Posted on Leave a comment

Hvala za nasmeh!

Dovolj skrivalnic. Oba veva, da te po nastopu odpeljem domov. Če še ti ne veš zagotovo, sem jaz popolnoma prepričan v to. Tvoj nasmeh mi vliva moči, saj je nocoj pred mano zares težka publika. Trudim se in trudim, napadam z najboljšim materialom, šale, ob katerih bi mi drugje lizali prste in še kaj, tu pa nič. Vse je kot v mrliški vežici, natakarji so prižgali sveče, da ustvarijo romantično vzdušje, a vse skupaj izgleda, kot da je to moj pogreb. Zadnji nastop, preden grem v pozabo. Ne grem še, prekleti kurci, ne grem!!
Res mi je lažje, ker si tu. Le ti si tista, ki me je nocoj poštekala in zato si iz vsega srca želim, kaj želim, popolnoma sem prepričan, da te nocoj odpeljem na lepše. Morda je najbolje, da se malo bolje spoznava ob večerji. Ti izbiraš restavracijo, a poskusi najti kaj dostopnega, saj nocojšnji nastop ni med najbolje plačanimi. Ne bova šla na kebab, mogoče pico, lahko pa tudi kakšno solato s piščancem, jaz pa bom kakšen zrezek, preden zagriznem vate. Oh, stari moj, se vidi, da si trenutno na Gorenjskem, saj že razmišljaš, kje bi lahko malo stisnil in privarčeval.
Zate bom zapravil vse, če bo treba. Vseh 370 evrov, ki jih bom nocoj zaslužil. To je seveda bruto znesek, sploh ti ne bom razlagal, kakšen znesek na koncu pade v mojo denarnico. Razen, če si računovodkinja, potem ti povem vse. Ti ugotovi, kako bi lahko čim več zaslužil in čim manj plačal naši lepi državici. A ni bolje, da te s tem denarjem razvajam, kot pa da plačujem čajanke in malice fursovcem, dursovcem, ali karkoli so že sedaj. Zame so marsovci, saj se včasih obnašajo, kot da niso iz tega planeta. Ah, sedaj sem pa postal ves napet, kar se najverjetneje vidi.
Pogledam te, da se prepričam, če je vse OK. Kam pa greš? Mar sem res tako slab, da si še ti obupala nad mano? V redu, pa pojdi. Ne potrebujem te! Do današnjega dne sem zelo dobro zvozil brez tebe, tudi od tu naprej bo šlo brez problemov. Vseeno upam, da greš le na WC. Sama seveda, da ne boš slučajno kakšne neznance vozila s sabo in za zaprtimi vrati počela vse tisto, kar si jaz želim. Počakaj me, ne bodi takšna packa. Če pa želiš iti, pa pojdi. Kot sem rekel, ne potrebujem te, tako ali tako bi te le izkoristil, potem pa brez vinjete švignil domov – dvojni greh …
Le 15 minut te žalostne poti navzdol še odvijugam, potem pa domov, analizirat nastop, ga skušat pozabit, a se vseeno nekaj iz njega naučiti.
Nekako mi je uspelo vse skupaj dokončati, na koncu sem bil deležen srednje mlačnega, sladko-kislega aplavza, ki me ni potolažil, saj je deloval kot trepljaj učitelja telovadbe po rami, po tem, ko dobiš žogo v jajca. Vsaj nekaj jih je zadovoljnih z mojim nastopom. Najbolj ploskajo zaposleni v baru, saj bodo lahko kmalu odšli domov. Pa saj tudi po seksu nisem nikoli dobil bučnega aplavza, čeprav vem, da sem se v večini primerov odrezal odlično. Na tem mestu se bi opravičil tebi N., pa tudi tebi B., ok, pa tebi tudi Z. No skratka, vsem, ki ste bile prikrajšane užitkov zaradi moje “nezmožnosti vstajenja mojega srednje velikega Boga” zaradi različnih razlogov, se iskreno opravičujem. Se zgodi, vsakomur enkrat, dvakrat, tri … desetkrat. Tudi ve ste malo krive za to – tudi ropar, ki drži vrečo, je ropar. Nocoj ne bo težav, le ti se moraš vrniti. Nekam dolgo te ni iz ženskega stranišča … Morda si kaj takšnega pojedla.
Ni in ni te, zato se odločim, da odidem domov. Nihče ni pritekel za mano in me histerično moledoval za avtogram. Nihče ni z denarjem mahal za mano in hotel kupiti mojo knjigo. Tudi noben selfie ni nastal. Grem, da pozabim, med vožnjo boste vsi skupaj v tej dvorani izpuhteli, odvrgel vas bom na smetišče zgodovine. Le eno izmed vas morda nikoli ne pozabim, čeprav si je nisem mogel dovolj dobro ogledati, da bi jasno videl, kako izgleda. V temi je skoraj vsaka vredna greha, na svetlobi pa bi bil greh, če bi jo …  Zmučen sem, tudi misli niso več bistre. Torej, adijo! Če se kdaj vrnem, bo vse izgledalo drugače …
Sedem v avto, da si preoblečem preznojeno srajco. Prižgem radio in prisluhnem Bobu, ki me zmeraj spravi v dobro voljo. Odprem okno, da malo prezračim avto in se nadiham. Nekaj me je napihnilo na odru, pa se mi ni zdelo vljudno, da tam tega tihega ubijalca spustim na prostost. Sicer bi z lahkoto za to dejanje obtožil čudaka v prvi vrsti, a zakaj bi nedolžnemu človeku delal krivici. Nikoli ne sodim ljudi po izgledu, a če bi pobirali stave, bi stavil vse, kar imam, da je še nedolžen, in dobil. Nato bi skupaj odšla v javno hišo, da se mu zahvalim. Naslednjič bi stavil, da ni, in spet dobil, pa tudi on bi spet dobil. In tako naprej. A ni časa za to, zdaj je res že skrajni čas, da grem od tod. Ah, sranje, mobilca sem pozabil na mizi v zaodrju – beri: skladišče za pijačo, polno plesni in pokvarjenih marlenk. Zdaj moram spet med svoje “največje oboževalce”. Jebiga, gremo!
Smuknem skozi zadnji vhod, pozdravim natakarja. “Ja, ja, ej super je bilo, res prijetna publika, top vzdušje,” in podobna jajca mu naložim, da komaj spelje s polnim pladnom špricerjev v roki. Zgrabim svoje “nujno zlo”, mobilca in odrvim do avta. Ključi mi padejo v največjo lužo na parkirišču. Če ne bi bili takšni škrti, bi položili asfalt!! Ne pusti, da te jeza preplavi, jutri je nov dan. Malo še preklinjam in nato na hitro pomolim, da moja srebrna puščica vžge. To! Dela! 333.000 kilometrov je že z mano. Še nobena ni zdržala tako dolgo z mano. Čakam, da se mi šipe odrosijo. Spomnim se vseh prijetnih večerov, ko sem nasmejan čakal, da se šipe odrosijo, one pa so se medtem oblačile … Prižgem luči in v trenutku, ko hočem speljati, nekdo potrka po stranski šipi.
“Čao smeško. Kam pa se ti tako mudi?”
“Hm, zdaj se mi ne več.”

