.

“Pa dobro, kaj je to?”

“Joj, oprosti. Takoj bom nazaj,” panično zakriči in odhiti v sosednjo sobo. Ležim sam v tuji postelji, na sebi imam pižamo iz najboljšega usnja, ki jo nosim že od rojstva. Ni in ni je nazaj. Odločim se, da grem pokukat, kam je odšla. Počasi se pomikam po hodniku in si ogledujem slike na steni. Zdijo se drage, a pri moderni umetnosti nikoli ne veš. Visoki stropovi starega meščanskega stanovanja me fascinirajo, saj se vedno počutim tako majhen, kot najmanjši košarkaš v ogromni hali. Potihoma se priplazim do vrat ter pokukam v sobo. Zagledam bolnišniško posteljo, pred katero je runda na vseh štirih. Izgleda, kot da išče nekaj. Čudna scena … Najbolje, da čimprej pobegnem. Lahko, da je kakšna utrgana znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh. Bral sem o njih, nisem vedel, da obstajajo tudi pri nas. Odskočim nazaj v spalnico in ravno, ko se pričnem oblačiti, se prikaže na vratih.

“A že greš? Naj ugibam, sestanek na vse zgodaj? Poročen si, imaš otroke.”

“Nič od naštetega. Bojim se, da si nora znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh in se ti zdim primeren kandidat,” odgovorim in se nasmejem, kot da sem povedal šalo, čeprav mislim resno. Iskrenost je ponavadi najboljše orožje. Tako sem se vedno najlažje rešil psihopatk.

“Ha ha. Ah ne, uleži se na posteljo in vse ti bom razložila.”

“Hmm, mislim, da sem vse razumel, zato je najbolje, da se poberem.”

“Poslušaj me. To piskanje, ki si ga slišal. To so aparati, ki ohranjajo mojo bolno mati pri življenju. Veš, na koncu je.  Zdravniki so predlagali, da jo odklopimo, a jaz sem se odločila, da bo zadnje trenutke preživela tu, doma, kjer je bila najraje.”

“Joj, oprosti, nisem vedel. Zdaj se počutim grozno. Kako se ti lahko oddolžim, da ne boš mislila, da sem en velik idiot?”

“S tem,” nasmejano zašepeta in me prime za mednožje. Ker gre za življenje njene mame, se odločim, da ostanem. Zmeraj sem bil dober animator, runda potrebuje malo razvedrila.

Po dolgem animacijskem programu, kjer sem prikazal ves svoj bogat spekter veščin, od žongliranja pa vse do oponašanja različnih živali, sva oba utrujena obležala v postelji. Sploh ne vem kdaj, a zmanjkalo me je. Ko sem se prebudil, sem bil sam v spalnici. Iz kuhinje se je širil prijeten vonj po sveže pečenih jajčkah. Runda res obvlada jajčka … Še vedno se je slišalo tisto piskanje. Izgleda, da je mama še vedno med nami …

Ko vstopim v kuhinjo, oblečen le v spodnjice, se nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem, saj vidim, da je pripravila obilen zajtrk. Rabim energijo po takšni noči. Med zajtrkom se spomnim, da pokličem prijatelja, s katerim sva zmenjena za kavo, da mu sporočim, da bom malo zamudil.

“A imaš mogoče polnilec za telefon kje v bližini, baterijo imam prazno?”

“Ja, tam na hodniku poglej.”

Iščem polnilec na polici ob omarici pred vhodnimi vrati, a ga ne najdem. Grem mimo vrat, skozi katera se sliši piskanje. Na tleh v sobi zagledam polnilec. Malce s strahom vstopim. Bolni ljudje se mi smilijo. Koliko stvari sem že videl v življenju, tudi to bom preživel. Vstopim v dnevno sobo, ki trenutno služi kot bolniščnična soba za njeno mamo. Pogledam na posteljo. Zaprte oči, miren izraz na obrazu … Ko bi le vedela, da mladenič v spodnjicah stoji pred njo. Morda bi se zbudila.

Za televizijsko omarico zagledam vtičnice. Odklopim kabel od televizorja in priklopim polnilec. Baterija se prične polniti, piskanje pa preneha.

