Posted on Leave a comment

Orgazem, dva, tri

Sveže, vse je še sveže. To jutro, sonce na nebu, rosa na travniku in rogljički na mizi. Lahko bi jih pojedla, preden si odšla, saj boš kljub temu izgledala fantastično v kopalkah. Mislim, da lahko podam to strokovno oceno, saj sem te videl že brez vsega. Pod tušem te imam še vedno v mislih. V ušesih mi  še vedno odzvanjano tvoji prijetni vzkliki, kriki, enostavčni navijaško-strastni stavki, ki se začnejo in končajo z to ali ja, o moj; ter vsa nežna navodila v stilu: ” Daj to, daj ono.”. Kakšna noč, kakšna noč. Bilo je nebeško. Besedo nebeško bom uporabil večkrat, saj ne najdem druge, primernejše. Čeprav še nisem bil tam zgoraj, se mi zdi, da je bilo podobno kot to noč. Sicer pa že dolgo vem, da nebesa niso kraj, temveč stanje duha, doživetje. Torej, draga ____, hvala da si z mano doživela vse to.
V spalnici je v zraku še vedno ta prijeten vonj, vonj strasti pretekle noči. Pred nekaj trenutki si odšla, nazaj v neznano, od koder si prišla. Ne poznam te dovolj dobro, da bi vedel, kaj ali kdo te čaka tam, kamor greš. Vem pa, kaj se skriva v globini tvoje duše. Čutim, kakšne misli ti valovijo za mistično temnimi očmi. Oba sva vedela, kakašna bo noč, zato sva ves večer uživala v vsakem trenutku, polnem pričakovanja. Luna je posvetila globoko v naju, razkrila še tiste drobne stvari, ki so jih besede skrivale. Najina nasmeha sta polepšala jutranjo zarjo, poljub za slovo pa poslal sonce na nebo. Vsi so veseli, a ne vedo zakaj. Zaradi naju, zaradi te noči.
Odpravim se v lokal na jutranjo kavo, kjer me čaka prijatelj. Že na daleč me zelo čudno gleda, ko pridem bližje, mu je vse jasno. Ne morem skrivati svojega nasmeška, on pa svoje zavisti ne. “Kaj, a že spet? Ti si neverjeten.”
“Vsi smo, le da nekateri še tega niso odkrili,” odvrnem in gledam natakarico, ki prevzema mojo naročilo. Kavo pijem zelo poredko, danes jo vsekakor bom.
“A zdaj si pa po enem fuku razsvetljen? Le kaj nam boš razkril mali buda?”
“Da je življenje lepo in da ga moramo živeti. Pa radi se moramo imeti.”
“To o uživanju življenja vsi dobro vemo. Veš pa, kakšno mnenje imam o ljubezni, zato mi ne nakladaj. Povej mi raje, kaj več o mladenki, ki si jo izkoristil oziroma izkoriščal celo noč. Predvidevam, da še nisi niti za trenutek zaspal, mogoče nekaj kratkih kitic na njenih prsih. Pa daj si že ta sončna očala dol, saj nisi noben rock zvezdnik.”
Začnem se iz srca smejati, pa ne zaradi njegovih primerjav z Keithom Richardsom. Spomnim se tvojih nadpovprečnih prijateljic, ki so me ponoči razveseljevale in preplavi me neizmerna sreča. Lepe so, toliko da veš. Prijatelj zmaje z glavo in se tudi on prične smejati moji norosti. Pričnem s svojim monologom, tako kot zmeraj po takšni noči. Midva si poveva vse in to, kar si poveva, ostane za mizo, ne gre v širni svet. On pridno srka ogromno skodelico kave, jaz pa se tu in tam zazrem v prelep travnik, ki se razpostira pred teraso kavarne. Kako lep je ta naš svet. Moški ga delamo šarmantnega, ženske pa prečudovitega. Mi smo mogočno drevo, ve pa prelepe travniške rože. Vaš cvet pa je najlepši in najbolj dišeč takrat, ko doživite orgazem.
