Posted on Leave a comment

Zadnja runda

Srečala sva se tam, kjer se je srečalo že veliko ljudi različnih velikosti, barv, oblik, nagnjenj, vonjev. V baru. Temnem, zakajenem baru – takrat se je še kadilo v lokalih, ne pod plinastimi mušnicami na terasah. Ah, stari dobri časi … Na njej sem najprej opazil tisti del telesa, ki mi tudi pri drugih ženskah najprej pade v oči. Kateri del telesa je, naj ostane skrivnost, naj razkrijem le, da obstajajo velike, male, mehke in čvrste, odvisno od življenjskega sloga ter genske zasnove lastnice. Po spominu ne bi znal iz velikega kosa gline oblikovati, kar sem tisti večer videl in nato s prsti božal. Najverjetneje vse skupaj ni bilo tako slabo, če mi je ostala v spominu. Nisem je dobil s prvo pijačo, domov me je povabila šele, ko so lokal zapirali. Zato sem ji nadel ime zadnja runda, da jo lažje najdem v kupu fasciklov – kup ni tako velik, je pa poln zanimivih zgodb.

Ne bom ocenjeval, kakšna je bila v postelji, saj to ni najpomembnejša stvar tega zapisa. Zanimivo mi je bilo njeno stanovanje, pa ne zaradi velike kvadrature, dragih perzijskih preprog in unikatnih lesenih skulptur. Nikoli ne bom pozabil njene “cimre”. Spoznal sem jo po nenehnem piskanju, ki se je slišalo skozi stene spalnice. Sprva me ni motilo, saj je runda poskrbela za animacijo na igranje moje blok flavte, tako da sem sanjavo odplaval nekam daleč stran. A sčasoma me je pričelo motiti. Vprašal sem jo, kaj za vraga tako močno piska iz sosednje sobe. “Eh, en aparat imam vključen. Ne skrbi, ti le uživaj,” in znova je zaigrala na pihalo, tako da sem spet odplaval. In ko sem to zadnjo rundo od zadaj, je ta aparat še glasneje zapiskal.

“Pa dobro, kaj je to?”

“Joj, oprosti. Takoj bom nazaj,” panično zakriči in odhiti v sosednjo sobo. Ležim sam v tuji postelji, na sebi imam pižamo iz najboljšega usnja, ki jo nosim že od rojstva. Ni in ni je nazaj. Odločim se, da grem pokukat, kam je odšla. Počasi se pomikam po hodniku in si ogledujem slike na steni. Zdijo se drage, a pri moderni umetnosti nikoli ne veš. Visoki stropovi starega meščanskega stanovanja me fascinirajo, saj se vedno počutim tako majhen, kot najmanjši košarkaš v ogromni hali. Potihoma se priplazim do vrat ter pokukam v sobo. Zagledam bolnišniško posteljo, pred katero je runda na vseh štirih. Izgleda, kot da išče nekaj. Čudna scena … Najbolje, da čimprej pobegnem. Lahko, da je kakšna utrgana znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh. Bral sem o njih, nisem vedel, da obstajajo tudi pri nas. Odskočim nazaj v spalnico in ravno, ko se pričnem oblačiti, se prikaže na vratih.

“A že greš? Naj ugibam, sestanek na vse zgodaj? Poročen si, imaš otroke.”

“Nič od naštetega. Bojim se, da si nora znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh in se ti zdim primeren kandidat,” odgovorim in se nasmejem, kot da sem povedal šalo, čeprav mislim resno. Iskrenost je ponavadi najboljše orožje. Tako sem se vedno najlažje rešil psihopatk.

“Ha ha. Ah ne, uleži se na posteljo in vse ti bom razložila.”

“Hmm, mislim, da sem vse razumel, zato je najbolje, da se poberem.”

“Poslušaj me. To piskanje, ki si ga slišal. To so aparati, ki ohranjajo mojo bolno mati pri življenju. Veš, na koncu je.  Zdravniki so predlagali, da jo odklopimo, a jaz sem se odločila, da bo zadnje trenutke preživela tu, doma, kjer je bila najraje.”

“Joj, oprosti, nisem vedel. Zdaj se počutim grozno. Kako se ti lahko oddolžim, da ne boš mislila, da sem en velik idiot?”

“S tem,” nasmejano zašepeta in me prime za mednožje. Ker gre za življenje njene mame, se odločim, da ostanem. Zmeraj sem bil dober animator, runda potrebuje malo razvedrila.