Posted on Leave a comment

Ogenj z ognjem

“Prebrala sem prvo poglavje tvoje nove knjige,” je zapisala v SMS-u. Ker nisem odgovoril, je kar sama poslala odgovor na neposlano sporočilo in nezastavljeno vprašanje, ki bi zvenelo nekako takole, če bi bil pocukran hipster : “Ja pa iiii, kako sem vesel. Ti je kul?”
“Ful hudo! (slabo ali dobro, zjasni se!) A veš, da sem bila presenečena nad tvojim stilom pisanja. Le zakaj si čakal tako dolgo, da si začel s pisanjem?”
“Saj veš, da človek včasih predolgo čaka. Tudi ti si čakala kar nekaj mesecev, preden si …”
“?”
“Preden si me pustila tukaj, kjer sva zdaj – preko sporočila!”
“Ah, daj no, menda ja ni bilo preko sporočila. Kako si drugače?”
“Zelo dobro sem, hvala. Zaposlen pa tudi, zato bova morala tole čvekanje prestaviti na drug trenutek.”
“Ok, Mr. busy. Jutri sem v bližini. Kava?”
Dolgo sem razmišljal, kakšen odgovor ji naj pošljem, da se je za zmeraj rešim.
“Ja, može, pokliči me.” Kaj naj, če ima pa tako lepe joške, ki jih že dolgo nisem videl. Kar odplavam, ko se zagledam v njih. Ona misli, da zamišljeno strmim v daljavo, medtem, ko mi razlaga, kako z njenim atijevim sinčkom po poklicu urejata stanovanje. To je bilo pred tremi leti, zdaj ima že po moje otroka. Ali pa tudi ne. Upam, da se ni preveč zredila. Če bi sodil po njeni mami, bo jo po porodu dobesedno razneslo po x osi. NAMIG: Želiš videti v prihodnost? Poglej svojo taščo!
Srečava se v lokalu, kjer smo nekoč s prijatelji preživeli dobršen del nedelje po koncertu pri spodnjem gradu in pustili veliko, še moja pokojna babica mislim, da ni imela tako visoke pokojnine. Zamujam, kot ponavadi, pa saj vsi kreativci in optimisti bojda zamujajo. Če nočem, da me izključijo iz kluba, moram dovršeno nadaljevati s tem. Vztrajnost, Tom, to te bo daleč pripeljalo. Kot pariška dama sedi na terasi s svojo čivavo ali karkoli je že to malo ščene v njenem naročju. Groza, ne maram majhnih psov. Še huje je videti moškega, ki sprehaja tako malo žverco. Stari, prvo pravilo: povodec ne sme biti težji od psa!
Poljub na lice, kot da sva zares tam, v s središču Pariza. Nekoč je živela tam, a je prišla nazaj zaradi smrti svojega očeta, nato pa se nikoli ni vrnila. Študija ni dokončala, se je pa raje bogato oženila ozskočila na koruzo s tipom, ki ima kar nekaj pod palcem. Ona se prevaža s prevelikim terencem, katerega potovalni računalnik in multimedijske naprave imajo več ineligence kot voznica. Pa kdo bi jo obsojal, vsak si izbere svoj življenjski slog. MELONE!!! Spet jih gledam. Joj, kako so lepe, še nič kaj povešene, ali pa je žica in elastika na modrcu kakovostno izdelana. Majica je tesna, prav tako hlače. Še dobro, da njej še nikoli v življenju ni šlo na tesno. Zmeraj se je dobro znašla. Iznajdljiva je. Preko postelj pride do vsega. Pa tudi zadnjih sedežev, vigradovih kemičnih stranišč in drugih terenov. Moje oče bi rekel, da še ni nikoli na vroče pila, kar pomeni, da še ni nikoli pošteno delala. Niti dneva delovne dobe. Ok, saj jaz ga tudi nimam, a večkrat sem si denar krvavo zaslužil.
