Posted on by — Leave a comment

Klofuta na papirju

Saos!

A poznaš tisti občutek, ko se počutiš kot 5 dekagramov gorčice, ki ga je nekdo po veselici pustil na gasilski klopi in nanj pripeka močno sonce? No, ravno takšen si se mi zdel pred nekaj časa, tako sem te videl nekoč, ko se še nisi imel rad. Izgubljen, tavajoč, smrdeč – tu in tam si morava priznati, da si rahlo zaudarjal, ponavadi po kakšni prepiti noči, ko si spil še tisti kozarček več od ostalih in prijaznemu prijatelju, ki te je vozil naokoli, težil, da zakaj za vraga že moramo domov.

Zdaj si drugačen, izgledaš bolje. Čuti se, da zares živiš. Tako je prav. A vseeno je nekaj stvari, ki me motijo in jih v tem zapisu navajam. Vzemi si čas in preberi vsako vrstico počasi, bodi pozoren na vsak detajl, ki sem ga navedel. Vem, da znaš biti površen in vse to skušaš skriti kot napredno mišljenje, kreativnost, a mene ne boš pretental, kot si marsikoga doslej. Počasi, z občutkom, beri, začuti zapis. Ne pretvarjaj se, da že vse veš. Nihče ni popoln, nikomur ni treba biti!

Le kje začeti? Tam, kjer se vse prične – v tebi! Tam je največji zaklad, tam je največjo sranje. Tam je zmagovalec, tam je poraženec. Tam je dan, tam je noč. Tam je večnost, tam je minljivost, kot si zapisal v svoji pesmi. Že čutiš v katero smer te vodim, mar ne? Vse je v tebi, stari moj. Je dobro in je slabo. Na tebi je, kaj boš privlekel na plano. Ali bo to živ zajec ali crknjena podgana. Moj nasvet: zmeraj privleči dobro, nikogar ne briga sranje, ki se kopiči v tebi, tako ali tako je že dovolj gorja na svetu. 

Pa nazaj k bistvu. No, v bistvu sva pri bistvu, saj je bistvo v tebi. Opa, besedna igra, le kje ste profesorice slovenščine, ki ste mi tako veselo delile šuse za moje eseje, ker nisem štekal, kaj je avtor želel povedati. Pa kaj se spet jeziš, ljudje le opravljajo svoje delo. Čakaj malo, kdo piše zdaj to pismo, jaz ali ti? Ena velika zmeda, nikomur ne bo to všeč. Nihče ne bo želel to prebrati. Kaj je rekel založnik:”Premlad si, nisi še znan, da bi se tvoje knjige prodajale za med. Ti le piši in delaj na prepoznavnosti.” Tako, joške ven in gremo na ulico prodajat meso! Fak, čist sem zablodil. Pa saj ni važno, važno je, da se piše. Vse skupaj je vaja za tvoj bestseller. Pa kaj je res smisel vsega tega, da se čimbolje prodaš? Ne, je pa fino, da s pisanjem tudi kaj zaslužiš. Pa saj ti ne gre tako slabo – ljudje te imajo radi, vse bolj te poznajo, tvoje besede dobivajo na teži, kot prijatelji v resnih zvezah … Au, ta je bila sočna, ta ne bo všeč vsem. Najbolj smešno je, da se ljudje v teh besedah najdejo, pa nikoli ne napišem imena in priimka. Ljudje so res lahko užaljeni, če želijo, kot da bi hrepeneli po bolečinah. Pa saj ti si bil isti nekoč. Lepo, da je sedaj drugače. Le počasi stari moj, saj vidiš, da ti gre vse lepo.

Le bodi svoboden še naprej! Naj bo mir v vsakem trenutku. Sanjaj, garaj, vztrajaj, ne se pustii jebat!

Večkrat se spomni izreka, ki si ga nekoč zapisal na tablo uspešnemu in prodornemu prijatelju v pisarni: “Life is hard, take it easy!”

Lahko bi še nakladal, pa bom raje še kaj sočnega prihranil za naslednje pismo.  Bodi dobro, prijetno jadraj še naprej!

Lep dan, naj bo nasmejan,

Za vedno tvoj,

JAZ

 

Posted on by — Leave a comment

Jezdeci barskih stolov

Dija striček, dija! Poženi že to svojo korejsko škatlico! Nič, še vedno drvimo z neverjetno hitrostjo 31 kilometrov na uro. Kaj ti bo 100 konjev, če jih upravlja en osel. Nisem jezen nanj, bolj sem sam nase, podobno, kot je Cimerotič samokritičen sam do sebe. Klasična jutranja zgodba, spet sem zadnji hip odšel od doma in pričakoval osvetljeno štiripasovnico, ki so jo zaprli za ves promet, le jaz s svojo 16 let staro srebrno strelo drvim proti svojemu cilju. Nekoč bom vzel mlajšo, si mislim, in pobožam volan te nežne zveri, medtem ko čakam v koloni pri semaforju.
Možakar, ki je še pred nekaj trenutki narekoval tempo naše kolone, si ureja brčice v ogledalu in me ošvigne s pogledom ravno v trenutku, ko naštevam vse položaje, ki bi jih izvajal z njegovo mamo, in si s sredincem izkopavam bogastvo svoje desne nosnice. Ta moja prstna mimika ima dva pomena – da je zima in da imam zadelan nos od vseh saj iz kurilnice, predvsem pa podajam svoje mnjenje o njegovi vožnji.
Oh, sredinec, ti multifunkcijski prst, vsepovsod prideš prav – podnevi, ponoči, na mokrem, na suhem. Mogoče nisi vedel, ker ne vem, če se prsti kaj veliko med sabo družite, a ti si prvi sosed prstu, na katerem marsikdo od mojih kolegov nosi drag prstan. Na Hrvaškem se ne poročiš, temveč se udaš in oni so se res vdali in sedaj doma pridno čakajo konec svojih dni in kimajo ob poslušanju zanimivih zgodbic svoje izbranke. V družbi to skupino pogrešanih prijateljev, ki so izginili zaradi resnih babnic, imenujemo kar Borovo 43, ker so, kot se zdi, postali copate. Vem, da so še vedno pri življenju, saj vsako leto dobim njihove SMS-e za rojstni dan. Morda pa so že zdavnaj izdahnili in imajo aplikacijo, ki avtomatsko pošilja sporočila, saj se vsako leto zaključijo s stavkom: “Pa dajmo se malo več videt.” “Seveda, ko te bo tvoja pustila ven,” odgovorim. In še vedno jih ni na spregled.
Vse je bilo drugače v srednji šoli, ko si še nihče izmed nas ni želel sopotnice za celo življenje. Zajahali smo svoje Tomose in odšli osvajat punce, še prej pa na bencinsko tankat in kupit cigarete, kondome smo pa tako ali tako imeli zmeraj v denarnici, saj veste, tudi Slovenija ima vojsko, za vsak slučaj. Ja, to so bili časi, bencin je stal 100 tolarjev na liter, cigareti malo več kot 200. Sedli smo na teraso svojega naljubšega bara, si naročili deci soka in dva deci vode ter uživali v brezskrbnosti in svobodi. Danes je vse drugače, poglej, še kavarne so prazne. Dijaki še za sok več nimajo, si mislim, ko sedem za mizo.
S poslovnim partnerjem sva zmenjena tukaj, na glavnem trgu. Zamujam natanko osem minut in veseli me, da še njega ni tu. Naročim čaj in vprašam natakarico, če jim je crknil radio, saj ne slišim glasbe. “Sazasu pa že ne bomo plačevali,” mi osorno odgovori. Danes je res vse drugače.
Prinese mi čaj in za trenutek dobim panoramski pogled na njeno čvrsto gričevje. Njena bluza je ravno prav odprta, da dobi napitnino in premalo, da bi se kdo izmed vernih gostov pričel križati. Globoko vdihnem in se v miru pripravljam na sestanek. Zmoti me glasen pogovor treh junakov, ki razglabljajo o tem in onem. Tudi če jih ne želiš slišati, jih, in tudi če ne želiš videti, vidiš razporke zadnjic, ki kar silijo iz njihovih hlač, ki jih poleg gravitacije k tlom sili debela denarnica, v kateri se najdejo tudi kakšni računi za bencin iz leta 97.
Nato pa zaslišim stavek, ki se bo zapisal v zgodovino, saj se začne z besedami: »Če bi jaz bil predsednik vlade …«
Dvignem obrvi in pozorno prisluhnem. Nikoli ne veš, kaj pa če sedim v istem prostoru z mandatarjem in ministroma ene izmed bodočih vlad, glede na to, da se kar naprej menjujejo in skoraj vsakdo lahko dobi svoj mandat. Veselo razpredajo o tem, kako že itak vsi delajo v Avstriji, saj se le še tam da pošteno zaslužiti, in da Slovenija postaja država, v kateri ljudje le še spijo. Med sabo izmenjajo rešitve za našo državo in določene me dodobra nasmejijo. Geji in lezbijke se ne smejo poročiti, v tem se vsi trije strinjajo. Bodoči mandatar predlaga, da bi vsak moški po zakonu moral imeti izvenzakonsko partnerico, ki bi jo država subvencionirala. S tem se ministra soglasno strinjata in predlagata še dodatne ukrepe za sprostitev, recimo: pivovod po celi Sloveniji, 4-urni delovnik, brezplačno koriščenje apartmajev na Hrvaškem in subvencionirane cene za nakup vstopnic za Noč Modrijanov. Eden izmed ministrov predlaga obdavčitev cerkve ter da morajo župniki za vsako hostijo napisati račun. Modrosti ni ne konca ne kraja.
Prešine me. Pa saj tile jezdeci so pravšnji za parlament. Tudi tam vsak sedi na svojem stolčku, modruje in v tri krasne govori. Čas mineva, a nič se ne spremeni. Edina razlika med gostilno in parlamentom je ta, da je v menzi parlamenta pivo ceneje.
»Daj še eno rundo,« se sliši vsake toliko. Morda pa jim bo vsak čas tekočina v kozarcih dala super moč in bodo kar naenkrat planili pokonci in vzkliknili: »T-T-T, gremo rešit svet.« In bodo odleteli skozi okno. A nič se ne zgodi, še vedno sedijo, na plan mečejo ideje, vse ob enormnih količinah žlahtne kapljice. Uboga natakarica, kaj vse moraš poslušati. Zakaj nisi sledila svojim sanjam? Zdaj pa moraš poslušati osladno osvajanje gospodov z žulji na zadnjici. Res pa je, da ženske ponavadi ne dajo najlepšemu, temveč najvztrajnejšemu. In tile so zares vztrajni, zaradi alkohola jim jezik lažje teče, a mislim, da ga bo kmalu preveč in bodo lahko zamomljali le: »A te lahko primem za joško?«
Ni kaj, to so zares izkušeni jezdeci barskih stolov, popokane žilice na njihovih nosih kažejo dolgoletne izkušnje na tovrstnih zasedanjih. Bog ve, koliko mandatov so že takole presedeli ob kozarčku, in to že pred deseto dopoldne. Pitje sredi dopoldneva je, kot da bi poslušal božične pesmi v mesecu juliju.
Jezdeci se počasi pripravljajo na odhod proti sončnemu zahodu. Ne vem, njihove ideje me niso najbolj prepričale. Edina stvar, za katero sem popolnoma prepričan, je ta, da je nekdo izmed njih za malico jedel pečenico in zelje, saj je plinasta gmota, ki je priletela iz njihove smeri, smrdela po tem. Nekoč sem slišal misel o tem: kupček in prdec smrdita zato, da ima tudi gluhi kaj od tega.
Vrata se zapro in zavlada tišina. Prešine me. Kaj pa če so res oni tisti, ki bodo rešili državo. Pridno podpirajo slovensko gospodarstvo – vinarje, pivovarje, lastnico gostilne, elektro distributerja, vodovodno podjetje in še bi lahko naštevali. Želim si steči za njimi in jim povedati, da verjamem vanje in da če se kadarkoli odločijo za kandidaturo, naj me pokličejo. Vidim transparente, letake, televizijske oglase, soočanja po lokalnih gostilnah. Slogan njihove kampanje bi se glasil: »Še eno pivo in vse bo bolje!«

