“Kako to, da še nisi slaven,” me je osorno vprašala in popila malo vode. Na kozarcu je ostal madež njene rdeče šminke. Zjutraj pred ogledalom je zopet pretiravala. V vsem. Izgleda kot da gre na Brazilski karneval.
“Ne vem. Ti me poznaš, to mi je zaenkrat dovolj,” ji odgovorim, zavedajoč se, da sem ji vrgel rokavico in ji dal briljanten odgovor, ki bi ga na kakšnem inštitutu kovali leta in leta, mene pa je prešinilo v delčku sekunde. Pretiravam, vem, a dejstvo je, da sem se dobro znašel. Dober sem v kovanju besed, tega se zavedam, morda šepajo določene vrline, a to mi gre. Nisem najboljši, predvsem pa ne najbolj prepoznaven. Njej nisem nikoli bil dovolj dober, da bi me vzela za svojega. Rada je imela visokoleteče prepotentneže s plačami, ki so višje kot stolp, ki ga je njen oče zgradil v hrvaški prestolnici.
Spoznal sem jo, ko je bila še študentka novinarstva. Že takrat se je nosila, kot da je vso mesto njeno. Govori se, da se je dolga leta vlačila po starejših in da se je nekaj časa dajala dol za denar, saj ji je njen predragi oči zaprl pipco. To so vse govorice, lahko, da so izmišljotine. Lahko pa da je vse res in da sem jaz edini v celem mestu, ki je nisem. Morda pa pade danes. Morda pa ne. Rad bi le, da skrbi za mojo prepoznavnost, da me prilepi v kakšne revije, časopise, uredi kakšen intervju in še kaj.
Ne znam našteti vseh znamk, ki jih ima na sebi, za primerjavo lahko le rečem, kar imam danes oblečeno, vredno manj kot njena majica. Ne vem, kdo je v tej zgodbi bedak. Za oblačila nikoli nisem dajal bogastva, raje si kupim kakšno knjigo ali grem na kavo v različne kraje po Sloveniji, kar tako, ker lahko. Danes časti ona, tako je rekla. Jaz jo bom držal za besedo, saj še nisem dobil vsej nastopov plačanih, kazen za prehitro vožnjo pa mi je posegla v budžet za osnovna sredstva, kaj šele luksuz, ki ga tako ali tako ni. To tukaj je luksuz, čaj stane skoraj štiri evre, o prigrizkih niti ne sanjam. Natvezim ji nekaj o posebnem postu in se izgovarjam na to, da sem jedel, preden sem odšel od doma. Ker mi ne verjame, vztraja, da moram nekaj pojesti.
»Naj bo presenečenje,« reče in s prstom pokaže na jedilni list. V filmih ponavadi moški naroči za oba. Najbolje, da grem do narednika in mu predam pištolo in značko. Ne zaslužim si, da sem moški. Kje je moj šarm? A nisem bil zmeraj kavalir? Tale maškara na drugi strani ima kilometrino. Zna manipulirati. Ne morem si pomagati, da si ne bi želel izvedeti, kako izgleda pod tem debelim slojem ličil. Kaj se skriva za njeno masko? Ranjeno dekle, ki išče očeta?
»Kakšne so tvoje želje,« me vpraša in naredi požirek vina. Začnem ji razkrivati svojo vizijo, svoje želje po uspehu, večji prepoznavnosti, kako mi diši tujina. Ustavi me nekje na pol poti in me postavi na realna tla.
»Oprosti, zdi se mi, da ne veš, kaj bi rad. Ne moreš vse naenkrat. Korak za korakom. Povej mi, kaj si želiš najprej?«
»Lahko vse, kako da ne. Najprej poskrbi, da me bodo ljudje poznali. Vem, da sem dober, le da svet ne ve zame,« ji odgovorim in branim svojo čast. To je bil čas, ko mi je moj ego še veliko pomenil.
»Svet,« reče in se arogantno zasmeji. »Niti sosednja vas te po moje ne pozna.« Tole eksotično kokoško je treba nemudoma odstraniti iz moje ceste do zvezd. Že vem, odšla bova v hotelsko sobo nekaj nadstropij višje, kjer jo bom zadavil! Še prej pa jo pošteno našeškal. Zdi se mi, da si to zasluži, predvsem pa želi.
K sreči natakar prinese kosilo in prekine ta pasje-mačji obračun. Naročila mi je široke rezance s tartufi. Krožnik je ogromen, rezancev pa še za eno ped ni. To je današnja visoka kulinarika. Manj je več! Že vidim, kako bom glodal sendvič na železniški, saj bom do tam že lačen.
Jeva v kulturnem ritmu, vmes tu in tam kakšna beseda. Ko poje svojo brokolijevo juho in vse kruhke, začne govoriti o tem, kaj vse ji je že uspelo, komu vse je že pomagala in kako je kraljica odnosov z javnostjo, samooklicana seveda. Moj opis in seznam vsega, kar mi uspelo do sedaj, ošvrkne in reče: » Pomagala ti bom, a to te bo stalo.«
Pogoltnem še zadnji grižljal, si obrišem usta, vse skupaj poplaknem z vodo in jo vprašam o kakšnih številkah je razmišljala. Vse, kar sem slišal, je bila nebodotikajoča cena za njene storitve, potem pa se mi je rahlo zavrtelo in vse okoli mene je kar naenkrat izgledalo preklemano čudno.
Na vlaku nazaj domov sem razmišljal, če sem ji dovolj jasno rekel, da me sodelovanje ne zanima in se obremenjeval s tem, da mi bo ta najin sestanek računala. V glavi so mi ostale vse njene prazne besede, približno sedemdeset centimetrov nižje moja polna jajca.