“Kako si pisatelj? Ali si komik? Kaj si zdaj ti?”
“Še vedno dobri stari Tom! Človek s srcem, čeprav mi je pred meseci nekaj čudno tik takal.”
“Ubošček, te je spet katera prizadela,” altruistično vpraša in pihne cigaretni dim proti ozonu. Onesnažuješ, čunkica. Že od nekdaj si smetila ta prelepi svet. Blatiš vse, kar je dobro na tem svetu, tudi mene si nekoč.
“Ne, življenje mi je dalo novo priložnost. Zato sem danes tu.”
“A res? Novo priložnost? Pa menda ne misliš, da bova midva spet …”
“Ah, daj no. Če bi bila zadnja na svetu.”
“Aja, a potem praviš, da jih nisi pogrešal,” vpraša in mi silovito položi desno dlan na njene prsi.
“Kaj pa je za pogrešati? Itak so prevelike, človek se še zaduši med njimi. Še dobro, da nisem astmatik, da se preživel vse bitke na teh tvojih albanskih lubenicah. Ko smo že ravno pri šipterjih, kako kaj tvoj gradbinec?”
“On je Slovenec!”
“Njegov ati pa ni. Kako je kaj kako mu je že ime.”
“Moj mucek je super. Nekoliko se je poredil v zadnjih mesecih. Je pa priden in mi daje vse, kar prava dama, kot sem jaz potrebuje.”
“Klofute?”
“Prasec, kako lahko rečeš kaj takšnega. Mi je že žal, da sem privolila na kavo s tabo, niti malo se nisi spremenil.”
“Privolila? Ti si povabila na kavo. Zdaj pa srebaš tale martini dopoldne, na sredo. Niti diši še ne po petku, ti pa že takole.”
“Kaj pa naj, uživam. Ah, le zakaj ti lažem? Ni vse tako pravljično,” reče in v očeh se ji pričnejo nabirati solze. To je njeno glavno in najmočnejše orožje v saržerju. Ne daj se, ne kloni. Ni umika, ni predaje!
“Me ne briga, kaj se dogaja s tabo. Le to sem ti želel povedati, da si se do mene zmeraj obnašala tako grdo, nečloveško in zdaj se ti življenje zgodi. Naj ti da bogato porcijo sladoleda, ki mu je potekel rok. Meni ni mar zate!”
Odrinem stol in odkorakam po ulici proti avtu. Od kod ta jeza? Mogoče pa ni slabo, da je privrla na plan, sedaj se počutim veliko bolje. Obrnem se in jo vidim, kako si z robčkom briše solze in pazljivo popravlja senčila za oči, da ne bo izgledala kot porno zvezda, ki ga ima globoko v grlu.
Ne moreš biti tak. Mar nisi dovolj duhovno zrasel? Kar delaš drugim, delaš sebi.
“Oprosti, nisem želel v takšnem tonu. Povej, ljubica zlata, kaj se dogaja, kaj je narobe?”
“Vara me, prasec me vara,” zakriči in plane v jok. Solze lijejo kot med avgustovsko nevihto. Podam ji robec, in jo nežno pobožam po laseh.
“Za to je le ena rešitev!”
“Aja, dr. Phil? No, da slišim!”
“Natakar, še en martini za damo prosim!”
Padel je še eden, pa še eden, nato še dva, trije, ducat … Nisem štel, ona še manj. Jaz nisem pil, zato sem imel to čast, da jo odpeljem z njenim terencem domov, pa ne k njej … Saj sem rekel, da je za to le ena rešitev.