Posted on by — Leave a comment

Dama z napako

Rignila je, preden je izstopila iz stanovanja. Takrat sem jo zadnjič … Slišal … Ni umrla, še vedno živi in spušča zvoke, takšne in drugačne. V javnosti drugačne, kot doma, v intimi. Večkrat sem jo še srečal na ulici, predvsem pa sem jo videl v medijih.

Svojo kariero je pričela na lokalni televiziji in z leti prilezla daleč – govorice pravijo, da tudi preko postelj, klečanja v sobah za fotokopiranje in nočnih seans v avtomobilih z zarošenimi šipami. Danes je voditeljica na mainstreamovski televiziji. Ko jo vidim, preklopim kanal. Vse je preveč pocukrano, narejeno, zaigrano, umetno – tudi njene prsi.
Jaz jo poznam v drugačni luči. Sicer je studio tudi prostor, velik kot malo večja dnevna soba, a pred kamero se obnaša drugače, kot se je doma. Kot da bi bila rahlo bipolarna. Ko so se vrata zaprla, je blišč v njej ugasnil in na plan je privrla hudičevka. Ščipala me je, ko sem spal, spotikala me je, ko sem hodil po stopnicah, mi prdela pred nosom, ko sem meditiral. Nisem je želel zmerjati, a ona je res priklicala vse žaljivke na plan. Grozno. Sovražil sem sebe, še bolj pa njo. A nekaj je bilo na njej, kar me je privlačilo. Nisem se ji mogel upreti.
Imela se je za damo, pa ni bil niti kanček damskega pridiha v njenih dejanjih. V javnosti je diva, a to je le maska, to je le iluzija. Med seksom je prebudila oz. sem prebudil zver v njej, večkrat mi je kričala v uho, da sem prasec, kar mi seveda ni bilo všeč, zato sem jo dokaj grobo šeškal, kar pa je imelo popolnoma drug učinek. Pasalo ji je. Bolj, kot je bilo grobo, bolje je bilo. Kot da bi želela čutiti bolečino, ponižanje. Pri pluvanju v obraz sem potegnil črto, vse ostalo pa mi je bilo všeč, vsaj nekaj časa. Od usnja, do bičev, a ponavadi so bile klofute dovolj. Zverinsko, živalsko in to ne le v postelji, tudi vsepovsod drugje, le v družbi ne. Toliko dame je bilo v njej, kot je gentlemana v klošarju. Verjamem, da je imela v teh letih, odkar se ne videvava več, večkrat gentlemana “v sebi”, prav tako pa sem imel tudi jaz kakšno damo “na sebi”. Njen narejen nasmešek mi je smešen, saj vem, kaj jo je zares osrečevalo – grob seks, poniževanje. Morda je vsega kriv njen oče. Nekoč sem zasledil debato na psihoterapevtskem forumu. Ne vem. Vem le to, da si takšne ne želim več. Želim pa si, da ji nekoč kakšen “rigec” uide v etru. Kar bi ji po eni strani prineslo zelo veliko ogledov nayoutubeu, meni pa vsekakor zadoščenje. Pokvarila me je. Dolgo je trajalo, da sem se popravil in povrnil na prvotno, kavalirsko stanje. Preveč sem ji dovolil. Vplivala je name, na moje obnašanje. Postal sem drugačen. Nisem našel več ravnovesja. Tudi jaz sem postal drugačen doma, kot sem bil v javnosti.
A potem sem imel dovolj. A tega hudiča se je bilo težko rešiti. “Naj izgleda, kot nesreča,” je značilen izraz v mafijskih filmih. Imel sem načrt – pa ne za umor, le rešiti sem se je želel. Rekel sem ji, da je konec. Zmešalo se ji je. Pričela je histerično kričati, nato jokati, po kolenih se je plazila za mano. Slekla se je in se začela igrati s svojo muco. “Saj veš, da me hočeš,” je rekla. “Ajde, enkrat še,” in spet sva divje seksala. In zjutraj spet, pa spet zvečer. Minila sta dva tedna, tri, mesec, jaz pa se je še vedno nisem rešil. Moral sem postati močnejši in nečloveški, saj se drugače ne bi nič spremenilo. Ko sem nekega dne spakiral njene stvari in jih postavil na hodnik, jih je odnesla v garderobo, me tam počakala, nato pa prižgala cigareto. Ko sem vstopil, je rekla:”Ne grem, ne morem brez tebe. Ti si mi vse. Mar ne čutiš, da sva si usojena? Poglej te zneske, ki so navedeni v moji pogodbi s TV hišo? Ti lahko še naprej ustvarjaš, jaz ti bom omogočila vse. A bi rad šel na Bali, se prebujati v hiši ob obali in pisal svojo knjigo? Si želiš to? Vse to bo mogoče, mišek moj. Le ne zapuščaj me. Ti si mi vse!”
Pogledal sem pogodbo in ostal brez besed. Dama z napako je za hip izgledala kot popolna ženska. Sanjal sem o svežih francoskih rogljičkih, verandi prepojeni z vonjem cigare. Srečen sem, pišem, ustvarjam, nekje na toplem, ob morju. Popolno življenje. “Le malo potrpi in dosegel boš svoje sanje,” mi je švigalo po mislih sem ter tja.
Ko so se misli zbistrile in je slika spet postala realna sem ji rekel: “Če nočeš ti oditi, grem pa jaz,” in odšel, naprej po svoji poti.
V življenju ni bližnjic. Tudi, če traja dolgo, nekoč bom že prišel tja, na svojo plažo, kjer bom ustvarjal. Jaz bom tam, v svojem miru, ona bo v svojem svetu, ki ima dve plati, eno zase in eno za vse druge ljudi.