Posted on Leave a comment

Adijo mucek!

Alkohol ti pokaže in dovršeno predstavi dve tvoje skrajnosti. Najprej si upaš vse, si brez zavor, drzni osvajalec, pogumni izzivalec. Noč ima svojo moč, ko jo preždiš ob kozarčku. Vsi ventili so odprti, vse zavore sproščene, nekoč nemogoče in dosegljivo je blizu, kot še nikoli. Norčije, nora zabava, vse ženske postanejo lepotice, vsem prijateljem poveš, da jih imaš rad, čustva udarijo na plan in kar naenkrat čudežno dobiš posluh, tvoj avto se pretvori v Ferrarija in ti v voznika formule ena. Dotakneš se neskončnosti in z nasmehom zaspiš, še posebej, če nisi sam v postelji.
Potem pa pride tisto jutro, ki izgleda kot Slovaška, kot jo prikažejo v holivudskih filmih. Zbudiš se na postelji ali na kavču, morda sam, morda z neznanko. Zvit si v klopčič, ne upaš si ničesar in skoraj jočeš, kot kakšna pička. Gledaš tv, čekiraš facebook, brišeš neprimerne ali nefokusirane posnetke prejšnje noči in si vsake toliko položiš dlan na usta, saj si šokiran zaradi vseh poz, pretiranega kazanja zadnjic na fotkah itd. Zreš dolgočasno oddajo z preplačanimi voditelji in ješ juho iz vrečke ali pa nekaj mastnega, če imaš srečo pa svežo domačo govejo juhco pri starših, ki se čudijo tvoji nedeljski podobi, saj izgledaš kot Jezus tik pred zabijanjem žebljev. Smiliš se samemu sebi, slabo ti je, tako v želodcu, kot tudi v glavi. Imaš hudega moralnega mačka, kljub temu, da nisi počel skoraj nič neprimernega, “vse v mejah normale”, kot pravijo tvoji kolegi. Ker je velik del tvojega spomina zabrisan, te kljub temu žre. Kaj pa če si nekomu povedal, kar si zares misliš o njemu. V vinu je resnica pravijo, pa tudi v redbull vodki, jack coli in drugih party napitkov. Oh jej, kaj si bodo ljudje mislili o tebi.
“Tole je treba, čimprej ponoviti,” ti rečejo. “Brez mene,” odvrneš in se odločiš, da prenehaš piti alkohol. Nočeš imeti več pokvarjenih nedelj, ko se sekiraš zaradi prejšnje noči. In ne piješ …  In se počutiš bolje. Vsak dan si bolj vesel, misli se počasi začnejo bistriti. A potem znova pride vikend, ko je čas za zabavo, razvrat in namakanje grla. Lahko, da vse skupaj pride pred vikendom, če morda na neko spontano sredo srečaš kolega, ki ga že sto laških let nisi videl …