Posted on Leave a comment

A bi ti z mano šla?

Že SMSi, ki mi jih pošiljaš, me vzburijo, kako bo šele vse skupaj izgledalo, ko se vidiva. Vem, da je vse napisano v šali, saj je zmeraj kakšen smeško, pomežik ali “LOL” na koncu, a oba veva za kaj se gre. Položiva karte na mizo in se položiva, lahko tudi na mizi, stolu, ali pa kar na zadnjih sedežih avta.
Že toliko let se nisva videla. Komaj čakam, da prideš in da skupaj preživiva čudovito noč. Še nekaj minut in vlak bo prišel na postajo. Upam, da je še vse pri tebi oziroma na tebi na pravem mestu. V glavi je bila tako ali tako zmeraj zmeda. Divja reka si, tako kot jaz. Vsak teče po tvoji strugi, tu in tam se srečava, oba tečeva proti istemu oceanu, tako kot vsi ostali. A midva zares uživava na poti, vsaj takrat, ko se srečava. Ko se ne vidiva, živiva vsak po svoje, a moram ti priznati, pogosto se spomnim nate. Malo zahrepenim po tvoji bližini, a ne kot kakšen zaljubljen najstnik z mozolji na licu in zadnjici, le dotaknil bi se te, pobožal, se malo poigral s tabo. Oh, res upam, da vlak kmalu pride in da bova spet skupaj. Nisva resna, zato se igrava. To je smisel vsega tega, da najdeš trenutke za užitek v tem brezmislu, v tej neskončni poti proti koncu. Ko gola leživa ob drug drugem, pozabim na cel svet. Ne briga me, kaj bo, se sekiram se, le uživam. Ne moriva se s vsakodnevnimi težavami in izzivi, le neskončno uživava, drug drugemu odpirava ventile, čakre in blokade, s trenutki strasti. Ti si me okužila. Če bi stavek končal s tem, bi marsikdo mislil, da si imela kakšno spolno prenosljivo bolezen, ki si mi jo “podarila”. Ne, okužila si me z jogo, duhovnostjo in mi odprla vrata v tantrični seks. Vse, kar sva skupaj doživela, lahko opišem le z besedo NORO.
Zanimivo je, da me ti v trenutku prevzameš, mnogim pa to ni uspelo v nekaj mesecih. Izgleda, da sva si zares usojena, pa ne da sva skupaj za celo življenje, tako, tu in tam kakšen rekreacijski, maratonski seks. Kot da je seks z drugimi le trening za olimpijske s tabo. Vsak rabi nekaj takega v življenju, kot sva midva drug drugemu. Brez obveznosti, še kave nama ni treba spiti zjutraj. Oblečeva se, peljem te na vlak in to je to. Ne zanima me, če te kdo čaka na postaji, to je tvoja stvar.
Takšna sva, nihče naju ne more spremeniti. Jaz te ne obsojam, niti te več tako dobro ne poznam, kot sem te nekoč. Izgubila sva stike, odkar si se preselila. Ne vem, s čim se preživljaš. Čeprav vem, kaj delaš zelo dobro, upam, da to ne delaš za denar, temveč za užitek. Morda pa bo sedaj drugače, kot v dobrih starih časih. Morda bom moral za najino snidenje po novem plačati. Na hitro preštejem bankovce, če je slučajno temu res tako. Res upam, da ni nič drugače kot nekoč, če pa je, pa upam, da ni več kot 50 evrov, saj nimam več v denarnici. Bova šla pa na bankomat ali pa boš morda rekla, da je zame še vedno zastonj, za dobre stare čase.