Posted on by — Leave a comment

Hvala za nasmeh!

Dovolj skrivalnic. Oba veva, da te po nastopu odpeljem domov. Če še ti ne veš zagotovo, sem jaz popolnoma prepričan v to. Tvoj nasmeh mi vliva moči, saj je nocoj pred mano zares težka publika. Trudim se in trudim, napadam z najboljšim materialom, šale, ob katerih bi mi drugje lizali prste in še kaj, tu pa nič. Vse je kot v mrliški vežici, natakarji so prižgali sveče, da ustvarijo romantično vzdušje, a vse skupaj izgleda, kot da je to moj pogreb. Zadnji nastop, preden grem v pozabo. Ne grem še, prekleti kurci, ne grem!!
Res mi je lažje, ker si tu. Le ti si tista, ki me je nocoj poštekala in zato si iz vsega srca želim, kaj želim, popolnoma sem prepričan, da te nocoj odpeljem na lepše. Morda je najbolje, da se malo bolje spoznava ob večerji. Ti izbiraš restavracijo, a poskusi najti kaj dostopnega, saj nocojšnji nastop ni med najbolje plačanimi. Ne bova šla na kebab, mogoče pico, lahko pa tudi kakšno solato s piščancem, jaz pa bom kakšen zrezek, preden zagriznem vate. Oh, stari moj, se vidi, da si trenutno na Gorenjskem, saj že razmišljaš, kje bi lahko malo stisnil in privarčeval.
Zate bom zapravil vse, če bo treba. Vseh 370 evrov, ki jih bom nocoj zaslužil. To je seveda bruto znesek, sploh ti ne bom razlagal, kakšen znesek na koncu pade v mojo denarnico. Razen, če si računovodkinja, potem ti povem vse. Ti ugotovi, kako bi lahko čim več zaslužil in čim manj plačal naši lepi državici. A ni bolje, da te s tem denarjem razvajam, kot pa da plačujem čajanke in malice fursovcem, dursovcem, ali karkoli so že sedaj. Zame so marsovci, saj se včasih obnašajo, kot da niso iz tega planeta. Ah, sedaj sem pa postal ves napet, kar se najverjetneje vidi.
Pogledam te, da se prepričam, če je vse OK. Kam pa greš? Mar sem res tako slab, da si še ti obupala nad mano? V redu, pa pojdi. Ne potrebujem te! Do današnjega dne sem zelo dobro zvozil brez tebe, tudi od tu naprej bo šlo brez problemov. Vseeno upam, da greš le na WC. Sama seveda, da ne boš slučajno kakšne neznance vozila s sabo in za zaprtimi vrati počela vse tisto, kar si jaz želim. Počakaj me, ne bodi takšna packa. Če pa želiš iti, pa pojdi. Kot sem rekel, ne potrebujem te, tako ali tako bi te le izkoristil, potem pa brez vinjete švignil domov – dvojni greh …
Le 15 minut te žalostne poti navzdol še odvijugam, potem pa domov, analizirat nastop, ga skušat pozabit, a se vseeno nekaj iz njega naučiti.
Nekako mi je uspelo vse skupaj dokončati, na koncu sem bil deležen srednje mlačnega, sladko-kislega aplavza, ki me ni potolažil, saj je deloval kot trepljaj učitelja telovadbe po rami, po tem, ko dobiš žogo v jajca. Vsaj nekaj jih je zadovoljnih z mojim nastopom. Najbolj ploskajo zaposleni v baru, saj bodo lahko kmalu odšli domov. Pa saj tudi po seksu nisem nikoli dobil bučnega aplavza, čeprav vem, da sem se v večini primerov odrezal odlično. Na tem mestu se bi opravičil tebi N., pa tudi tebi B., ok, pa tebi tudi Z. No skratka, vsem, ki ste bile prikrajšane užitkov zaradi moje “nezmožnosti vstajenja mojega srednje velikega Boga” zaradi različnih razlogov, se iskreno opravičujem. Se zgodi, vsakomur enkrat, dvakrat, tri … desetkrat. Tudi ve ste malo krive za to – tudi ropar, ki drži vrečo, je ropar. Nocoj ne bo težav, le ti se moraš vrniti. Nekam dolgo te ni iz ženskega stranišča … Morda si kaj takšnega pojedla.
Ni in ni te, zato se odločim, da odidem domov. Nihče ni pritekel za mano in me histerično moledoval za avtogram. Nihče ni z denarjem mahal za mano in hotel kupiti mojo knjigo. Tudi noben selfie ni nastal. Grem, da pozabim, med vožnjo boste vsi skupaj v tej dvorani izpuhteli, odvrgel vas bom na smetišče zgodovine. Le eno izmed vas morda nikoli ne pozabim, čeprav si je nisem mogel dovolj dobro ogledati, da bi jasno videl, kako izgleda. V temi je skoraj vsaka vredna greha, na svetlobi pa bi bil greh, če bi jo …  Zmučen sem, tudi misli niso več bistre. Torej, adijo! Če se kdaj vrnem, bo vse izgledalo drugače …
Sedem v avto, da si preoblečem preznojeno srajco. Prižgem radio in prisluhnem Bobu, ki me zmeraj spravi v dobro voljo. Odprem okno, da malo prezračim avto in se nadiham. Nekaj me je napihnilo na odru, pa se mi ni zdelo vljudno, da tam tega tihega ubijalca spustim na prostost. Sicer bi z lahkoto za to dejanje obtožil čudaka v prvi vrsti, a zakaj bi nedolžnemu človeku delal krivici. Nikoli ne sodim ljudi po izgledu, a če bi pobirali stave, bi stavil vse, kar imam, da je še nedolžen, in dobil. Nato bi skupaj odšla v javno hišo, da se mu zahvalim. Naslednjič bi stavil, da ni, in spet dobil, pa tudi on bi spet dobil. In tako naprej. A ni časa za to, zdaj je res že skrajni čas, da grem od tod. Ah, sranje, mobilca sem pozabil na mizi v zaodrju – beri: skladišče za pijačo, polno plesni in pokvarjenih marlenk. Zdaj moram spet med svoje “največje oboževalce”. Jebiga, gremo!
Smuknem skozi zadnji vhod, pozdravim natakarja. “Ja, ja, ej super je bilo, res prijetna publika, top vzdušje,” in podobna jajca mu naložim, da komaj spelje s polnim pladnom špricerjev v roki. Zgrabim svoje “nujno zlo”, mobilca in odrvim do avta. Ključi mi padejo v največjo lužo na parkirišču. Če ne bi bili takšni škrti, bi položili asfalt!! Ne pusti, da te jeza preplavi, jutri je nov dan. Malo še preklinjam in nato na hitro pomolim, da moja srebrna puščica vžge. To! Dela! 333.000 kilometrov je že z mano. Še nobena ni zdržala tako dolgo z mano. Čakam, da se mi šipe odrosijo. Spomnim se vseh prijetnih večerov, ko sem nasmejan čakal, da se šipe odrosijo, one pa so se medtem oblačile … Prižgem luči in v trenutku, ko hočem speljati, nekdo potrka po stranski šipi.
“Čao smeško. Kam pa se ti tako mudi?”
“Hm, zdaj se mi ne več.”

