Posted on

Ravno prav!

Naslov ne razkriva nič, razen tega da je ena ničla v njemu. Brez ničle enica nima vrednosti. Tako kot obale ni brez morja in zemlje. Tudi takšnih in drugačnih nategov ni, če ni nekoga drugega poleg tebe v določenih situaciji, v določenem prostoru, ob določenih prostoru in/ali ob določenih stopnji vinjenosti.

Če ni misli, ni strahu.
Če verjamemo v boga, potem se bojimo pekla in hrepenimo po nebesih. Če pa to odmislimo in se zavemo, da smo sami sebi sodnik, mučitelj, učitelj, policist, predsednik … Mi smo vse. Vse je v glavi.

Hvaležen sem za papir, pisalo in računalnik, da lahko pišem, ustvarjam. Morda včasih kakšno misel ne znam tako dobro ubesediti, da ni tako lepa in sveža, kot tisti trenutek, ko se mi utrne. A vsaj ubesedim jo. Je tukaj. Živi. To je zame in za vse vas, ki svoj dragoceni čas preživljate ob prebiranju mojih stvaritev. Hvala!

Pride pa kakšno takšno obdobje, ko ti po glavi švigajo različne stvari. Stari grehi, skušnjave, besede drugih, ki jih ne moreš izbrisati in svojega miselnega programa, kakor tisto bedno pesem, ki jo slišiš nekje na zabavi, na katero najprej sploh nisi mislil priti, a si vseeno šel, le zato, “da ne bi kdo zameril”. Le kaj bodo rekli … Določene zabave so bile tako dolgočasne, da je še tako slab seks, ki si ga kdaj imel, bil boljši. Ko ne piješ, je vse kristalno jasno, zato je včasih dolgočasno … Morda pa preveč zahtevam in pričakujem, tako od drugih, kot tudi od sebe. Sam sebi sem najbolj zajeban šef. Častim se, to je res, povzdigujem v višave, a znam se pohoditi, da komaj diham, pogreznjen v blato. Še nemški škornji nekoč niso znali tako nekoga zbrcati in potolčti, kot znam sam sebe. Od kod vse to? Zakaj si tako grob in neizprosen do samega sebe? Zato, ker vem, kaj si želim in se ne bom ustavil, dokler ne pride tisto pismo, tisto nakazilo, tiste nagrade. Pa ne živim le zato, to me ne osrečuje, me pa poganja. Sreča je, ko si na toplem, s knjigo v roki, ob sebi imaš svojo lepo primorko, smrčečega nemškega bokserja, v drugi sobi glasno predvajanje risank. Vse to polni moje dni, moje srce in moje misli. Lepo je, še lepše bo, ko bom končno poletel čez lužo in mi bodo na tistem dolgo pričakovanem sestanku z agentom rekli “Tom, you are the man!”. Pa ne da do takrat ne bi vedel, da sem moški … Le veliko esenc moškega je v meni, v moji domišljiji, tam bodo videli in odobrili le eno izmed njih. Tam, v brezmejnosti domišljije, je zrasel ta, angleški prasec, ki osvaja svet v moji novi zgodbi in bo osvajal svet v letu 2017 in v vseh, ki mu sledijo.

Možnih scenarijev je ogromno, bom že zaigral tako, kot je treba, kakor bom želel. Saj so mi že večkrat rekli, da sem dober igralec. Trenutno igram pisatelja, kakšno vlogo bom imel čez nekaj let, še ne vem, a vem, da bom srečen, kakor sem zdaj. Življenje je zanimivo predvsem zato, saj dobiš takšna mini darilca na vsakem koraku. Če bi dobil vse naenkrat, bi bil zmeden. Predstavljajte si, da bi za svoj prvi rojstni dan dobili darila za vse rojstne dneve, ki jih boste doživeli. Tako bi izvedeli, koliko jih boste doživeli, pa še ena velika zmeda bi nastala – le kaj bi počeli z telefonom, vibratorjem, napihljivo lutko, kondomi? Igrali bi se, tako kot se sedaj z vsem naštetim in še s čim. Življenje je igra, zato se moramo igrati. Moja radovednost in igrivost me je pripeljala že v različne situacije, ob različnih pesmih, tudi stopnja pijanosti je bila različna. Žeja, nekoč po alkoholu, sedaj pa po življenju, me vleče v nove podvige. Večji sem, kot se mi zdi, čeprav natanko vem, koliko sem velik vsepovsod, kjer šteje – ravno prav.