Povprečen Slovenec ali Slovenka seksa 1,5krat na teden. Midva sva v najboljših časih dvakratno presegla povprečje že v dopoldanskem času. Spomnim se, ko sva odšla, kot kakšen zaljubljeni par, na hrvaško obalo. Kolega mi je na Krku odstopil apartma, da se malo oddahnem od vseh padcev, ki sem jih doživljal takrat. Razveselilo me je, ko si rekla, da greš zraven, čeprav sem pričakoval jasen in glasen NE. Saj veš, zmeraj sva rekla, da nič resnega in skupen oddih na morju je bil nekaj, kar počnejo tisti v resnih zvezah. Iti skupaj na morje je za marsikoga muka, predvsem za tiste, ki so že dolgo v zvezi. Sam, s “svojo” ali “svojim”, teden ali dva. Nevzdržno! Hvala bogu za Karlovačko inOžujsko, to so pravi rešitelji zvez. En pir, pa je v apartmaju mir. (Hmm, tale slogan bi lahko prodal kakšni Hrvaški pivovarni) Tudi midva ne bi zdržala več kot tistih pet dni, vsaj jaz ne, saj bi moj bojevnik  v kateri izmed prihajajočih bitk omagal in pomahal z belo zastavo. Prihajajočih bitk, kako zanimiv izraz, moram si ga zapisati.
Na kup sem vrgel zadnje cekine, natankal avto in se odpeljal proti Jadranu. V Ljubljani sem te pobral na bencinski črpalki pri BTC-ju. Bela oblekca z rdečimi pikami je bila razlog, da sem že na samem začetku poti čutil napetost v bermudkah. Joj, pa tvoja očala. Očala, ki jih nisem najbolj razumel, kar sem ti večkrat med vožnjo v šali namignil, a tebi so bili neznansko všeč, saj so ustrezala tvoji umetniški duši. Tudi ti si zmeraj našla kaj na meni, kar ti ni ustrezalo, a zdi se mi, da je to najino zbadanje bila le prijetna verbalna predigra za večerne družabne aktivnosti.
Kot kakšen stari šofer tovornjaka je moja desnica tu in tam s prestavne ročice zdrsnila na tvoje koleno. “Daj no, vroče mi je,”  si zmeraj odvrnila in odmaknila roko. Tudi vsako prošnjo za oralni seks si zavrnila, kot kakšna stroga birokratka in navrgla nešteto izmišljenih novičk o raznih prometnih nesrečih, kjer se je nekaj odgriznilo, da se je sopotnica zadušila, voznik pa izkrvavel. Celo pot si me pustila na hladnem. Še dobro, saj sem pozabil napolniti plin v klimatsko napravo, tako da naju je le bežno hladil vetrič skozi odprta okna. Tvoje noge so bile ves čas na armaturki, kot že neštetokrat doslej. Vsake toliko si prižgala dve cigareti in mi eno podala. Nikoli se nisva poljubila, čeprav sem si to zaželel. Takšna pravila sva pač imela, sčasoma sem se navadil. Seks in to je to. V normalnem svetu ne bi preživela skupaj. Pobila bi se, uničila do globin duše. A takrat na morju je bilo tako lepo. Sončni zahod sva občudovala iz viseče mreže s pivom v roki, na terasi pod borovci. Ponavadi sva ležala gola, saj sva bivala v apartmaju na najvišji točki naselja. Najverjetneje je najino stokanje katerega od sosedov zbudilo, saj so se vsako dopoldne nasmihali, ko sva šla mimo njih na plažo. Lahko pa da si jim le bila všeč in bi si želeli delati tisto, kar si delala s tem bedakom, ki je bil s tabo na morje. Zmeraj si bila takšna lepotička, z dolgimi nogami, prelepim nasmehom, seksi zadnjico, polnimi joškami …
In točno takšna lepotička stopa proti parkirišču na železniški postaji. Si to morda ti? S svojimi nežnimi dlanmi se dotakneš kljuke od vrat. “Ste še prosti,” vprašaš. “Za vas zmeraj,” odvrnem. “Kam greva?”
“Na morje,” odgovoriš z nasmeškom na obrazu. Rezervoar je poln, tako da morda res odrineva proti jugu. Najverjetneje nocoj pristaneva kje na kakšni z zvezdami obdani jasi, kjer nama bo prav tako vroče.