Posted on by — Leave a comment

Orgazem, dva, tri

Sveže, vse je še sveže. To jutro, sonce na nebu, rosa na travniku in rogljički na mizi. Lahko bi jih pojedla, preden si odšla, saj boš kljub temu izgledala fantastično v kopalkah. Mislim, da lahko podam to strokovno oceno, saj sem te videl že brez vsega. Pod tušem te imam še vedno v mislih. V ušesih mi  še vedno odzvanjano tvoji prijetni vzkliki, kriki, enostavčni navijaško-strastni stavki, ki se začnejo in končajo z to ali ja, o moj; ter vsa nežna navodila v stilu: ” Daj to, daj ono.”. Kakšna noč, kakšna noč. Bilo je nebeško. Besedo nebeško bom uporabil večkrat, saj ne najdem druge, primernejše. Čeprav še nisem bil tam zgoraj, se mi zdi, da je bilo podobno kot to noč. Sicer pa že dolgo vem, da nebesa niso kraj, temveč stanje duha, doživetje. Torej, draga ____, hvala da si z mano doživela vse to.
V spalnici je v zraku še vedno ta prijeten vonj, vonj strasti pretekle noči. Pred nekaj trenutki si odšla, nazaj v neznano, od koder si prišla. Ne poznam te dovolj dobro, da bi vedel, kaj ali kdo te čaka tam, kamor greš. Vem pa, kaj se skriva v globini tvoje duše. Čutim, kakšne misli ti valovijo za mistično temnimi očmi. Oba sva vedela, kakašna bo noč, zato sva ves večer uživala v vsakem trenutku, polnem pričakovanja. Luna je posvetila globoko v naju, razkrila še tiste drobne stvari, ki so jih besede skrivale. Najina nasmeha sta polepšala jutranjo zarjo, poljub za slovo pa poslal sonce na nebo. Vsi so veseli, a ne vedo zakaj. Zaradi naju, zaradi te noči.
Odpravim se v lokal na jutranjo kavo, kjer me čaka prijatelj. Že na daleč me zelo čudno gleda, ko pridem bližje, mu je vse jasno. Ne morem skrivati svojega nasmeška, on pa svoje zavisti ne. “Kaj, a že spet? Ti si neverjeten.”
“Vsi smo, le da nekateri še tega niso odkrili,” odvrnem in gledam natakarico, ki prevzema mojo naročilo. Kavo pijem zelo poredko, danes jo vsekakor bom.
“A zdaj si pa po enem fuku razsvetljen? Le kaj nam boš razkril mali buda?”
“Da je življenje lepo in da ga moramo živeti. Pa radi se moramo imeti.”
“To o uživanju življenja vsi dobro vemo. Veš pa, kakšno mnenje imam o ljubezni, zato mi ne nakladaj. Povej mi raje, kaj več o mladenki, ki si jo izkoristil oziroma izkoriščal celo noč. Predvidevam, da še nisi niti za trenutek zaspal, mogoče nekaj kratkih kitic na njenih prsih. Pa daj si že ta sončna očala dol, saj nisi noben rock zvezdnik.”
Začnem se iz srca smejati, pa ne zaradi njegovih primerjav z Keithom Richardsom. Spomnim se tvojih nadpovprečnih prijateljic, ki so me ponoči razveseljevale in preplavi me neizmerna sreča. Lepe so, toliko da veš. Prijatelj zmaje z glavo in se tudi on prične smejati moji norosti. Pričnem s svojim monologom, tako kot zmeraj po takšni noči. Midva si poveva vse in to, kar si poveva, ostane za mizo, ne gre v širni svet. On pridno srka ogromno skodelico kave, jaz pa se tu in tam zazrem v prelep travnik, ki se razpostira pred teraso kavarne. Kako lep je ta naš svet. Moški ga delamo šarmantnega, ženske pa prečudovitega. Mi smo mogočno drevo, ve pa prelepe travniške rože. Vaš cvet pa je najlepši in najbolj dišeč takrat, ko doživite orgazem.
Ni lepše stvari na tem svetu, kot ženska na vrhuncu. Kot da bi nas nagradile za nas trud. Še toliko bolj veseli smo, če je nagrad več. Njen prvi orgazem ti da nebeška krila, vsak naslednji pa ključ do omare, kjer so skrite vse tiste sladkarije, ki jih v otroštvu nisi smel pojesti. Vse je zate, ti bog seksa! Dioniz se lahko skrije, Afrodita pa ti ga lahko povleče za nagrado. Še več nagrad, saj si zaslužiš. To je le zate, ker si kralj noči. Že od nekdaj rad osrečujem ljudi in vesel sem, da sem te osrečil. Razen, če si vse skupaj zaigrala. Če si bila prikrajšana in si me pretentala z glasnim vzklikanjem, si si popolnoma sama kriva- Saj veš, da bi lahko trajalo še veliko dlje, saj so moji orgazmi pod mojo kontrolo. Ko želim, mi pride. No, pa recimo, da nisi igrala in da sva se oba imela fino. Tudi, če se nikoli več ne vidiva, me veseli, da sem te videl razgaljeno, na vrhuncu, v nebesih. Tam zgoraj sva skupaj grizljala sveže sadje in lizala med. Ti si poletela malo prej, me tam počakala, a ker me ni bilo, si prišla nazaj po še en par kril, na koncu pa sva objeta pristala na najinem oblaku. Dovolj filozofiranja, skrajšano: tebi je prišlo večkrat, meni enkrat.
Ti pa moram priznati, da imaš nadvse srčkane izraze na obrazu. Všeč si mi v trenutkih naslade. Na prvi pogled deluješ sramežljivo, a v temi razkriješ vse. Ne skrivaš svoje strasti, zato svoje nohte večkrat zarineš v moj hrbet, bedra, me ugrizneš v vrat, uho. Vsepovsod puščaš sledi, prijetne, strastne rane, za katere si želim, da ne bi nikoli izginile. Čutim te, v vsakem trenutku te neizmerno čutim. No, v bistvu bi moral govoriti v pretekliku, kaj pa če te res nikoli več ne srečam. Morda, nihče ne ve. Ah, pa saj boš ja prišla, ko pa nama je bilo tako fino. No, me pa veseli, da si skupaj z mano uživala v vsakem trenutku, pozabila na včeraj in se ne sekirala, kaj bo prinesel nov dan. Morda si štela orgazme, morda ne. Lahko, da je bil to najboljši seks tvojega življenja, lahko da si navajena boljših. Vsekakor sva se odrezala za stopničke, če lahko podam svojo strokovno oceno. Meni je bilo super, to mi je nekako prioriteta. Vsekakor pa največ šteje to, da oba začutiva kaj več, kot le prazno nabijanje, prazen seks. Da zares dobiva tisti občutek, kakor pravijo “ko dva postaneta eno”, pa ne pred oltarjem. Hvala bogu si ne ti ne jaz tega ne želiva, oltarja namreč.
Vse je drugače odkar sem začel raziskovati svojo podzavest in delati na sebi, pa z delom na sebi ne mislim masturbiranja, tisto sem začel že tako dolgo nazaj, da ne pomnim, kdaj je bilo. Spomnim pa se, da sem trenutek po tem, ko mi je prvič “prišlo”, imel neizmerno slabo vest. Niti v ogledalo se nisem pogledal. Pretiravam, fino je bilo, res pa je, da se pojavi nek čuden občutek nekaj trenutkom po tem, ko se zlorabiš. To vsi delamo, tako da nikar naj ne bo slabe vesti. To so le suhi treningi za dan, ko greš zopet na bazen   Gremo nazaj k duhovnosti …
Zdi se mi, da se znam povezati z osebo, ki je ob meni, pod mano, nad mano. Orgazem ni več cilj, je le začetek. Čutim prvine tantre in se z vsakim seksom dotikam obrobja te prečudovite dežele. Težko je opisati, človek mora to sam doživeti, zato ne bom več izgubljal besed na tem področju. Le to bom povedal, da je zelo čutno, zelo fino in da vsakomur priporočam. Seks traja dlje, je bolj doživet, ni le maraton do orgazma. Je lepa pot, na kateri marsikaj doživiš, se neizmerno povežeš in začutiš. Veliko sem o tem prebral, veliko doživel. Še veliko bom, saj nameravam dolgo živeti. Če je že sedaj tako lepo, kako šele bo! Toliko je še za doživeti …
Moj nasvet: naj bodo noči polne čutnih stvari. Naj seks ne bo le seks, temveč čutno doživetje, ki te popelje visoko. Dihaj, čuti, ljubi in ne glej le nase, tako v postelji, kot tudi drugje.

