Posted on Leave a comment

Hvala za nasmeh!

Dovolj skrivalnic. Oba veva, da te po nastopu odpeljem domov. Če še ti ne veš zagotovo, sem jaz popolnoma prepričan v to. Tvoj nasmeh mi vliva moči, saj je nocoj pred mano zares težka publika. Trudim se in trudim, napadam z najboljšim materialom, šale, ob katerih bi mi drugje lizali prste in še kaj, tu pa nič. Vse je kot v mrliški vežici, natakarji so prižgali sveče, da ustvarijo romantično vzdušje, a vse skupaj izgleda, kot da je to moj pogreb. Zadnji nastop, preden grem v pozabo. Ne grem še, prekleti kurci, ne grem!!
Res mi je lažje, ker si tu. Le ti si tista, ki me je nocoj poštekala in zato si iz vsega srca želim, kaj želim, popolnoma sem prepričan, da te nocoj odpeljem na lepše. Morda je najbolje, da se malo bolje spoznava ob večerji. Ti izbiraš restavracijo, a poskusi najti kaj dostopnega, saj nocojšnji nastop ni med najbolje plačanimi. Ne bova šla na kebab, mogoče pico, lahko pa tudi kakšno solato s piščancem, jaz pa bom kakšen zrezek, preden zagriznem vate. Oh, stari moj, se vidi, da si trenutno na Gorenjskem, saj že razmišljaš, kje bi lahko malo stisnil in privarčeval.
Zate bom zapravil vse, če bo treba. Vseh 370 evrov, ki jih bom nocoj zaslužil. To je seveda bruto znesek, sploh ti ne bom razlagal, kakšen znesek na koncu pade v mojo denarnico. Razen, če si računovodkinja, potem ti povem vse. Ti ugotovi, kako bi lahko čim več zaslužil in čim manj plačal naši lepi državici. A ni bolje, da te s tem denarjem razvajam, kot pa da plačujem čajanke in malice fursovcem, dursovcem, ali karkoli so že sedaj. Zame so marsovci, saj se včasih obnašajo, kot da niso iz tega planeta. Ah, sedaj sem pa postal ves napet, kar se najverjetneje vidi.
Pogledam te, da se prepričam, če je vse OK. Kam pa greš? Mar sem res tako slab, da si še ti obupala nad mano? V redu, pa pojdi. Ne potrebujem te! Do današnjega dne sem zelo dobro zvozil brez tebe, tudi od tu naprej bo šlo brez problemov. Vseeno upam, da greš le na WC. Sama seveda, da ne boš slučajno kakšne neznance vozila s sabo in za zaprtimi vrati počela vse tisto, kar si jaz želim. Počakaj me, ne bodi takšna packa. Če pa želiš iti, pa pojdi. Kot sem rekel, ne potrebujem te, tako ali tako bi te le izkoristil, potem pa brez vinjete švignil domov – dvojni greh …
Le 15 minut te žalostne poti navzdol še odvijugam, potem pa domov, analizirat nastop, ga skušat pozabit, a se vseeno nekaj iz njega naučiti.
Nekako mi je uspelo vse skupaj dokončati, na koncu sem bil deležen srednje mlačnega, sladko-kislega aplavza, ki me ni potolažil, saj je deloval kot trepljaj učitelja telovadbe po rami, po tem, ko dobiš žogo v jajca. Vsaj nekaj jih je zadovoljnih z mojim nastopom. Najbolj ploskajo zaposleni v baru, saj bodo lahko kmalu odšli domov. Pa saj tudi po seksu nisem nikoli dobil bučnega aplavza, čeprav vem, da sem se v večini primerov odrezal odlično. Na tem mestu se bi opravičil tebi N., pa tudi tebi B., ok, pa tebi tudi Z. No skratka, vsem, ki ste bile prikrajšane užitkov zaradi moje “nezmožnosti vstajenja mojega srednje velikega Boga” zaradi različnih razlogov, se iskreno opravičujem. Se zgodi, vsakomur enkrat, dvakrat, tri … desetkrat. Tudi ve ste malo krive za to – tudi ropar, ki drži vrečo, je ropar. Nocoj ne bo težav, le ti se moraš vrniti. Nekam dolgo te ni iz ženskega stranišča … Morda si kaj takšnega pojedla.
Ni in ni te, zato se odločim, da odidem domov. Nihče ni pritekel za mano in me histerično moledoval za avtogram. Nihče ni z denarjem mahal za mano in hotel kupiti mojo knjigo. Tudi noben selfie ni nastal. Grem, da pozabim, med vožnjo boste vsi skupaj v tej dvorani izpuhteli, odvrgel vas bom na smetišče zgodovine. Le eno izmed vas morda nikoli ne pozabim, čeprav si je nisem mogel dovolj dobro ogledati, da bi jasno videl, kako izgleda. V temi je skoraj vsaka vredna greha, na svetlobi pa bi bil greh, če bi jo …  Zmučen sem, tudi misli niso več bistre. Torej, adijo! Če se kdaj vrnem, bo vse izgledalo drugače …
Sedem v avto, da si preoblečem preznojeno srajco. Prižgem radio in prisluhnem Bobu, ki me zmeraj spravi v dobro voljo. Odprem okno, da malo prezračim avto in se nadiham. Nekaj me je napihnilo na odru, pa se mi ni zdelo vljudno, da tam tega tihega ubijalca spustim na prostost. Sicer bi z lahkoto za to dejanje obtožil čudaka v prvi vrsti, a zakaj bi nedolžnemu človeku delal krivici. Nikoli ne sodim ljudi po izgledu, a če bi pobirali stave, bi stavil vse, kar imam, da je še nedolžen, in dobil. Nato bi skupaj odšla v javno hišo, da se mu zahvalim. Naslednjič bi stavil, da ni, in spet dobil, pa tudi on bi spet dobil. In tako naprej. A ni časa za to, zdaj je res že skrajni čas, da grem od tod. Ah, sranje, mobilca sem pozabil na mizi v zaodrju – beri: skladišče za pijačo, polno plesni in pokvarjenih marlenk. Zdaj moram spet med svoje “največje oboževalce”. Jebiga, gremo!
Smuknem skozi zadnji vhod, pozdravim natakarja. “Ja, ja, ej super je bilo, res prijetna publika, top vzdušje,” in podobna jajca mu naložim, da komaj spelje s polnim pladnom špricerjev v roki. Zgrabim svoje “nujno zlo”, mobilca in odrvim do avta. Ključi mi padejo v največjo lužo na parkirišču. Če ne bi bili takšni škrti, bi položili asfalt!! Ne pusti, da te jeza preplavi, jutri je nov dan. Malo še preklinjam in nato na hitro pomolim, da moja srebrna puščica vžge. To! Dela! 333.000 kilometrov je že z mano. Še nobena ni zdržala tako dolgo z mano. Čakam, da se mi šipe odrosijo. Spomnim se vseh prijetnih večerov, ko sem nasmejan čakal, da se šipe odrosijo, one pa so se medtem oblačile … Prižgem luči in v trenutku, ko hočem speljati, nekdo potrka po stranski šipi.
“Čao smeško. Kam pa se ti tako mudi?”
“Hm, zdaj se mi ne več.”