Ni lepše stvari na tem svetu, kot ženska na vrhuncu. Kot da bi nas nagradile za nas trud. Še toliko bolj veseli smo, če je nagrad več. Njen prvi orgazem ti da nebeška krila, vsak naslednji pa ključ do omare, kjer so skrite vse tiste sladkarije, ki jih v otroštvu nisi smel pojesti. Vse je zate, ti bog seksa! Dioniz se lahko skrije, Afrodita pa ti ga lahko povleče za nagrado. Še več nagrad, saj si zaslužiš. To je le zate, ker si kralj noči. Že od nekdaj rad osrečujem ljudi in vesel sem, da sem te osrečil. Razen, če si vse skupaj zaigrala. Če si bila prikrajšana in si me pretentala z glasnim vzklikanjem, si si popolnoma sama kriva- Saj veš, da bi lahko trajalo še veliko dlje, saj so moji orgazmi pod mojo kontrolo. Ko želim, mi pride. No, pa recimo, da nisi igrala in da sva se oba imela fino. Tudi, če se nikoli več ne vidiva, me veseli, da sem te videl razgaljeno, na vrhuncu, v nebesih. Tam zgoraj sva skupaj grizljala sveže sadje in lizala med. Ti si poletela malo prej, me tam počakala, a ker me ni bilo, si prišla nazaj po še en par kril, na koncu pa sva objeta pristala na najinem oblaku. Dovolj filozofiranja, skrajšano: tebi je prišlo večkrat, meni enkrat.
Ti pa moram priznati, da imaš nadvse srčkane izraze na obrazu. Všeč si mi v trenutkih naslade. Na prvi pogled deluješ sramežljivo, a v temi razkriješ vse. Ne skrivaš svoje strasti, zato svoje nohte večkrat zarineš v moj hrbet, bedra, me ugrizneš v vrat, uho. Vsepovsod puščaš sledi, prijetne, strastne rane, za katere si želim, da ne bi nikoli izginile. Čutim te, v vsakem trenutku te neizmerno čutim. No, v bistvu bi moral govoriti v pretekliku, kaj pa če te res nikoli več ne srečam. Morda, nihče ne ve. Ah, pa saj boš ja prišla, ko pa nama je bilo tako fino. No, me pa veseli, da si skupaj z mano uživala v vsakem trenutku, pozabila na včeraj in se ne sekirala, kaj bo prinesel nov dan. Morda si štela orgazme, morda ne. Lahko, da je bil to najboljši seks tvojega življenja, lahko da si navajena boljših. Vsekakor sva se odrezala za stopničke, če lahko podam svojo strokovno oceno. Meni je bilo super, to mi je nekako prioriteta. Vsekakor pa največ šteje to, da oba začutiva kaj več, kot le prazno nabijanje, prazen seks. Da zares dobiva tisti občutek, kakor pravijo “ko dva postaneta eno”, pa ne pred oltarjem. Hvala bogu si ne ti ne jaz tega ne želiva, oltarja namreč.
Vse je drugače odkar sem začel raziskovati svojo podzavest in delati na sebi, pa z delom na sebi ne mislim masturbiranja, tisto sem začel že tako dolgo nazaj, da ne pomnim, kdaj je bilo. Spomnim pa se, da sem trenutek po tem, ko mi je prvič “prišlo”, imel neizmerno slabo vest. Niti v ogledalo se nisem pogledal. Pretiravam, fino je bilo, res pa je, da se pojavi nek čuden občutek nekaj trenutkom po tem, ko se zlorabiš. To vsi delamo, tako da nikar naj ne bo slabe vesti. To so le suhi treningi za dan, ko greš zopet na bazen   Gremo nazaj k duhovnosti …
Zdi se mi, da se znam povezati z osebo, ki je ob meni, pod mano, nad mano. Orgazem ni več cilj, je le začetek. Čutim prvine tantre in se z vsakim seksom dotikam obrobja te prečudovite dežele. Težko je opisati, človek mora to sam doživeti, zato ne bom več izgubljal besed na tem področju. Le to bom povedal, da je zelo čutno, zelo fino in da vsakomur priporočam. Seks traja dlje, je bolj doživet, ni le maraton do orgazma. Je lepa pot, na kateri marsikaj doživiš, se neizmerno povežeš in začutiš. Veliko sem o tem prebral, veliko doživel. Še veliko bom, saj nameravam dolgo živeti. Če je že sedaj tako lepo, kako šele bo! Toliko je še za doživeti …
Moj nasvet: naj bodo noči polne čutnih stvari. Naj seks ne bo le seks, temveč čutno doživetje, ki te popelje visoko. Dihaj, čuti, ljubi in ne glej le nase, tako v postelji, kot tudi drugje.