Posted on by — Leave a comment

Ogenj z ognjem

“Prebrala sem prvo poglavje tvoje nove knjige,” je zapisala v SMS-u. Ker nisem odgovoril, je kar sama poslala odgovor na neposlano sporočilo in nezastavljeno vprašanje, ki bi zvenelo nekako takole, če bi bil pocukran hipster : “Ja pa iiii, kako sem vesel. Ti je kul?”
“Ful hudo! (slabo ali dobro, zjasni se!) A veš, da sem bila presenečena nad tvojim stilom pisanja. Le zakaj si čakal tako dolgo, da si začel s pisanjem?”
“Saj veš, da človek včasih predolgo čaka. Tudi ti si čakala kar nekaj mesecev, preden si …”
“?”
“Preden si me pustila tukaj, kjer sva zdaj – preko sporočila!”
“Ah, daj no, menda ja ni bilo preko sporočila. Kako si drugače?”
“Zelo dobro sem, hvala. Zaposlen pa tudi, zato bova morala tole čvekanje prestaviti na drug trenutek.”
“Ok, Mr. busy. Jutri sem v bližini. Kava?”
Dolgo sem razmišljal, kakšen odgovor ji naj pošljem, da se je za zmeraj rešim.
“Ja, može, pokliči me.” Kaj naj, če ima pa tako lepe joške, ki jih že dolgo nisem videl. Kar odplavam, ko se zagledam v njih. Ona misli, da zamišljeno strmim v daljavo, medtem, ko mi razlaga, kako z njenim atijevim sinčkom po poklicu urejata stanovanje. To je bilo pred tremi leti, zdaj ima že po moje otroka. Ali pa tudi ne. Upam, da se ni preveč zredila. Če bi sodil po njeni mami, bo jo po porodu dobesedno razneslo po x osi. NAMIG: Želiš videti v prihodnost? Poglej svojo taščo!
Srečava se v lokalu, kjer smo nekoč s prijatelji preživeli dobršen del nedelje po koncertu pri spodnjem gradu in pustili veliko, še moja pokojna babica mislim, da ni imela tako visoke pokojnine. Zamujam, kot ponavadi, pa saj vsi kreativci in optimisti bojda zamujajo. Če nočem, da me izključijo iz kluba, moram dovršeno nadaljevati s tem. Vztrajnost, Tom, to te bo daleč pripeljalo. Kot pariška dama sedi na terasi s svojo čivavo ali karkoli je že to malo ščene v njenem naročju. Groza, ne maram majhnih psov. Še huje je videti moškega, ki sprehaja tako malo žverco. Stari, prvo pravilo: povodec ne sme biti težji od psa!
Poljub na lice, kot da sva zares tam, v s središču Pariza. Nekoč je živela tam, a je prišla nazaj zaradi smrti svojega očeta, nato pa se nikoli ni vrnila. Študija ni dokončala, se je pa raje bogato oženila ozskočila na koruzo s tipom, ki ima kar nekaj pod palcem. Ona se prevaža s prevelikim terencem, katerega potovalni računalnik in multimedijske naprave imajo več ineligence kot voznica. Pa kdo bi jo obsojal, vsak si izbere svoj življenjski slog. MELONE!!! Spet jih gledam. Joj, kako so lepe, še nič kaj povešene, ali pa je žica in elastika na modrcu kakovostno izdelana. Majica je tesna, prav tako hlače. Še dobro, da njej še nikoli v življenju ni šlo na tesno. Zmeraj se je dobro znašla. Iznajdljiva je. Preko postelj pride do vsega. Pa tudi zadnjih sedežev, vigradovih kemičnih stranišč in drugih terenov. Moje oče bi rekel, da še ni nikoli na vroče pila, kar pomeni, da še ni nikoli pošteno delala. Niti dneva delovne dobe. Ok, saj jaz ga tudi nimam, a večkrat sem si denar krvavo zaslužil.
“Kako si pisatelj? Ali si komik? Kaj si zdaj ti?”
“Še vedno dobri stari Tom! Človek s srcem, čeprav mi je pred meseci nekaj čudno tik takal.”
“Ubošček, te je spet katera prizadela,” altruistično vpraša in pihne cigaretni dim proti ozonu. Onesnažuješ, čunkica. Že od nekdaj si smetila ta prelepi svet. Blatiš vse, kar je dobro na tem svetu, tudi mene si nekoč.
“Ne, življenje mi je dalo novo priložnost. Zato sem danes tu.”
“A res? Novo priložnost? Pa menda ne misliš, da bova midva spet …”
“Ah, daj no. Če bi bila zadnja na svetu.”
“Aja, a potem praviš, da jih nisi pogrešal,” vpraša in mi silovito položi desno dlan na njene prsi.
“Kaj pa je za pogrešati? Itak so prevelike, človek se še zaduši med njimi. Še dobro, da nisem astmatik, da se preživel vse bitke na teh tvojih albanskih lubenicah. Ko smo že ravno pri šipterjih, kako kaj tvoj gradbinec?”
“On je Slovenec!”
“Njegov ati pa ni. Kako je kaj kako mu je že ime.”
“Moj mucek je super. Nekoliko se je poredil v zadnjih mesecih. Je pa priden in mi daje vse, kar prava dama, kot sem jaz potrebuje.”
“Klofute?”
“Prasec, kako lahko rečeš kaj takšnega. Mi je že žal, da sem privolila na kavo s tabo, niti malo se nisi spremenil.”
“Privolila? Ti si povabila na kavo. Zdaj pa srebaš tale martini dopoldne, na sredo. Niti diši še ne po petku, ti pa že takole.”
“Kaj pa naj, uživam. Ah, le zakaj ti lažem? Ni vse tako pravljično,” reče in v očeh se ji pričnejo nabirati solze. To je njeno glavno in najmočnejše orožje v saržerju. Ne daj se, ne kloni. Ni umika, ni predaje!
“Me ne briga, kaj se dogaja s tabo. Le to sem ti želel povedati, da si se do mene zmeraj obnašala tako grdo, nečloveško in zdaj se ti življenje zgodi. Naj ti da bogato porcijo sladoleda, ki mu je potekel rok. Meni ni mar zate!”
Odrinem stol in odkorakam po ulici proti avtu. Od kod ta jeza? Mogoče pa ni slabo, da je privrla na plan, sedaj se počutim veliko bolje. Obrnem se in jo vidim, kako si z robčkom briše solze in pazljivo popravlja senčila za oči, da ne bo izgledala kot porno zvezda, ki ga ima globoko v grlu.
Ne moreš biti tak. Mar nisi dovolj duhovno zrasel? Kar delaš drugim, delaš sebi.
“Oprosti, nisem želel v takšnem tonu. Povej, ljubica zlata, kaj se dogaja, kaj je narobe?”
“Vara me, prasec me vara,” zakriči in plane v jok. Solze lijejo kot med avgustovsko nevihto. Podam ji robec, in jo nežno pobožam po laseh.
“Za to je le ena rešitev!”
“Aja, dr. Phil? No, da slišim!”
“Natakar, še en martini za damo prosim!”
Padel je še eden, pa še eden, nato še dva, trije, ducat … Nisem štel, ona še manj. Jaz nisem pil, zato sem imel to čast, da jo odpeljem z njenim terencem domov, pa ne k njej … Saj sem rekel, da je za to le ena rešitev.

Posted on by — Leave a comment

A bi ti z mano šla?

