Ležim v viseči mreži in sanjarim. V rokah imam svojo beležko. Zapiha topel jug, zato zavihtim s peresom in v beležko zapišem:
“Prišli smo na svet, brez dlake na jeziku. Videli smo le svetlobo, slišali glasove bližnjih, oddaljene, odmevajoče. V naročju, a po svoje sami. Goli, svobodni smo pristali na tem krutem svetu. Pozabili smo, kdo smo bili, preden smo ponovno odprli oči. Zbudili smo se brez da bi pred tem zaspali. Minevajo dnevi, čakamo kdaj bomo spet zaspali, da se bomo spet lahko zbudili. Smo jadrnice z raztrganimi jadri, ptice z zavezanimi očmi. Iskanje resnice nas požene v globine, kjer doživimo nečloveške bolečine, le zato, da zrastemo, da se dvignemo proti soncu in poletimo. Ko letimo proti soncu nam ni mar za svojo senco. Dvigamo se višje in višje, dokler se ne dotaknemo roba neskončnosti. Na koncu pridemo tja, od koder smo odšli. Smo isti, a drugačni. Smo drugačni, a isti. Smo eno in vse. Smo čas, ki mineva. Smo sonce, ki riše sence. Poleti, le poleti in išči svojo resnico v brezčasnosti. Brez skrbi, v iskanju samega sebe se ne boš nikoli srečal. Tam si, kjer moraš biti.”
Ne iščem razlogov, le pišem in se ne sekiram. Pero teče, ječmenova kava tudi. Uživam v tem, kar delam, zares. Vedno bolje mi gre, vsaj tako se mi zdi. Pred nekaj dnevi sem napisal svoj prvi scenarij za gledališko igro. Šlo je za en prestižni natečaj. Jaz, mala ribica iz Blagovnskih ribnikov si upam plavati z velikimi ribami iz morja. Seveda, še s toliko večjim veseljem. Nikoli se nisem obremenjeval s konkurenco, niti v nočnem klubu, niti na knjižni polici. Hvaležen sem, da se knjige pišejo in da ljudje tako radi berejo. Užitek mi je poslušati bralčeve izkušnje, občutke ob prebiranju, pa naj gre za mojo knjigo ali kogarkoli drugega. Naj se piše in naj se bere. “Tera me neka sudbina,” poje Magnifico v pesmi Evo me narode. Robert, popolnoma te štekam, v veliko čast mi bo, če boš za moj film napisal glasbo. Spet, majhna riba sanjari. Zakaj pa ne? Lahko sanjarim, lahko delam, karkoli si želim. Lahko bi čisto preprosto, ta zapis pisal popolnoma gol. Bi nehal brati? Brez skrbi, nisem gol. Oblečen sem v kratke hlače, ki jih nosim tudi v javnosti, kar je, glede na trenutne temperature zelo čudaško, a to le za druge. Meni je lepo in rad bi, da je vsem lepo. Zato pa pišem, ustvarjam. Trenutno se ukvarjam z novim scenarijem za otroško gledališko predstavo, urednikovanjem svoje prve angleške knjige, začel pa sem tudi s pisanjem scenarija za hrvaško TV serijo. Držimo pesti, da ta riba pride v ocean. Četudi po kakšnem smešnem slučaju ne izplavam iz te majhne mlake, bom še vedno to, kar sem – riba 😀
Hvala, ker me bereš in podpiraš!
Tom