Po dolgem animacijskem programu, kjer sem prikazal ves svoj bogat spekter veščin, od žongliranja pa vse do oponašanja različnih živali, sva oba utrujena obležala v postelji. Sploh ne vem kdaj, a zmanjkalo me je. Ko sem se prebudil, sem bil sam v spalnici. Iz kuhinje se je širil prijeten vonj po sveže pečenih jajčkah. Runda res obvlada jajčka … Še vedno se je slišalo tisto piskanje. Izgleda, da je mama še vedno med nami …

Ko vstopim v kuhinjo, oblečen le v spodnjice, se nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem, saj vidim, da je pripravila obilen zajtrk. Rabim energijo po takšni noči. Med zajtrkom se spomnim, da pokličem prijatelja, s katerim sva zmenjena za kavo, da mu sporočim, da bom malo zamudil.

“A imaš mogoče polnilec za telefon kje v bližini, baterijo imam prazno?”

“Ja, tam na hodniku poglej.”

Iščem polnilec na polici ob omarici pred vhodnimi vrati, a ga ne najdem. Grem mimo vrat, skozi katera se sliši piskanje. Na tleh v sobi zagledam polnilec. Malce s strahom vstopim. Bolni ljudje se mi smilijo. Koliko stvari sem že videl v življenju, tudi to bom preživel. Vstopim v dnevno sobo, ki trenutno služi kot bolniščnična soba za njeno mamo. Pogledam na posteljo. Zaprte oči, miren izraz na obrazu … Ko bi le vedela, da mladenič v spodnjicah stoji pred njo. Morda bi se zbudila.

Za televizijsko omarico zagledam vtičnice. Odklopim kabel od televizorja in priklopim polnilec. Baterija se prične polniti, piskanje pa preneha.

Posted on Leave a comment

Dama z napako

Rignila je, preden je izstopila iz stanovanja. Takrat sem jo zadnjič … Slišal … Ni umrla, še vedno živi in spušča zvoke, takšne in drugačne. V javnosti drugačne, kot doma, v intimi. Večkrat sem jo še srečal na ulici, predvsem pa sem jo videl v medijih.

Svojo kariero je pričela na lokalni televiziji in z leti prilezla daleč – govorice pravijo, da tudi preko postelj, klečanja v sobah za fotokopiranje in nočnih seans v avtomobilih z zarošenimi šipami. Danes je voditeljica na mainstreamovski televiziji. Ko jo vidim, preklopim kanal. Vse je preveč pocukrano, narejeno, zaigrano, umetno – tudi njene prsi.
Jaz jo poznam v drugačni luči. Sicer je studio tudi prostor, velik kot malo večja dnevna soba, a pred kamero se obnaša drugače, kot se je doma. Kot da bi bila rahlo bipolarna. Ko so se vrata zaprla, je blišč v njej ugasnil in na plan je privrla hudičevka. Ščipala me je, ko sem spal, spotikala me je, ko sem hodil po stopnicah, mi prdela pred nosom, ko sem meditiral. Nisem je želel zmerjati, a ona je res priklicala vse žaljivke na plan. Grozno. Sovražil sem sebe, še bolj pa njo. A nekaj je bilo na njej, kar me je privlačilo. Nisem se ji mogel upreti.