Že SMSi, ki mi jih pošiljaš, me vzburijo, kako bo šele vse skupaj izgledalo, ko se vidiva. Vem, da je vse napisano v šali, saj je zmeraj kakšen smeško, pomežik ali “LOL” na koncu, a oba veva za kaj se gre. Položiva karte na mizo in se položiva, lahko tudi na mizi, stolu, ali pa kar na zadnjih sedežih avta.
Že toliko let se nisva videla. Komaj čakam, da prideš in da skupaj preživiva čudovito noč. Še nekaj minut in vlak bo prišel na postajo. Upam, da je še vse pri tebi oziroma na tebi na pravem mestu. V glavi je bila tako ali tako zmeraj zmeda. Divja reka si, tako kot jaz. Vsak teče po tvoji strugi, tu in tam se srečava, oba tečeva proti istemu oceanu, tako kot vsi ostali. A midva zares uživava na poti, vsaj takrat, ko se srečava. Ko se ne vidiva, živiva vsak po svoje, a moram ti priznati, pogosto se spomnim nate. Malo zahrepenim po tvoji bližini, a ne kot kakšen zaljubljen najstnik z mozolji na licu in zadnjici, le dotaknil bi se te, pobožal, se malo poigral s tabo. Oh, res upam, da vlak kmalu pride in da bova spet skupaj. Nisva resna, zato se igrava. To je smisel vsega tega, da najdeš trenutke za užitek v tem brezmislu, v tej neskončni poti proti koncu. Ko gola leživa ob drug drugem, pozabim na cel svet. Ne briga me, kaj bo, se sekiram se, le uživam. Ne moriva se s vsakodnevnimi težavami in izzivi, le neskončno uživava, drug drugemu odpirava ventile, čakre in blokade, s trenutki strasti. Ti si me okužila. Če bi stavek končal s tem, bi marsikdo mislil, da si imela kakšno spolno prenosljivo bolezen, ki si mi jo “podarila”. Ne, okužila si me z jogo, duhovnostjo in mi odprla vrata v tantrični seks. Vse, kar sva skupaj doživela, lahko opišem le z besedo NORO.
Zanimivo je, da me ti v trenutku prevzameš, mnogim pa to ni uspelo v nekaj mesecih. Izgleda, da sva si zares usojena, pa ne da sva skupaj za celo življenje, tako, tu in tam kakšen rekreacijski, maratonski seks. Kot da je seks z drugimi le trening za olimpijske s tabo. Vsak rabi nekaj takega v življenju, kot sva midva drug drugemu. Brez obveznosti, še kave nama ni treba spiti zjutraj. Oblečeva se, peljem te na vlak in to je to. Ne zanima me, če te kdo čaka na postaji, to je tvoja stvar.
Takšna sva, nihče naju ne more spremeniti. Jaz te ne obsojam, niti te več tako dobro ne poznam, kot sem te nekoč. Izgubila sva stike, odkar si se preselila. Ne vem, s čim se preživljaš. Čeprav vem, kaj delaš zelo dobro, upam, da to ne delaš za denar, temveč za užitek. Morda pa bo sedaj drugače, kot v dobrih starih časih. Morda bom moral za najino snidenje po novem plačati. Na hitro preštejem bankovce, če je slučajno temu res tako. Res upam, da ni nič drugače kot nekoč, če pa je, pa upam, da ni več kot 50 evrov, saj nimam več v denarnici. Bova šla pa na bankomat ali pa boš morda rekla, da je zame še vedno zastonj, za dobre stare čase.
Povprečen Slovenec ali Slovenka seksa 1,5krat na teden. Midva sva v najboljših časih dvakratno presegla povprečje že v dopoldanskem času. Spomnim se, ko sva odšla, kot kakšen zaljubljeni par, na hrvaško obalo. Kolega mi je na Krku odstopil apartma, da se malo oddahnem od vseh padcev, ki sem jih doživljal takrat. Razveselilo me je, ko si rekla, da greš zraven, čeprav sem pričakoval jasen in glasen NE. Saj veš, zmeraj sva rekla, da nič resnega in skupen oddih na morju je bil nekaj, kar počnejo tisti v resnih zvezah. Iti skupaj na morje je za marsikoga muka, predvsem za tiste, ki so že dolgo v zvezi. Sam, s “svojo” ali “svojim”, teden ali dva. Nevzdržno! Hvala bogu za Karlovačko inOžujsko, to so pravi rešitelji zvez. En pir, pa je v apartmaju mir. (Hmm, tale slogan bi lahko prodal kakšni Hrvaški pivovarni) Tudi midva ne bi zdržala več kot tistih pet dni, vsaj jaz ne, saj bi moj bojevnik  v kateri izmed prihajajočih bitk omagal in pomahal z belo zastavo. Prihajajočih bitk, kako zanimiv izraz, moram si ga zapisati.
Na kup sem vrgel zadnje cekine, natankal avto in se odpeljal proti Jadranu. V Ljubljani sem te pobral na bencinski črpalki pri BTC-ju. Bela oblekca z rdečimi pikami je bila razlog, da sem že na samem začetku poti čutil napetost v bermudkah. Joj, pa tvoja očala. Očala, ki jih nisem najbolj razumel, kar sem ti večkrat med vožnjo v šali namignil, a tebi so bili neznansko všeč, saj so ustrezala tvoji umetniški duši. Tudi ti si zmeraj našla kaj na meni, kar ti ni ustrezalo, a zdi se mi, da je to najino zbadanje bila le prijetna verbalna predigra za večerne družabne aktivnosti.
Kot kakšen stari šofer tovornjaka je moja desnica tu in tam s prestavne ročice zdrsnila na tvoje koleno. “Daj no, vroče mi je,”  si zmeraj odvrnila in odmaknila roko. Tudi vsako prošnjo za oralni seks si zavrnila, kot kakšna stroga birokratka in navrgla nešteto izmišljenih novičk o raznih prometnih nesrečih, kjer se je nekaj odgriznilo, da se je sopotnica zadušila, voznik pa izkrvavel. Celo pot si me pustila na hladnem. Še dobro, saj sem pozabil napolniti plin v klimatsko napravo, tako da naju je le bežno hladil vetrič skozi odprta okna. Tvoje noge so bile ves čas na armaturki, kot že neštetokrat doslej. Vsake toliko si prižgala dve cigareti in mi eno podala. Nikoli se nisva poljubila, čeprav sem si to zaželel. Takšna pravila sva pač imela, sčasoma sem se navadil. Seks in to je to. V normalnem svetu ne bi preživela skupaj. Pobila bi se, uničila do globin duše. A takrat na morju je bilo tako lepo. Sončni zahod sva občudovala iz viseče mreže s pivom v roki, na terasi pod borovci. Ponavadi sva ležala gola, saj sva bivala v apartmaju na najvišji točki naselja. Najverjetneje je najino stokanje katerega od sosedov zbudilo, saj so se vsako dopoldne nasmihali, ko sva šla mimo njih na plažo. Lahko pa da si jim le bila všeč in bi si želeli delati tisto, kar si delala s tem bedakom, ki je bil s tabo na morje. Zmeraj si bila takšna lepotička, z dolgimi nogami, prelepim nasmehom, seksi zadnjico, polnimi joškami …
In točno takšna lepotička stopa proti parkirišču na železniški postaji. Si to morda ti? S svojimi nežnimi dlanmi se dotakneš kljuke od vrat. “Ste še prosti,” vprašaš. “Za vas zmeraj,” odvrnem. “Kam greva?”
“Na morje,” odgovoriš z nasmeškom na obrazu. Rezervoar je poln, tako da morda res odrineva proti jugu. Najverjetneje nocoj pristaneva kje na kakšni z zvezdami obdani jasi, kjer nama bo prav tako vroče.

Posted on by — Leave a comment

Sleci se

… da bom zagotovo vedel, da sem ti všeč

Vse se začne s prvim pogledom. Sledi prvi dotik, prvi poljub, prvi seks, ki vključuje v idealnih pogojih obojestranski orgazem, vsekakor pa vsaj enega. Nato je tu še ogromno tistih prvih trenutkov – prva večerja s starši, prvi prepir, prvi skupni šoping v Ikei. A vsega tega ni, če si ne upaš pristopiti do nje. Vse lahko ostane le iluzija, še ena zgodba, ki se začne z “Če bi”.  Vse, kar je si ti in tvoj pogum. Če imaš jajca, si drzneš iti do nje, ji pisati na fejsu, zvohati njeno telefonsko ali na kakšen drug prefinjen način priti v njeno območje, da te jasno vidi na svoji radarski sliki. Tudi preko prijateljic gre, morda imata kakšno skupno. Namig: najdi kakšno prijetno prijateljico, ki bo razumela tvojo romantično zgodbo, ki jo boš pridno sestavil ob gledanju pocukranih filmov. Ja vem, pač boš moral pregledati nekaj filmov in bo Mad max počakal med prenesenimi filmi na disku. To je projekt, stari, loti se ga kot profesionalec.

