Posted on Leave a comment

Adijo mucek!

Alkohol ti pokaže in dovršeno predstavi dve tvoje skrajnosti. Najprej si upaš vse, si brez zavor, drzni osvajalec, pogumni izzivalec. Noč ima svojo moč, ko jo preždiš ob kozarčku. Vsi ventili so odprti, vse zavore sproščene, nekoč nemogoče in dosegljivo je blizu, kot še nikoli. Norčije, nora zabava, vse ženske postanejo lepotice, vsem prijateljem poveš, da jih imaš rad, čustva udarijo na plan in kar naenkrat čudežno dobiš posluh, tvoj avto se pretvori v Ferrarija in ti v voznika formule ena. Dotakneš se neskončnosti in z nasmehom zaspiš, še posebej, če nisi sam v postelji.
Potem pa pride tisto jutro, ki izgleda kot Slovaška, kot jo prikažejo v holivudskih filmih. Zbudiš se na postelji ali na kavču, morda sam, morda z neznanko. Zvit si v klopčič, ne upaš si ničesar in skoraj jočeš, kot kakšna pička. Gledaš tv, čekiraš facebook, brišeš neprimerne ali nefokusirane posnetke prejšnje noči in si vsake toliko položiš dlan na usta, saj si šokiran zaradi vseh poz, pretiranega kazanja zadnjic na fotkah itd. Zreš dolgočasno oddajo z preplačanimi voditelji in ješ juho iz vrečke ali pa nekaj mastnega, če imaš srečo pa svežo domačo govejo juhco pri starših, ki se čudijo tvoji nedeljski podobi, saj izgledaš kot Jezus tik pred zabijanjem žebljev. Smiliš se samemu sebi, slabo ti je, tako v želodcu, kot tudi v glavi. Imaš hudega moralnega mačka, kljub temu, da nisi počel skoraj nič neprimernega, “vse v mejah normale”, kot pravijo tvoji kolegi. Ker je velik del tvojega spomina zabrisan, te kljub temu žre. Kaj pa če si nekomu povedal, kar si zares misliš o njemu. V vinu je resnica pravijo, pa tudi v redbull vodki, jack coli in drugih party napitkov. Oh jej, kaj si bodo ljudje mislili o tebi.
“Tole je treba, čimprej ponoviti,” ti rečejo. “Brez mene,” odvrneš in se odločiš, da prenehaš piti alkohol. Nočeš imeti več pokvarjenih nedelj, ko se sekiraš zaradi prejšnje noči. In ne piješ …  In se počutiš bolje. Vsak dan si bolj vesel, misli se počasi začnejo bistriti. A potem znova pride vikend, ko je čas za zabavo, razvrat in namakanje grla. Lahko, da vse skupaj pride pred vikendom, če morda na neko spontano sredo srečaš kolega, ki ga že sto laških let nisi videl …

Dobro jutro! “Grrr, spet sem tu,” ti nežno zamjavka. Če je nedelja, ti ni tako hudo, čeprav veš, da bo mučen dan. V postelji si spet sam,  zvit v klopčič. Morda pa spet ne … “Bravo care, dva vikenda zapored,” si misliš, medtem ko sediš na školjki in skoraj izgubiš nezavest zaradi vonjav. Če je delovni dan, pa ti ni najbolj vseeno … pogledaš na uro in ugotoviš, da si prespal budilko in zamujaš v službo. Skušaš vstati, a ne gre tako hitro, kot bi si želel. Kot kup svežega gnoja iz Lipice si. Če bi ti v tem trenutku nekdo vlomil v stanovanje in ti tiščal šibrovko v sredino čela, bi mu z veseljem pomagal, da bi se rešil vse te agonije, kisline v ustih, tistega znanega občutka v želodcu. A ni ne vlomilca, ne šibrovke. S kremo skušaš zabrisati sledi prejšnje noči,a ne pomaga. Splaziš se na delovno mesto, se smehljaš, kot da ni nič, a sodelavci te vohajo že na daleč. Vlomilca ni od nikoder. Ničesar, le ti in tvoj stari prijatelj maček. Po glavi ti igrajo glasni zvoki iz pisarne, ki odmevajo kot cvileč zvok češke turistične vodičke v eni izmed praških katedral. S tresočimi rokami držiš skodelico kave, ki ti ne pomaga. Veš, kaj bi ti pomagalo, a si ne drzneš niti pomisliti na to. Rešitev je v hladnem pivu. Veš, da bi to bila le začasna rešitev, namreč vso to agonijo bi prestavil na naslednji dan s še hujšim tigrom na ramenih. A vseeno misliš na pivo … Gre le za vzdrževanje nivoja snovi v telesu. Ko moč alkohola pojenja, postaneš slaboten, organizem je v šoku. Kot čoln z luknjo si. Zato rabiš pivo, da te hidrira in dvigne nivo alkohola v telesu. A ga ne boš spil, saj se ne spodobi piti pred deseto zjutraj, razen na morju, tam veljajo druga pravila. Le kaj si bodo drugi mislili, če te vidijo s pločevinko v roki. Ne, to je nedopustno. Raje trpiš. Spet se odločiš, da prenehaš piti … So naslednje zabave. In tako minevajo tedni, meseci, morda leta … Venomer na vlaku smrti v lunaparku. Gor in dol, od vrhunca do temačnega padca. Od kralja zabave do kralja živali.
V sebi nosiš željo, da bi prenehal, a nimaš dovolj poguma, da bi to zares storil. A vse, kar je v tvojih mislih, se sčasoma uresniči. Le močno voljo moraš imeti.
Splača se, verjemi. Življenje dobi druge barve, ko ga gledaš z bistrimi, treznimi mislimi. Vse skupaj postane neobremenjujoče, vse lažje. Kar naenkrat dobiš ogromno energije. Športaš, uživaš, dobivaš vse boljše ideje, ki ti koristijo pri delu. Ne čutiš več želje po pitju. Le iz organizma moraš pregnati vse to – željo, navado. Poslušati moraš sebe, ne druge. Postaviš si izziv: biti pogumen in zabaven v treznem stanju, kot si nekoč bil, ko si kakšnega rad popil … In ti uspeva, vedno bolj. Vse je dosegljivo, nimaš ovir, nobenega balasta v umu, v organizmu. Spoznaš se v novi luči in prvič zares začutiš bistvo življenja, brez meglice na očeh. Postaneš dovolj močan, da se ubraniš vseh opazk tvojih pivskih kolegov. V bistvu so vsi začudeni, ko jim poveš, da ne piješ več. “Kako si drzne? Jepravi Slovenc ali ni? Je bolan?” Vprašanje je veliko, a odgovor je le en. Ker si se tako odločil in ker ti vse uspeva, za kar se odločiš. Le smej se, nasmeh je najboljši odgovor, pravega razloga tako ali tako ne bi razumeli.
Življenje je lepo!
“Na zdravje,” zakličem in dvigam čašo vode.