Dobro jutro! “Grrr, spet sem tu,” ti nežno zamjavka. Če je nedelja, ti ni tako hudo, čeprav veš, da bo mučen dan. V postelji si spet sam,  zvit v klopčič. Morda pa spet ne … “Bravo care, dva vikenda zapored,” si misliš, medtem ko sediš na školjki in skoraj izgubiš nezavest zaradi vonjav. Če je delovni dan, pa ti ni najbolj vseeno … pogledaš na uro in ugotoviš, da si prespal budilko in zamujaš v službo. Skušaš vstati, a ne gre tako hitro, kot bi si želel. Kot kup svežega gnoja iz Lipice si. Če bi ti v tem trenutku nekdo vlomil v stanovanje in ti tiščal šibrovko v sredino čela, bi mu z veseljem pomagal, da bi se rešil vse te agonije, kisline v ustih, tistega znanega občutka v želodcu. A ni ne vlomilca, ne šibrovke. S kremo skušaš zabrisati sledi prejšnje noči,a ne pomaga. Splaziš se na delovno mesto, se smehljaš, kot da ni nič, a sodelavci te vohajo že na daleč. Vlomilca ni od nikoder. Ničesar, le ti in tvoj stari prijatelj maček. Po glavi ti igrajo glasni zvoki iz pisarne, ki odmevajo kot cvileč zvok češke turistične vodičke v eni izmed praških katedral. S tresočimi rokami držiš skodelico kave, ki ti ne pomaga. Veš, kaj bi ti pomagalo, a si ne drzneš niti pomisliti na to. Rešitev je v hladnem pivu. Veš, da bi to bila le začasna rešitev, namreč vso to agonijo bi prestavil na naslednji dan s še hujšim tigrom na ramenih. A vseeno misliš na pivo … Gre le za vzdrževanje nivoja snovi v telesu. Ko moč alkohola pojenja, postaneš slaboten, organizem je v šoku. Kot čoln z luknjo si. Zato rabiš pivo, da te hidrira in dvigne nivo alkohola v telesu. A ga ne boš spil, saj se ne spodobi piti pred deseto zjutraj, razen na morju, tam veljajo druga pravila. Le kaj si bodo drugi mislili, če te vidijo s pločevinko v roki. Ne, to je nedopustno. Raje trpiš. Spet se odločiš, da prenehaš piti … So naslednje zabave. In tako minevajo tedni, meseci, morda leta … Venomer na vlaku smrti v lunaparku. Gor in dol, od vrhunca do temačnega padca. Od kralja zabave do kralja živali.
V sebi nosiš željo, da bi prenehal, a nimaš dovolj poguma, da bi to zares storil. A vse, kar je v tvojih mislih, se sčasoma uresniči. Le močno voljo moraš imeti.
Splača se, verjemi. Življenje dobi druge barve, ko ga gledaš z bistrimi, treznimi mislimi. Vse skupaj postane neobremenjujoče, vse lažje. Kar naenkrat dobiš ogromno energije. Športaš, uživaš, dobivaš vse boljše ideje, ki ti koristijo pri delu. Ne čutiš več želje po pitju. Le iz organizma moraš pregnati vse to – željo, navado. Poslušati moraš sebe, ne druge. Postaviš si izziv: biti pogumen in zabaven v treznem stanju, kot si nekoč bil, ko si kakšnega rad popil … In ti uspeva, vedno bolj. Vse je dosegljivo, nimaš ovir, nobenega balasta v umu, v organizmu. Spoznaš se v novi luči in prvič zares začutiš bistvo življenja, brez meglice na očeh. Postaneš dovolj močan, da se ubraniš vseh opazk tvojih pivskih kolegov. V bistvu so vsi začudeni, ko jim poveš, da ne piješ več. “Kako si drzne? Jepravi Slovenc ali ni? Je bolan?” Vprašanje je veliko, a odgovor je le en. Ker si se tako odločil in ker ti vse uspeva, za kar se odločiš. Le smej se, nasmeh je najboljši odgovor, pravega razloga tako ali tako ne bi razumeli.
Življenje je lepo!
“Na zdravje,” zakličem in dvigam čašo vode.

Posted on Leave a comment

Bomba … atomska

Kakšen penis si ti (v originalu zveni bolje: koji kurac), da mi boš postavljal prepreke? A ti ego trpi, ko mi uspeva? Naj ti nekaj zaupam: meni bo uspelo, ne glede na to, koliko preprek mi boš še postavil. Ti nisi moj sovražnik, jemljem te kot prijatelja, ki je z mano v tej izkušnji. Hvala, da si moj učitelj! Zdaj pa se mi spravi iz poti, lahko pa te tudi prestopim. 

Le to sem želel povedati za uvod, zapis misli, ki so se pojavile pred nekaj časa, a so se hitro razblinile. Za zagon je potrebno malo energije, takšne in drugačne, da zbistrim misli. Tako bom lažje povedal, kar imam za povedati oz. zapisal tisto, kar zares šteje, brez slabih občutkov. Vse je dobro, že nekaj časa, saj vse tako vidim. Okoli so bombe, jaz jih jemljem kot gobe v gozdu – ne dotikam se jih, le sprehajam se mimo, po svoji poti. Tako je najlažje. Pravijo, da moraš življenje živeti tako, da se prepustiš in da izkušnje letijo skozi tebe. Na nobeno se ne vežeš, nobena te ne prizadene, le pomaga ti, da rasteš.