Imela se je za damo, pa ni bil niti kanček damskega pridiha v njenih dejanjih. V javnosti je diva, a to je le maska, to je le iluzija. Med seksom je prebudila oz. sem prebudil zver v njej, večkrat mi je kričala v uho, da sem prasec, kar mi seveda ni bilo všeč, zato sem jo dokaj grobo šeškal, kar pa je imelo popolnoma drug učinek. Pasalo ji je. Bolj, kot je bilo grobo, bolje je bilo. Kot da bi želela čutiti bolečino, ponižanje. Pri pluvanju v obraz sem potegnil črto, vse ostalo pa mi je bilo všeč, vsaj nekaj časa. Od usnja, do bičev, a ponavadi so bile klofute dovolj. Zverinsko, živalsko in to ne le v postelji, tudi vsepovsod drugje, le v družbi ne. Toliko dame je bilo v njej, kot je gentlemana v klošarju. Verjamem, da je imela v teh letih, odkar se ne videvava več, večkrat gentlemana “v sebi”, prav tako pa sem imel tudi jaz kakšno damo “na sebi”. Njen narejen nasmešek mi je smešen, saj vem, kaj jo je zares osrečevalo – grob seks, poniževanje. Morda je vsega kriv njen oče. Nekoč sem zasledil debato na psihoterapevtskem forumu. Ne vem. Vem le to, da si takšne ne želim več. Želim pa si, da ji nekoč kakšen “rigec” uide v etru. Kar bi ji po eni strani prineslo zelo veliko ogledov nayoutubeu, meni pa vsekakor zadoščenje. Pokvarila me je. Dolgo je trajalo, da sem se popravil in povrnil na prvotno, kavalirsko stanje. Preveč sem ji dovolil. Vplivala je name, na moje obnašanje. Postal sem drugačen. Nisem našel več ravnovesja. Tudi jaz sem postal drugačen doma, kot sem bil v javnosti.
A potem sem imel dovolj. A tega hudiča se je bilo težko rešiti. “Naj izgleda, kot nesreča,” je značilen izraz v mafijskih filmih. Imel sem načrt – pa ne za umor, le rešiti sem se je želel. Rekel sem ji, da je konec. Zmešalo se ji je. Pričela je histerično kričati, nato jokati, po kolenih se je plazila za mano. Slekla se je in se začela igrati s svojo muco. “Saj veš, da me hočeš,” je rekla. “Ajde, enkrat še,” in spet sva divje seksala. In zjutraj spet, pa spet zvečer. Minila sta dva tedna, tri, mesec, jaz pa se je še vedno nisem rešil. Moral sem postati močnejši in nečloveški, saj se drugače ne bi nič spremenilo. Ko sem nekega dne spakiral njene stvari in jih postavil na hodnik, jih je odnesla v garderobo, me tam počakala, nato pa prižgala cigareto. Ko sem vstopil, je rekla:”Ne grem, ne morem brez tebe. Ti si mi vse. Mar ne čutiš, da sva si usojena? Poglej te zneske, ki so navedeni v moji pogodbi s TV hišo? Ti lahko še naprej ustvarjaš, jaz ti bom omogočila vse. A bi rad šel na Bali, se prebujati v hiši ob obali in pisal svojo knjigo? Si želiš to? Vse to bo mogoče, mišek moj. Le ne zapuščaj me. Ti si mi vse!”
Pogledal sem pogodbo in ostal brez besed. Dama z napako je za hip izgledala kot popolna ženska. Sanjal sem o svežih francoskih rogljičkih, verandi prepojeni z vonjem cigare. Srečen sem, pišem, ustvarjam, nekje na toplem, ob morju. Popolno življenje. “Le malo potrpi in dosegel boš svoje sanje,” mi je švigalo po mislih sem ter tja.
Ko so se misli zbistrile in je slika spet postala realna sem ji rekel: “Če nočeš ti oditi, grem pa jaz,” in odšel, naprej po svoji poti.
V življenju ni bližnjic. Tudi, če traja dolgo, nekoč bom že prišel tja, na svojo plažo, kjer bom ustvarjal. Jaz bom tam, v svojem miru, ona bo v svojem svetu, ki ima dve plati, eno zase in eno za vse druge ljudi.