Posted on Leave a comment

Tistih nekaj vzdihljajev

Ne veš, v kateri zabojnik za smeti bi me odvrgla. Kolebaš med mešanimi in biološkimi odpadki. Med pločevinke vsekakor ne, čeprav si me včasih z besedami zmečkala kot tisto od laškega. Zavedaš se, da me moraš čim prej odvreči, da ti ne bo pričelo smrdeti v avtu. Nimaš več besed zame, kaj šele nežnih dotikov. Prazna si, tako kot moja jajca. Hvala bogu sva še enkrat za slovo prej zjutraj, da sva zapisala piko na koncu najino zgodbo. Pogledam te še enkrat v tvoje mistične, temne oči, odprem vrata in odkorakam proti centru mesta. Nežen in tih dež spremlja moje korake, mesto je prazno, moja glava prav tako – pa ne da sem neumen, čeprav si to večkrat poudarila. Le misli nimam, nobenih jebenih misli. Ne o tebi, ne o meni, kaj šele o nama.
Zabavno je bilo, dokler je trajalo, priznam. A moram priznati, da mi tale svoboda vse bolj diši. Vse trenutke s tabo bi že zdavnaj nadomestil s tem, kar imam sedaj. Globoko lahko diham, sam, včasih v dvoje, a nihče mi ne diha za ovratnik. Skušal sem te naučiti, da je dihanje bistvo vseh nas, a ti me nisi poslušala. Smejala si se mojim asanam ob petih zjutraj, med tem, ko si srebala svojo dozo kofeina. Takrat sem bil še začetnik pri jogi. Morala bi me videti sedaj, še bolj sem gibčen, kot nekoč. Zdaj pa vdihni in utihni, saj ti imam veliko za povedati. Pa ne pozabi izdihniti vmes, pa potem spet vdih, izdih. Globoko vdihneš skozi nos, in čez usta ven. Evo, spet te skušam učiti dihati. Saj ne bom več, pa ne da si želim, da bi prenehala dihati, ti kar naprej v svojem ritmu. Hmm, ritem, to je dobra iztočnica za to, kar bom napisal.
Nikoli ga nisi imela, ritma namreč, pa tudi strasti ti je primanjkovalo. To se je videlo v vsem, kar si počela. Ko bi se videla, kako brez ritma si na plesišču. Lahko bi takoj vedel, da je tako tudi v postelji in bi po prvem seksu odšel. Pa sem vztrajal, saj sem želel, da skupaj spoznava kaj več. Jebiga, če si pa drugače super oseba in si mi bila všeč. Pa to ni bilo dovolj, da bi najina zgodba še vedno polnila strani najine knjige. Mogoče se bo slišalo nekoliko egocentrično, a enostavno predober sem bil zate. Vem, prasec sem, ker to rečem, a to je resnica. Če bi naju analizirali strokovnjaki z različnih področij, bi prišli do istega rezultata. Privarčeval sem ti na tone denarja, ki bi ga vložila v te analize in ti kar sam povedal, kako je. Raje si kupi kaj lepega, morda kaj novega roza. Saj veš, na kaj ciljam. Poimenovala si ga po simpatiji iz srednje šole. Svojega duracell zajčka, poskočnega ljubimca iz tretjega predala tvoje nočne omarice. Spomnim se, ko sem ga prvič spoznal, svojega konkurenta. Ko me ni bilo, ti je on krajšal noči. Nisem bil jezen nanj, kako bi le lahko bil jezen na stvar, na silikonsko-plastični stvor, narejen nekje na Kitajskem. Le kaj delavci v tovarnah, kjer jih proizvajajo, rečejo svojim otrokom, ko jih vprašajo, kaj proizvajajo? Palične mešalnike? Pokvarjene igrače?