Tako je bilo pred kakšnim letom dni, ko sem se odločil za popolnoma drugačno življenje. Točka previsa, pečina iz katere sem poletel daleč. In še vedno letim. Bilo jih je kar nekaj, ki so zgroženo opazovali moje nove korake, me čudno gledali in za vogalom govorili o tem in onem dejanju, besedah ter o tem, kakšen čudak sem postal. Pa se nisem sekiral, niti takrat in tudi danes se ne. BMK, kratico razvozlaj sam, namreč takšen občutek imam v sebi. Nič se me ne dotakne, le doživljam vse, pridobivam izkušnje in rastem. Na nikogar nisem jezen, nikogar ne obsojam. Vsi so tu z razlogom! Veliko je ljudi, ki sem jih srečal, še več jih bom, nekateri pridejo in gredo, drugi ostanejo tukaj za celo življenje. Važno je le, da sem jaz jaz in da je to to. Moj slogan, ki sem ga skoval v lanskem letu se glasi: “Men je fajn, da se mamo vsi fajn!”

Živim po tem načelu, to me vodi, to je moj namen, to mi daje smisel. Vse pa izhaja iz ljubezni … pa ne tiste iz filmov, tam je vse iluziorno prikazano. Ne verjemi vsemu, kar vidiš na televiziji, še posebej tistega ne, kar ti povejo v poročilih. Nekoč sem se srečeval z eno vremenarko, ki je za trenutek prinesla sonce v moje življenje, a kmalu sem doumel, kakšna nevihta prihaja za njo. Ko je padel umeten nasmešek, so sledile tudi trepalnice, make up. Zbujal sem se z drugačno osebo, kot sem hodil spat. Vidiš, saj sem ti rekel, da je vse umetno – v svetu, na televiziji. Zato ti ne more priti nič do živega, ker to kar ti gre na živce ali te omejuje, obstaja le v tvoji glavi. Vse, čisto vse, se v tvojih mislih prične. Vse je v tvojem namenu, ki si ga zamisliš in mu slediš. Nič te ne ustavi. To sem ponavadi na petkov večer glasno vzkliknil, preden smo s prijatelji začeli s šank turnejo. Tega več ni, saj mi alkohol več ne diši. Diši pa kaj drugega, predvsem življenje v polnem pomenu. Pa ne da prej nisem živel, le bolj obremenjeno je bilo vse skupaj, življenje je imelo večjo težo. Sedaj je vse drugače.

Tu sem, da povem zgodbo, jo zapišem, na odru predstavim. Ta zgodba ima več poglavij, več epizod, katera bo zadnja ne vem, a vem, da bo ista kot vse ostale – hudo dobra!

Borim se z mlini birokracije, dolgočasne babure, prikovane za računalnikom v raznih javno-upravnih, bančnih pisarnah, skušam prepričati, da verjamejo v mojo zgodbo. Rabim le malo goriva, da izpljem, vse, kar si želim, dobrih ljudi imam tako ali tako veliko ob sebi. Na tem mestu bi se zahvalil vsem, čisto vsem, tudi tistemu, kateremu sem namenil uvodne vrstice. Vsi ste dobri, že zaradi tega, ker ste mi prečkali pot. Srečali smo se, bodimo prijatelji, saj smo ja “blizu drug drugemu doma”. Ne bom se vdal, nadaljeval bom s polno paro naprej. Nobena birokracija, slaba kreditna ocena ali slaba beseda me ne bo ustavila. Do sedaj me ni, tudi v bodoče bo tako. Nihče nam nič ne more (zopet v originalu zveni veliko bolje).

Kje je smisel tega zapisa? Hmmm, vsepovsod in hkrati nikjer. Vadim pisanje, da malo pišem nekaj drugega kot tisto novo knjigo, ki jo že vsi tako dolgo pričakujete. V tem zapisu pa je tudi skrita posebna energija, pogum, zlata svetloba, ki sije v meni. Morda je to kakšna posebna oblika mentalne bolezni, morda sem nor, da jezdim na svoji muli in se borim z mlini na veter, v prepričanju, da je vse uresničljivo. Kakor koli, moje življenje je ena zanimiva komedija! Nasmej se!