Posted on

Sanjač brez sanj

“Zakaj si takšen, kot si,” me vpraša, medtem leživa v postelji in se humano drogirava s skodelico 100% Arabice.
“Zato, ker sem. Težko bi bil nekdo drug, če sem jaz,” ji odgovorim. Težko bi ji odgovoril kaj drugega. To je kost za glodanje ljubiteljice matematike in logike, kar ni razvidno iz barve njenih las.
“Pa vsaj malo se potrudi, da ti bo šlo bolje,” mi reče. Nehvaležnica! Zajtrk v postelji, skoraj maximalno število možnih orgazmov prejšnjo noč, ona pa skoči na najlepšo zelenico mojega sveta in se nanjo podela.
“Bolje v tvojih očeh ali bolje v mojih očeh,” jo vprašam.
“Bolje, pač bolje,” reče, suhoparno, nezainteresirano.
“Saj mi gre odlično. Poglej me, pijem kavo ob goli lepotici.”
“Ne spreminjaj teme, vem, da si dober v laskanju, še boljši v preusmerjanju pozornosti.” Vstane in odide v kopalnico. Morda bo šla, da bom lahko v miru užival ob kavi in branju knjig. Res je, odpravlja se, ropot v kopalnici naznanja, da bo konjenica odjezdila proti zahodu. Pri vratih počaka in se obrne nazaj. Pričakuje poljub. Ni šans! Ok, naj ji bo. Morda bom osamljen tudi naslednji vikend. Poljub je nežen, strasten, a ne nosi skritih sporočil, praznih obljub. “Bova videla, kako bo,” ji sporočam, medtem, ko ji grizljam spodnjo ustnico.
Rahel nasmeh in s čelado v roki odide proti svoji vespi. Priznam, padel sem na pleh. Zaprem vrata. Mir! Tukaj sem, sam. Čutim, kot, da me nihče ne razume. Nekateri zares mislijo, da mi gre slabo. Pogledam okoli sebe, kjer ležijo stari zapiski, vse neuresničene ideje na smetišču zgodovine, polne stene priznanj, rekov starih mislecev, ki so bili tukaj pred mano. Vse to sem jaz. Vse to se je že zgodilo. To je živelo in je umrlo, a na nek način še vedno živi. Toliko idej je umrlo s včerajšnjim dnem. Sonce vzide, en dan mine, nov se začne. Nasmehnem se. Dobro mi gre. Vsak dan sem boljši. Rastem, kakor drevo. Pišem, ustvarjam, nalivno pero kanalizira moje misli na kos papirja. Lahko, da bo ostal le list papirja, lahko pa da bo ta list del mogočnega drevesa, ki ga bodo mnogi občudovali. Sonce je sonce, sveti in se ne sekira. Jaz sem sonce, svetim in se ne sekiram. Dan se konča pozno, zadnje trenutke pred spanjem preživim pod zvezdami in skušam ujeti vsaj en zvezdni utrinek. Nocoj ne bo sreče, vsaj, kar se zvezd tiče. Zaspim in skušam ujeti lepe sanje.

Hvaležen sem, da sem včasih pozabljiv. Bolje, kot ti gre, več ljudje pričakujejo od tebe, še posebej, če je tvoje življenje bolj javno kakor zasebno. “Pa kdo za vraga si ti,” se glasi glasen krik, ki me prebudi, nekje okoli pol tretje zjutraj. Še dve uri in budilka bo zvonila, novi stavki in nove strani čakajo. Nova knjiga se ne bo napisala sama. Škoda. Škoda vsake minute, ki jo prebedim, razmišljujoč o vsem, kar me preganja zadnja leta. Kot da tlačim čez dan, ocean naplavi sredi noči, kot kos plastike, ki otežuje delfinu nemoteno plavanje in poziranje ob križarkah, polnih debelih ameriških turistov.

Ko se te čudne misli razblinijo, začnejo nastajati briljantni stavki. Vsak je lepši, vsak močnejši. Tako močni, da me dvignejo in vržejo za pisalno mizo. Jutro se zgodaj začne. Zopet. Ko mnogi sanjajo, jaz prelivam misli na papir. Čisti užitek. Temnih misli več ni. Užitek, prijetne vibracije, na meji orgazma.

V prepričanju, da smo vladarji vsega, stopamo v vsak nov dan. Zobati koleščki v urah nam določajo ure spanca, ure dela, ure užitkov, ure žalosti. Mi, vladarji? Le zaradi tega, ker skušamo upravljati in nadzorovati vse, se nam zdi, da imamo življenje pod kontrolo. Dokler nas nekaj ne preseneti. Tako je prav. Prav je, da je življenje polno presenečenj, svetlih, temnih, globokih, debelih … Samo, da so presenečenja. Kako bi bilo, če bi vse vedeli že vnaprej? Kaj bi se potem zares zgodilo.

Nekaj let nazaj, ko je še domača jablana bogato obrodila, jagod pa niso pojedli polži, sem si drznil privoščiti izlet. Čisto sam. Niti nisem vedel, kam grem, ko sem stopil na železniško postajo. Sicer izgleda vse tako popdizajnovsko, ko stopiš na peron in so na voljo le dve smeri, levo ali desno. A te poti se potem razvejajo in te popeljejo na različne konce sveta. Sicer ni to potovanje s svetlobno hitrostjo, saj vlaki potujejo tako hitro kakor se premika vrsta na lokalni izpostavi pošte, skratka zelo počasi. Vstopiš mladenič, iz vlaka pa prideš s palico, ki ti olajša korak. Že mora biti tako, sicer pa, saj ne štejem časa. Vstopim do okenca in si ogledujem razpored. Zamižim in pokažem na steno, kjer visi tabla prihodov. Jesenice. Vau, eksotika. Ne vežem nobenih čustev na izbor, nobenih pričakovanj. Kupim karto in grem. Čakam na peronu, poln je dijakov, ki se jim mudi v šolo, zaposlenih, ki gredo nabijat brezplačne nadure. In potem sem tu jaz, svobodni umetnik pod svobodnim soncem, ki ga prekrivajo rahle meglice, tako zunaj kot znotraj. Vlak zamuja, zato skočim v bližnjo kavarno na eno hitro kavo. Naročim. Prinese mi kavo, ki nima klasične kraljevske krone. Naredim požirek, okusu primerno obrazno mimiko, pustim kovanec na mizi in zapustim. “Mai piu,” bi rekel Italijan za takšno kavarno in se ne bi nikoli več vrnil. Še minuta do predvidenega zapoznelega prihoda vlaka. “Sranje,” vzkliknem in skočim na cesto. Z desne strani čutim udarec ogledala in zvok 50-kubičnega motorja, ki ga preglasi kletvica. Ne slišim, kaj govori, vse je le zvok. Ne morem se je nagledati. Poglej, kako dobro je ohranjena za svoja leta. Čeprav ni moja, bi se z veseljem zapeljal z njo. Kaj bi sanjač brez sanj? Bi živel?