Včasih sem se počutil kot da sem le meseni nadomestek za tvojega tresočega ljubimca, ki so ti ga prijateljice podarile za 18. rojstni dan. Uff, koliko let je že od takrat. In koliko noči, ko se ti je zahotelo in si ga zlorabila. Zlorabila, to je prav izraz. Tudi mene si. Kot da me ni bilo v postelji ob tebi. Ko si me vprašala, če sem užival, sem se ti zmeraj zlagal. Rekel sem ti, da še nisem nikoli doživel kaj takšnega. No, saj se nisem zlagal.
Veliko sem se presekiral, da je z mano kaj narobe. Ustvaril sem si iluzijo, da nisem dovolj dober jebač, da bi v tebi prižgal ogenj strasti, ki bi naju oba popeljal na prijetno potovanje. Z zaprtimi očmi si marširala, v bistvu letela proti orgazmu. Ni te brigalo, če se nisva srečala na vrhu. Kot da me ni bilo ob tebi. To je bila prodana tekma, kjer je zmagal le eden. Vsakič sem se poraženo odvlekel iz postelje in upal, da bo nekoč bolje. Ko sem pozno ponoči brskal po internetu, nisem gledal le maile, to ti moram priznati. Ti si masturbirala “na meni”, jaz pa skupaj z neznankami različnih barv kože z različnimi hobiji. K sreči najina zveza ni trajala dolgo. Tako kot zmanjka moči baterijam, jo je tudi nama. Pri vibratorju jih enostavno menjaš, nama jih nisi mogla.
Hvaležen sem ti, ker sedaj znam izbrati pravo dekle za eno noč. Sedaj točno vem, na kaj moram paziti, da ni več isto. In definitivno ni več isto, saj sedaj čutim brezmejnost trenutkov v dvoje in ne počutim se sam, nikoli. Tu in tam med vsiljeno pošto na emailu dobim sporočilo z naslovom “Postanite boljši ljubimec” ali “Izboljšajte spolno moč”. Sprva sem mislil, da mi te emaile pošiljaš ti, saj si uspešna vodja oddelka v eni izmed slovenskih agencij. Pač se ti je zdelo, da sem jaz kriv za slab performans, da sem pripravil preslabo “powerpoint predstavitev”. Veš, skrivnost dobrega seksa leži nekje drugje – v povezanosti. Dva morata postati eno in skupaj poleteti.
Predober ljubimec sem zate, zaslužiš si nekoga iz nižje lige. Želim ti uspešno znojenje v teh vročih nočeh, pa da boš končno ugotovila, da je seks le začetek, orgazem le delček celotnega užitka, ki lahko traja veliko dlje, kot zdržijo baterije v tvojem roza prijateljčku.
Naj bodo strastne poletne noči!

Posted on Leave a comment

Srajca in brazilke

Srajca in brazilke

Pa ravno modro karirasto srajco sem moral obleči. Lahko bi oblekel katerokoli srajco, a odločil sem se za to, saj vem, da mi še najbolje pristoji, vse ostale so mi nekoliko prevelike, zato je že čas da jih podarim nekomu. Nekaj kilogramov sem vrgel stran, izgubil na nešteto kilometrih na ta in on hrib, goro, v kakšnem bazenu. Zdaj določena oblačila na meni visijo kot zastava EU na praznični dan – manj simpatična kot nekoč. Ponavadi ne kompliciram pri oblačenju, kar je pri roki, nadenem in je to to. Modra je moja barva, saj bi rad bil sivolas modrec, pa dokler še nisem star, sem vsaj na ta način moder. Lahko bi oblekel rdečo, da bi malo razblinil vpliv lune in si napolnil energijske rezervoarje, pa nisem. Res pa je, da sem le to modro imel zlikano, ostalih se mi ni ljubilo likati, saj jih je preveč. Morda je res čas, da  nekatere podarim ali zavržem.

Vse bi lahko bilo drugače, a tako je, odločil sem se za to srajco, za to kavarno, za to uro. Lahko bi bil doma na kavču, lahko bi se dobili pri meni. Lahko bi včeraj nekdo pritisnil gumb za atomsko bombo in ne bi bilo ne mene, ne kavarne, le kakšna harmonika bi ostala, glede na to, kako trdovratne so. Tukaj sem, uživam ob pogovoru, vse je tako kot mora biti. Skozi vrata vstopiš ti. Ravno v to kavarno, v tem trenutku, jaz sedim v modri srajci, te zagledam. Lahko bi prišla katera druga, ki bi jo le bežno pogledal, na hitro ocenil njene sprednje in zadnje obline, ter jo pustil oditi dalje. Pa ni bilo nobene druge. Le ti si prišla, prevzela mojo pozornost, moj pogled, moje misli. Še pred kakšno sekundo sem pozorno sledil debati o potovanju na Kanarske s prijatelji, ki je v planu za to jesen. Sedaj pa slišim le zadušene glasove okoli sebe, glasba se je upočasnila, vsi ljudje v kavarni so zamegljeni, le tebe jasno vidim. Oddajaš zanimivo energijo, kot bi tisoče zvezd svetilo okoli tvojega telesa. A veš tisti trenutek, ko na radiu slišiš svoj najljubši komad, medtem ko čakaš v koloni na en siv ponedeljek? No, tako se počutim. Najraje bi naglas zapel svoje misli, pa nočem, da me odpeljejo v kakšno ustanovo. Želel bi priti bližje tebi, da ti plačam pijačo, pa ne morem, ravno jaz sem na vrsti, da razkrijem svoje želje o stvareh, ki bi jih rad videl na potovanju.