Posted on Leave a comment

Srajca in brazilke

Srajca in brazilke

Pa ravno modro karirasto srajco sem moral obleči. Lahko bi oblekel katerokoli srajco, a odločil sem se za to, saj vem, da mi še najbolje pristoji, vse ostale so mi nekoliko prevelike, zato je že čas da jih podarim nekomu. Nekaj kilogramov sem vrgel stran, izgubil na nešteto kilometrih na ta in on hrib, goro, v kakšnem bazenu. Zdaj določena oblačila na meni visijo kot zastava EU na praznični dan – manj simpatična kot nekoč. Ponavadi ne kompliciram pri oblačenju, kar je pri roki, nadenem in je to to. Modra je moja barva, saj bi rad bil sivolas modrec, pa dokler še nisem star, sem vsaj na ta način moder. Lahko bi oblekel rdečo, da bi malo razblinil vpliv lune in si napolnil energijske rezervoarje, pa nisem. Res pa je, da sem le to modro imel zlikano, ostalih se mi ni ljubilo likati, saj jih je preveč. Morda je res čas, da  nekatere podarim ali zavržem.

Vse bi lahko bilo drugače, a tako je, odločil sem se za to srajco, za to kavarno, za to uro. Lahko bi bil doma na kavču, lahko bi se dobili pri meni. Lahko bi včeraj nekdo pritisnil gumb za atomsko bombo in ne bi bilo ne mene, ne kavarne, le kakšna harmonika bi ostala, glede na to, kako trdovratne so. Tukaj sem, uživam ob pogovoru, vse je tako kot mora biti. Skozi vrata vstopiš ti. Ravno v to kavarno, v tem trenutku, jaz sedim v modri srajci, te zagledam. Lahko bi prišla katera druga, ki bi jo le bežno pogledal, na hitro ocenil njene sprednje in zadnje obline, ter jo pustil oditi dalje. Pa ni bilo nobene druge. Le ti si prišla, prevzela mojo pozornost, moj pogled, moje misli. Še pred kakšno sekundo sem pozorno sledil debati o potovanju na Kanarske s prijatelji, ki je v planu za to jesen. Sedaj pa slišim le zadušene glasove okoli sebe, glasba se je upočasnila, vsi ljudje v kavarni so zamegljeni, le tebe jasno vidim. Oddajaš zanimivo energijo, kot bi tisoče zvezd svetilo okoli tvojega telesa. A veš tisti trenutek, ko na radiu slišiš svoj najljubši komad, medtem ko čakaš v koloni na en siv ponedeljek? No, tako se počutim. Najraje bi naglas zapel svoje misli, pa nočem, da me odpeljejo v kakšno ustanovo. Želel bi priti bližje tebi, da ti plačam pijačo, pa ne morem, ravno jaz sem na vrsti, da razkrijem svoje želje o stvareh, ki bi jih rad videl na potovanju.