Predstavljaj si, da ti uspe priti do nje, da jo spoznaš, spregovoriš nekaj besed. Pričaraj si občutek v sebi, ki ga boš dobil, ko te bo poslušala in uživala v vsem, kar boš imela za povedati. Občutek je enkraten. A naj ne ostane samo pri občutku!
Najlažje bi bilo, če bi ženski, ki mi je padla v oko, na čelu pisalo, da sem ji jaz tudi všeč. Pa ni tako, saj ne živimo v filmu, čeprav si večkrat predstavljam, da sem glavni igralec romantično-komičnega trilerja, z mano svet rešuje Jason Statham, doma me čaka Eva Mendes. Mnogi so šokirani nad najino zvezo, saj je deset let starejša, a še več je takšnih, ki mi kažejo “palec odobravanja”, ko se peljeva mimo njih v kabrioletu. OK, malo me je spet zaneslo, a vseeno, moram na kratko opisati najino situacijo. Z Evo imava zanimivo in nekoliko nevsakdanjo zvezo. Tako dolgo sva že skupaj, pa ona še sploh ne ve, da obstajam. Gremo raje nazaj k napisom na čelu.
Torej, napisi na čelu ne obstajajo, zato moramo moški biti pozorni na vse znake, ki nam ji ženske pošiljate. Telesna mimika, skrita sporočila v določenih stavkih, način govora, kako nas gledate, ritem dihanja … To zadnje je težko ugotoviti, če ne želiš izpasti kot čudak, zato se raje poslužujem drugih. Cela znanost je za tem in če hočeš zmagati, se moraš nenehno učiti, brati, da jih lahko na koncu prebereš. Dobri znanstveniki dobijo nagrade, slabi pa masturbirajo v laboratoriju. Pot do nagrade je dolga, a je nagrada tako veličastna, da se izplača potruditi. Dame, obožujemo vas, zato vas z veseljem “lovimo”.
Znakov naklonjenosti je skoraj toliko, kot je stvari v torbici povprečne ženske. Gre za kompleksna, simpatična bitja, ki nas, vsaj večino izmed nas, neizmerno privlačijo. Vsaka izmed vas je nekaj posebnega, vsaka “projekt” zase. Nekatere prebereš hitro, kot tračarsko revijo, druge pa so kompleksnejše, kot knjige Georga R. R. Martina. Pri nekaterih lahko po načinu hoje razbereš, kakšne so v postelji, pri drugih pa to včasih ugotoviš prepozno. A črtica, je še zmeraj črtica … Nekatere se odprejo hitro, nekatere pa po pravljični sedmici – sedem tequil ali drugih pijač, sedem zmenkov … V filmih je pravilo treh zmenkov za “tretjo bazo”, a ponavadi je sedmica tista. Kar se sedmih pijač tiče pa je tako – če si delita taksi, po prežurani noči, veš, da boš ta večer Srečko Dobil, če ne izkoristiš tega pa boš Janez Debil.
Torej, bodi pozoren! V opazovanju, besedah, komplimentih … Izražaj pozornost, vmes pa opazuj reakcije.
“Naklonjenost/ljubezen/všeč si mi ko` sto mater znaki” so univerzalni: Pretirano igranje ali dotikanje las in dlani, grizneje ustnic, njeno telo je nagnjeno k tebi, neumorno iskanje priložnosti, da se pogovarja s tabo … Le pozornost, le pozornost. Ljudje se izražamo z reakcijami na določene situacije, besede, izjave. Rad opazujem reakcije in venomer prilagajam jadra, glede na vetrovne razmere – če nastane veter zaradi pasulja iz moje ali njene strani, pa se kaj hitro poberem stran, na varno v svoj pristan. Vsi smo surferji, jadralci. Sledimo vetru, ki jih ustvarja čudovita ženska duša.
Ne želim biti samski starec v klubu, ki govori, kot najstnik, zato, da je kul in da ga mlajše pleme sprejme medse. Jaz bom starev v klubu, obdan z prikupnimi mladenkami, ki me imajo iskreno rade, pa ne zaradi denarja, vseh milijonov na računu od prodaje knjig, filmov, serij. Saj vam, sanjarim, a sanje so me prinesel do tukaj, kjer sem zdaj. Malo še, malo še … Skratka, če želim biti oboževan starec, v srajci, lanenih hlačah in gamaših, moram še naprej prebrati znake, ki jih ženske pošiljate v prostrano vesolje. In uspešen astronavt ujame te signale ter uspešno s svojo sondo pristane na Veneri.
Prijetno potovanje po magičnem vesolju, pazi na signale! Dame, hvala, ker ste!

Posted on by — Leave a comment

Tistih nekaj vzdihljajev

Ne veš, v kateri zabojnik za smeti bi me odvrgla. Kolebaš med mešanimi in biološkimi odpadki. Med pločevinke vsekakor ne, čeprav si me včasih z besedami zmečkala kot tisto od laškega. Zavedaš se, da me moraš čim prej odvreči, da ti ne bo pričelo smrdeti v avtu. Nimaš več besed zame, kaj šele nežnih dotikov. Prazna si, tako kot moja jajca. Hvala bogu sva še enkrat za slovo prej zjutraj, da sva zapisala piko na koncu najino zgodbo. Pogledam te še enkrat v tvoje mistične, temne oči, odprem vrata in odkorakam proti centru mesta. Nežen in tih dež spremlja moje korake, mesto je prazno, moja glava prav tako – pa ne da sem neumen, čeprav si to večkrat poudarila. Le misli nimam, nobenih jebenih misli. Ne o tebi, ne o meni, kaj šele o nama.
Zabavno je bilo, dokler je trajalo, priznam. A moram priznati, da mi tale svoboda vse bolj diši. Vse trenutke s tabo bi že zdavnaj nadomestil s tem, kar imam sedaj. Globoko lahko diham, sam, včasih v dvoje, a nihče mi ne diha za ovratnik. Skušal sem te naučiti, da je dihanje bistvo vseh nas, a ti me nisi poslušala. Smejala si se mojim asanam ob petih zjutraj, med tem, ko si srebala svojo dozo kofeina. Takrat sem bil še začetnik pri jogi. Morala bi me videti sedaj, še bolj sem gibčen, kot nekoč. Zdaj pa vdihni in utihni, saj ti imam veliko za povedati. Pa ne pozabi izdihniti vmes, pa potem spet vdih, izdih. Globoko vdihneš skozi nos, in čez usta ven. Evo, spet te skušam učiti dihati. Saj ne bom več, pa ne da si želim, da bi prenehala dihati, ti kar naprej v svojem ritmu. Hmm, ritem, to je dobra iztočnica za to, kar bom napisal.
Nikoli ga nisi imela, ritma namreč, pa tudi strasti ti je primanjkovalo. To se je videlo v vsem, kar si počela. Ko bi se videla, kako brez ritma si na plesišču. Lahko bi takoj vedel, da je tako tudi v postelji in bi po prvem seksu odšel. Pa sem vztrajal, saj sem želel, da skupaj spoznava kaj več. Jebiga, če si pa drugače super oseba in si mi bila všeč. Pa to ni bilo dovolj, da bi najina zgodba še vedno polnila strani najine knjige. Mogoče se bo slišalo nekoliko egocentrično, a enostavno predober sem bil zate. Vem, prasec sem, ker to rečem, a to je resnica. Če bi naju analizirali strokovnjaki z različnih področij, bi prišli do istega rezultata. Privarčeval sem ti na tone denarja, ki bi ga vložila v te analize in ti kar sam povedal, kako je. Raje si kupi kaj lepega, morda kaj novega roza. Saj veš, na kaj ciljam. Poimenovala si ga po simpatiji iz srednje šole. Svojega duracell zajčka, poskočnega ljubimca iz tretjega predala tvoje nočne omarice. Spomnim se, ko sem ga prvič spoznal, svojega konkurenta. Ko me ni bilo, ti je on krajšal noči. Nisem bil jezen nanj, kako bi le lahko bil jezen na stvar, na silikonsko-plastični stvor, narejen nekje na Kitajskem. Le kaj delavci v tovarnah, kjer jih proizvajajo, rečejo svojim otrokom, ko jih vprašajo, kaj proizvajajo? Palične mešalnike? Pokvarjene igrače?