“Meni je vseeno, samo, da se imamo fajn,” rečem in spet sem pri tebi.

Zaupam prijateljem, a kljub temu, da bo veliko nevšečnosti na naši poti, saj so nekateri dali preveč maneverskega prostora svojim najdražjim. Znamenitosti tu, zanmenitosti tam, vožnje sem, vožnje tja. Vse bo OK, bom že preživel, le da mi nihče ne vzame večerne pijače ob obali. Če se bo katera vmešala v to, lahko kaj kmalu preizkusimo njeno plovnost v Oceanu. No, sedaj sem pa res spet pri tebi.

Žal ti moram povedati, da si zelo slabo izbrala pozicijo za sedenje. Vidim te le iz strani, le kako naj sedaj ukradem pogled ali dva? Sicer iz tega profila vidim, da je še na tvojem telesu vse na svojem mestu in moram ti priznati, da mi je to, kar vidim, zelo všeč. Ravno prav veliko, da ni preveliko. Le kolikokrat na teden tečeš? Lahko pa da ne tečeš in da imaš le dober metabolizem – karkoli poješ, se ti ne “obesi” na telo. Se pač ne sekiraš in uživaš ob dobri kulinariki. Oh, kako priročno, kot da bi vedela, da znam izvrstno kuhati. Toliko ti imam za povedati, da je skrajni čas, da pristopim do tvoje mize. Nočem, da bi prehitro odšla domov, če pa že, pa k meni.

Svoj pogled imam še vedno usmerjen vate, čeprav me ti nisi še niti enkrat pogledala. Ne zamerim ti, saj sem že prej povedal, kako je glede tvojega sedenja. Nisem jezen, saj nisi mogla vedeti. Morda pa preveč pričakujem. Ma ja, preveč pričakujem, najbolje, da sedem nazaj. Še vedno te lahko malo pošpegam od bližje, medtem ko skočim na stranišče. Ok, grem.

Zelo blizu mize sem, malo me začne tresti, kot otroka v Gardalandu, preden gre na vlak smrti. Pričakovanja so velika, to ti moram priznati. Prvi prelet je testni, s svojim lovcem te obidem s hrbtne strani. Rakete in vso ostalo strelivo počiva. Trenutno sem potniško letalo z opazovalci na krovu. Ogledam si te od zadaj. Zdi se mi, da se vedno bolj poznava. Trenutno sva na 50%. Ko pridem nazaj iz stranišča, še druga polovica.

Na hitro se osvežim s svežo, precenjeno vodo iz mestnega vodovoda. “Zmoreš!” “Kdo je car,” se zaderem. “Jaz,” odvrne neznani gospod, ki sedi na školjki za zaprtimi vrati. Po zvokih sodeč ni zaprt. Nasmejem se, obrišem roke in grem vzletim nazaj. Rakete pripravljene, tarča je še vedno tam. Počakaj malo, kaj pa je to? Tvoje prijateljice so že prišle!? Kako neumno od mene, pričakoval sem, da boš sama. Življenje ni lahko! Ah, bom že. Globoko vdihnem in pristopim k mizi.

“Zdravo,” ti nežno rečem.

Obrneš se.

Tvoj nasmeh me ogreje, tvoj pogled nežno poboža.

Spomnim se jutra, sonce je posijalo skozi okno. Na robu postelje moja modra srajca in tvoje rdeče brazilke. Le kakšne barve bi bile, če bi oblekel rdečo srajco?