“Meni je vseeno, samo, da se imamo fajn,” rečem in spet sem pri tebi.

Zaupam prijateljem, a kljub temu, da bo veliko nevšečnosti na naši poti, saj so nekateri dali preveč maneverskega prostora svojim najdražjim. Znamenitosti tu, zanmenitosti tam, vožnje sem, vožnje tja. Vse bo OK, bom že preživel, le da mi nihče ne vzame večerne pijače ob obali. Če se bo katera vmešala v to, lahko kaj kmalu preizkusimo njeno plovnost v Oceanu. No, sedaj sem pa res spet pri tebi.

Žal ti moram povedati, da si zelo slabo izbrala pozicijo za sedenje. Vidim te le iz strani, le kako naj sedaj ukradem pogled ali dva? Sicer iz tega profila vidim, da je še na tvojem telesu vse na svojem mestu in moram ti priznati, da mi je to, kar vidim, zelo všeč. Ravno prav veliko, da ni preveliko. Le kolikokrat na teden tečeš? Lahko pa da ne tečeš in da imaš le dober metabolizem – karkoli poješ, se ti ne “obesi” na telo. Se pač ne sekiraš in uživaš ob dobri kulinariki. Oh, kako priročno, kot da bi vedela, da znam izvrstno kuhati. Toliko ti imam za povedati, da je skrajni čas, da pristopim do tvoje mize. Nočem, da bi prehitro odšla domov, če pa že, pa k meni.

Svoj pogled imam še vedno usmerjen vate, čeprav me ti nisi še niti enkrat pogledala. Ne zamerim ti, saj sem že prej povedal, kako je glede tvojega sedenja. Nisem jezen, saj nisi mogla vedeti. Morda pa preveč pričakujem. Ma ja, preveč pričakujem, najbolje, da sedem nazaj. Še vedno te lahko malo pošpegam od bližje, medtem ko skočim na stranišče. Ok, grem.

Zelo blizu mize sem, malo me začne tresti, kot otroka v Gardalandu, preden gre na vlak smrti. Pričakovanja so velika, to ti moram priznati. Prvi prelet je testni, s svojim lovcem te obidem s hrbtne strani. Rakete in vso ostalo strelivo počiva. Trenutno sem potniško letalo z opazovalci na krovu. Ogledam si te od zadaj. Zdi se mi, da se vedno bolj poznava. Trenutno sva na 50%. Ko pridem nazaj iz stranišča, še druga polovica.

Na hitro se osvežim s svežo, precenjeno vodo iz mestnega vodovoda. “Zmoreš!” “Kdo je car,” se zaderem. “Jaz,” odvrne neznani gospod, ki sedi na školjki za zaprtimi vrati. Po zvokih sodeč ni zaprt. Nasmejem se, obrišem roke in grem vzletim nazaj. Rakete pripravljene, tarča je še vedno tam. Počakaj malo, kaj pa je to? Tvoje prijateljice so že prišle!? Kako neumno od mene, pričakoval sem, da boš sama. Življenje ni lahko! Ah, bom že. Globoko vdihnem in pristopim k mizi.

“Zdravo,” ti nežno rečem.

Obrneš se.

Tvoj nasmeh me ogreje, tvoj pogled nežno poboža.

Spomnim se jutra, sonce je posijalo skozi okno. Na robu postelje moja modra srajca in tvoje rdeče brazilke. Le kakšne barve bi bile, če bi oblekel rdečo srajco?