Posted on Leave a comment

Srajca in brazilke

Srajca in brazilke

Pa ravno modro karirasto srajco sem moral obleči. Lahko bi oblekel katerokoli srajco, a odločil sem se za to, saj vem, da mi še najbolje pristoji, vse ostale so mi nekoliko prevelike, zato je že čas da jih podarim nekomu. Nekaj kilogramov sem vrgel stran, izgubil na nešteto kilometrih na ta in on hrib, goro, v kakšnem bazenu. Zdaj določena oblačila na meni visijo kot zastava EU na praznični dan – manj simpatična kot nekoč. Ponavadi ne kompliciram pri oblačenju, kar je pri roki, nadenem in je to to. Modra je moja barva, saj bi rad bil sivolas modrec, pa dokler še nisem star, sem vsaj na ta način moder. Lahko bi oblekel rdečo, da bi malo razblinil vpliv lune in si napolnil energijske rezervoarje, pa nisem. Res pa je, da sem le to modro imel zlikano, ostalih se mi ni ljubilo likati, saj jih je preveč. Morda je res čas, da  nekatere podarim ali zavržem.

Vse bi lahko bilo drugače, a tako je, odločil sem se za to srajco, za to kavarno, za to uro. Lahko bi bil doma na kavču, lahko bi se dobili pri meni. Lahko bi včeraj nekdo pritisnil gumb za atomsko bombo in ne bi bilo ne mene, ne kavarne, le kakšna harmonika bi ostala, glede na to, kako trdovratne so. Tukaj sem, uživam ob pogovoru, vse je tako kot mora biti. Skozi vrata vstopiš ti. Ravno v to kavarno, v tem trenutku, jaz sedim v modri srajci, te zagledam. Lahko bi prišla katera druga, ki bi jo le bežno pogledal, na hitro ocenil njene sprednje in zadnje obline, ter jo pustil oditi dalje. Pa ni bilo nobene druge. Le ti si prišla, prevzela mojo pozornost, moj pogled, moje misli. Še pred kakšno sekundo sem pozorno sledil debati o potovanju na Kanarske s prijatelji, ki je v planu za to jesen. Sedaj pa slišim le zadušene glasove okoli sebe, glasba se je upočasnila, vsi ljudje v kavarni so zamegljeni, le tebe jasno vidim. Oddajaš zanimivo energijo, kot bi tisoče zvezd svetilo okoli tvojega telesa. A veš tisti trenutek, ko na radiu slišiš svoj najljubši komad, medtem ko čakaš v koloni na en siv ponedeljek? No, tako se počutim. Najraje bi naglas zapel svoje misli, pa nočem, da me odpeljejo v kakšno ustanovo. Želel bi priti bližje tebi, da ti plačam pijačo, pa ne morem, ravno jaz sem na vrsti, da razkrijem svoje želje o stvareh, ki bi jih rad videl na potovanju.

“Meni je vseeno, samo, da se imamo fajn,” rečem in spet sem pri tebi.

Zaupam prijateljem, a kljub temu, da bo veliko nevšečnosti na naši poti, saj so nekateri dali preveč maneverskega prostora svojim najdražjim. Znamenitosti tu, zanmenitosti tam, vožnje sem, vožnje tja. Vse bo OK, bom že preživel, le da mi nihče ne vzame večerne pijače ob obali. Če se bo katera vmešala v to, lahko kaj kmalu preizkusimo njeno plovnost v Oceanu. No, sedaj sem pa res spet pri tebi.

Žal ti moram povedati, da si zelo slabo izbrala pozicijo za sedenje. Vidim te le iz strani, le kako naj sedaj ukradem pogled ali dva? Sicer iz tega profila vidim, da je še na tvojem telesu vse na svojem mestu in moram ti priznati, da mi je to, kar vidim, zelo všeč. Ravno prav veliko, da ni preveliko. Le kolikokrat na teden tečeš? Lahko pa da ne tečeš in da imaš le dober metabolizem – karkoli poješ, se ti ne “obesi” na telo. Se pač ne sekiraš in uživaš ob dobri kulinariki. Oh, kako priročno, kot da bi vedela, da znam izvrstno kuhati. Toliko ti imam za povedati, da je skrajni čas, da pristopim do tvoje mize. Nočem, da bi prehitro odšla domov, če pa že, pa k meni.

Svoj pogled imam še vedno usmerjen vate, čeprav me ti nisi še niti enkrat pogledala. Ne zamerim ti, saj sem že prej povedal, kako je glede tvojega sedenja. Nisem jezen, saj nisi mogla vedeti. Morda pa preveč pričakujem. Ma ja, preveč pričakujem, najbolje, da sedem nazaj. Še vedno te lahko malo pošpegam od bližje, medtem ko skočim na stranišče. Ok, grem.

Zelo blizu mize sem, malo me začne tresti, kot otroka v Gardalandu, preden gre na vlak smrti. Pričakovanja so velika, to ti moram priznati. Prvi prelet je testni, s svojim lovcem te obidem s hrbtne strani. Rakete in vso ostalo strelivo počiva. Trenutno sem potniško letalo z opazovalci na krovu. Ogledam si te od zadaj. Zdi se mi, da se vedno bolj poznava. Trenutno sva na 50%. Ko pridem nazaj iz stranišča, še druga polovica.

Na hitro se osvežim s svežo, precenjeno vodo iz mestnega vodovoda. “Zmoreš!” “Kdo je car,” se zaderem. “Jaz,” odvrne neznani gospod, ki sedi na školjki za zaprtimi vrati. Po zvokih sodeč ni zaprt. Nasmejem se, obrišem roke in grem vzletim nazaj. Rakete pripravljene, tarča je še vedno tam. Počakaj malo, kaj pa je to? Tvoje prijateljice so že prišle!? Kako neumno od mene, pričakoval sem, da boš sama. Življenje ni lahko! Ah, bom že. Globoko vdihnem in pristopim k mizi.

“Zdravo,” ti nežno rečem.

Obrneš se.

Tvoj nasmeh me ogreje, tvoj pogled nežno poboža.

Spomnim se jutra, sonce je posijalo skozi okno. Na robu postelje moja modra srajca in tvoje rdeče brazilke. Le kakšne barve bi bile, če bi oblekel rdečo srajco?

Dodaj odgovor