Včasih sem se počutil kot da sem le meseni nadomestek za tvojega tresočega ljubimca, ki so ti ga prijateljice podarile za 18. rojstni dan. Uff, koliko let je že od takrat. In koliko noči, ko se ti je zahotelo in si ga zlorabila. Zlorabila, to je prav izraz. Tudi mene si. Kot da me ni bilo v postelji ob tebi. Ko si me vprašala, če sem užival, sem se ti zmeraj zlagal. Rekel sem ti, da še nisem nikoli doživel kaj takšnega. No, saj se nisem zlagal.
Veliko sem se presekiral, da je z mano kaj narobe. Ustvaril sem si iluzijo, da nisem dovolj dober jebač, da bi v tebi prižgal ogenj strasti, ki bi naju oba popeljal na prijetno potovanje. Z zaprtimi očmi si marširala, v bistvu letela proti orgazmu. Ni te brigalo, če se nisva srečala na vrhu. Kot da me ni bilo ob tebi. To je bila prodana tekma, kjer je zmagal le eden. Vsakič sem se poraženo odvlekel iz postelje in upal, da bo nekoč bolje. Ko sem pozno ponoči brskal po internetu, nisem gledal le maile, to ti moram priznati. Ti si masturbirala “na meni”, jaz pa skupaj z neznankami različnih barv kože z različnimi hobiji. K sreči najina zveza ni trajala dolgo. Tako kot zmanjka moči baterijam, jo je tudi nama. Pri vibratorju jih enostavno menjaš, nama jih nisi mogla.
Hvaležen sem ti, ker sedaj znam izbrati pravo dekle za eno noč. Sedaj točno vem, na kaj moram paziti, da ni več isto. In definitivno ni več isto, saj sedaj čutim brezmejnost trenutkov v dvoje in ne počutim se sam, nikoli. Tu in tam med vsiljeno pošto na emailu dobim sporočilo z naslovom “Postanite boljši ljubimec” ali “Izboljšajte spolno moč”. Sprva sem mislil, da mi te emaile pošiljaš ti, saj si uspešna vodja oddelka v eni izmed slovenskih agencij. Pač se ti je zdelo, da sem jaz kriv za slab performans, da sem pripravil preslabo “powerpoint predstavitev”. Veš, skrivnost dobrega seksa leži nekje drugje – v povezanosti. Dva morata postati eno in skupaj poleteti.
Predober ljubimec sem zate, zaslužiš si nekoga iz nižje lige. Želim ti uspešno znojenje v teh vročih nočeh, pa da boš končno ugotovila, da je seks le začetek, orgazem le delček celotnega užitka, ki lahko traja veliko dlje, kot zdržijo baterije v tvojem roza prijateljčku.
Naj bodo strastne poletne noči!

Posted on by — Leave a comment

Srajca in brazilke

Srajca in brazilke

Pa ravno modro karirasto srajco sem moral obleči. Lahko bi oblekel katerokoli srajco, a odločil sem se za to, saj vem, da mi še najbolje pristoji, vse ostale so mi nekoliko prevelike, zato je že čas da jih podarim nekomu. Nekaj kilogramov sem vrgel stran, izgubil na nešteto kilometrih na ta in on hrib, goro, v kakšnem bazenu. Zdaj določena oblačila na meni visijo kot zastava EU na praznični dan – manj simpatična kot nekoč. Ponavadi ne kompliciram pri oblačenju, kar je pri roki, nadenem in je to to. Modra je moja barva, saj bi rad bil sivolas modrec, pa dokler še nisem star, sem vsaj na ta način moder. Lahko bi oblekel rdečo, da bi malo razblinil vpliv lune in si napolnil energijske rezervoarje, pa nisem. Res pa je, da sem le to modro imel zlikano, ostalih se mi ni ljubilo likati, saj jih je preveč. Morda je res čas, da  nekatere podarim ali zavržem.

Vse bi lahko bilo drugače, a tako je, odločil sem se za to srajco, za to kavarno, za to uro. Lahko bi bil doma na kavču, lahko bi se dobili pri meni. Lahko bi včeraj nekdo pritisnil gumb za atomsko bombo in ne bi bilo ne mene, ne kavarne, le kakšna harmonika bi ostala, glede na to, kako trdovratne so. Tukaj sem, uživam ob pogovoru, vse je tako kot mora biti. Skozi vrata vstopiš ti. Ravno v to kavarno, v tem trenutku, jaz sedim v modri srajci, te zagledam. Lahko bi prišla katera druga, ki bi jo le bežno pogledal, na hitro ocenil njene sprednje in zadnje obline, ter jo pustil oditi dalje. Pa ni bilo nobene druge. Le ti si prišla, prevzela mojo pozornost, moj pogled, moje misli. Še pred kakšno sekundo sem pozorno sledil debati o potovanju na Kanarske s prijatelji, ki je v planu za to jesen. Sedaj pa slišim le zadušene glasove okoli sebe, glasba se je upočasnila, vsi ljudje v kavarni so zamegljeni, le tebe jasno vidim. Oddajaš zanimivo energijo, kot bi tisoče zvezd svetilo okoli tvojega telesa. A veš tisti trenutek, ko na radiu slišiš svoj najljubši komad, medtem ko čakaš v koloni na en siv ponedeljek? No, tako se počutim. Najraje bi naglas zapel svoje misli, pa nočem, da me odpeljejo v kakšno ustanovo. Želel bi priti bližje tebi, da ti plačam pijačo, pa ne morem, ravno jaz sem na vrsti, da razkrijem svoje želje o stvareh, ki bi jih rad videl na potovanju.

“Meni je vseeno, samo, da se imamo fajn,” rečem in spet sem pri tebi.

Zaupam prijateljem, a kljub temu, da bo veliko nevšečnosti na naši poti, saj so nekateri dali preveč maneverskega prostora svojim najdražjim. Znamenitosti tu, zanmenitosti tam, vožnje sem, vožnje tja. Vse bo OK, bom že preživel, le da mi nihče ne vzame večerne pijače ob obali. Če se bo katera vmešala v to, lahko kaj kmalu preizkusimo njeno plovnost v Oceanu. No, sedaj sem pa res spet pri tebi.

Žal ti moram povedati, da si zelo slabo izbrala pozicijo za sedenje. Vidim te le iz strani, le kako naj sedaj ukradem pogled ali dva? Sicer iz tega profila vidim, da je še na tvojem telesu vse na svojem mestu in moram ti priznati, da mi je to, kar vidim, zelo všeč. Ravno prav veliko, da ni preveliko. Le kolikokrat na teden tečeš? Lahko pa da ne tečeš in da imaš le dober metabolizem – karkoli poješ, se ti ne “obesi” na telo. Se pač ne sekiraš in uživaš ob dobri kulinariki. Oh, kako priročno, kot da bi vedela, da znam izvrstno kuhati. Toliko ti imam za povedati, da je skrajni čas, da pristopim do tvoje mize. Nočem, da bi prehitro odšla domov, če pa že, pa k meni.

Svoj pogled imam še vedno usmerjen vate, čeprav me ti nisi še niti enkrat pogledala. Ne zamerim ti, saj sem že prej povedal, kako je glede tvojega sedenja. Nisem jezen, saj nisi mogla vedeti. Morda pa preveč pričakujem. Ma ja, preveč pričakujem, najbolje, da sedem nazaj. Še vedno te lahko malo pošpegam od bližje, medtem ko skočim na stranišče. Ok, grem.

Zelo blizu mize sem, malo me začne tresti, kot otroka v Gardalandu, preden gre na vlak smrti. Pričakovanja so velika, to ti moram priznati. Prvi prelet je testni, s svojim lovcem te obidem s hrbtne strani. Rakete in vso ostalo strelivo počiva. Trenutno sem potniško letalo z opazovalci na krovu. Ogledam si te od zadaj. Zdi se mi, da se vedno bolj poznava. Trenutno sva na 50%. Ko pridem nazaj iz stranišča, še druga polovica.

Na hitro se osvežim s svežo, precenjeno vodo iz mestnega vodovoda. “Zmoreš!” “Kdo je car,” se zaderem. “Jaz,” odvrne neznani gospod, ki sedi na školjki za zaprtimi vrati. Po zvokih sodeč ni zaprt. Nasmejem se, obrišem roke in grem vzletim nazaj. Rakete pripravljene, tarča je še vedno tam. Počakaj malo, kaj pa je to? Tvoje prijateljice so že prišle!? Kako neumno od mene, pričakoval sem, da boš sama. Življenje ni lahko! Ah, bom že. Globoko vdihnem in pristopim k mizi.

“Zdravo,” ti nežno rečem.

Obrneš se.

Tvoj nasmeh me ogreje, tvoj pogled nežno poboža.

Spomnim se jutra, sonce je posijalo skozi okno. Na robu postelje moja modra srajca in tvoje rdeče brazilke. Le kakšne barve bi bile, če bi oblekel rdečo srajco?