Posted on Leave a comment

Hvala za nasmeh!

Dovolj skrivalnic. Oba veva, da te po nastopu odpeljem domov. Če še ti ne veš zagotovo, sem jaz popolnoma prepričan v to. Tvoj nasmeh mi vliva moči, saj je nocoj pred mano zares težka publika. Trudim se in trudim, napadam z najboljšim materialom, šale, ob katerih bi mi drugje lizali prste in še kaj, tu pa nič. Vse je kot v mrliški vežici, natakarji so prižgali sveče, da ustvarijo romantično vzdušje, a vse skupaj izgleda, kot da je to moj pogreb. Zadnji nastop, preden grem v pozabo. Ne grem še, prekleti kurci, ne grem!!
Res mi je lažje, ker si tu. Le ti si tista, ki me je nocoj poštekala in zato si iz vsega srca želim, kaj želim, popolnoma sem prepričan, da te nocoj odpeljem na lepše. Morda je najbolje, da se malo bolje spoznava ob večerji. Ti izbiraš restavracijo, a poskusi najti kaj dostopnega, saj nocojšnji nastop ni med najbolje plačanimi. Ne bova šla na kebab, mogoče pico, lahko pa tudi kakšno solato s piščancem, jaz pa bom kakšen zrezek, preden zagriznem vate. Oh, stari moj, se vidi, da si trenutno na Gorenjskem, saj že razmišljaš, kje bi lahko malo stisnil in privarčeval.
Zate bom zapravil vse, če bo treba. Vseh 370 evrov, ki jih bom nocoj zaslužil. To je seveda bruto znesek, sploh ti ne bom razlagal, kakšen znesek na koncu pade v mojo denarnico. Razen, če si računovodkinja, potem ti povem vse. Ti ugotovi, kako bi lahko čim več zaslužil in čim manj plačal naši lepi državici. A ni bolje, da te s tem denarjem razvajam, kot pa da plačujem čajanke in malice fursovcem, dursovcem, ali karkoli so že sedaj. Zame so marsovci, saj se včasih obnašajo, kot da niso iz tega planeta. Ah, sedaj sem pa postal ves napet, kar se najverjetneje vidi.
Pogledam te, da se prepričam, če je vse OK. Kam pa greš? Mar sem res tako slab, da si še ti obupala nad mano? V redu, pa pojdi. Ne potrebujem te! Do današnjega dne sem zelo dobro zvozil brez tebe, tudi od tu naprej bo šlo brez problemov. Vseeno upam, da greš le na WC. Sama seveda, da ne boš slučajno kakšne neznance vozila s sabo in za zaprtimi vrati počela vse tisto, kar si jaz želim. Počakaj me, ne bodi takšna packa. Če pa želiš iti, pa pojdi. Kot sem rekel, ne potrebujem te, tako ali tako bi te le izkoristil, potem pa brez vinjete švignil domov – dvojni greh …
Le 15 minut te žalostne poti navzdol še odvijugam, potem pa domov, analizirat nastop, ga skušat pozabit, a se vseeno nekaj iz njega naučiti.
Nekako mi je uspelo vse skupaj dokončati, na koncu sem bil deležen srednje mlačnega, sladko-kislega aplavza, ki me ni potolažil, saj je deloval kot trepljaj učitelja telovadbe po rami, po tem, ko dobiš žogo v jajca. Vsaj nekaj jih je zadovoljnih z mojim nastopom. Najbolj ploskajo zaposleni v baru, saj bodo lahko kmalu odšli domov. Pa saj tudi po seksu nisem nikoli dobil bučnega aplavza, čeprav vem, da sem se v večini primerov odrezal odlično. Na tem mestu se bi opravičil tebi N., pa tudi tebi B., ok, pa tebi tudi Z. No skratka, vsem, ki ste bile prikrajšane užitkov zaradi moje “nezmožnosti vstajenja mojega srednje velikega Boga” zaradi različnih razlogov, se iskreno opravičujem. Se zgodi, vsakomur enkrat, dvakrat, tri … desetkrat. Tudi ve ste malo krive za to – tudi ropar, ki drži vrečo, je ropar. Nocoj ne bo težav, le ti se moraš vrniti. Nekam dolgo te ni iz ženskega stranišča … Morda si kaj takšnega pojedla.
Ni in ni te, zato se odločim, da odidem domov. Nihče ni pritekel za mano in me histerično moledoval za avtogram. Nihče ni z denarjem mahal za mano in hotel kupiti mojo knjigo. Tudi noben selfie ni nastal. Grem, da pozabim, med vožnjo boste vsi skupaj v tej dvorani izpuhteli, odvrgel vas bom na smetišče zgodovine. Le eno izmed vas morda nikoli ne pozabim, čeprav si je nisem mogel dovolj dobro ogledati, da bi jasno videl, kako izgleda. V temi je skoraj vsaka vredna greha, na svetlobi pa bi bil greh, če bi jo …  Zmučen sem, tudi misli niso več bistre. Torej, adijo! Če se kdaj vrnem, bo vse izgledalo drugače …
Sedem v avto, da si preoblečem preznojeno srajco. Prižgem radio in prisluhnem Bobu, ki me zmeraj spravi v dobro voljo. Odprem okno, da malo prezračim avto in se nadiham. Nekaj me je napihnilo na odru, pa se mi ni zdelo vljudno, da tam tega tihega ubijalca spustim na prostost. Sicer bi z lahkoto za to dejanje obtožil čudaka v prvi vrsti, a zakaj bi nedolžnemu človeku delal krivici. Nikoli ne sodim ljudi po izgledu, a če bi pobirali stave, bi stavil vse, kar imam, da je še nedolžen, in dobil. Nato bi skupaj odšla v javno hišo, da se mu zahvalim. Naslednjič bi stavil, da ni, in spet dobil, pa tudi on bi spet dobil. In tako naprej. A ni časa za to, zdaj je res že skrajni čas, da grem od tod. Ah, sranje, mobilca sem pozabil na mizi v zaodrju – beri: skladišče za pijačo, polno plesni in pokvarjenih marlenk. Zdaj moram spet med svoje “največje oboževalce”. Jebiga, gremo!
Smuknem skozi zadnji vhod, pozdravim natakarja. “Ja, ja, ej super je bilo, res prijetna publika, top vzdušje,” in podobna jajca mu naložim, da komaj spelje s polnim pladnom špricerjev v roki. Zgrabim svoje “nujno zlo”, mobilca in odrvim do avta. Ključi mi padejo v največjo lužo na parkirišču. Če ne bi bili takšni škrti, bi položili asfalt!! Ne pusti, da te jeza preplavi, jutri je nov dan. Malo še preklinjam in nato na hitro pomolim, da moja srebrna puščica vžge. To! Dela! 333.000 kilometrov je že z mano. Še nobena ni zdržala tako dolgo z mano. Čakam, da se mi šipe odrosijo. Spomnim se vseh prijetnih večerov, ko sem nasmejan čakal, da se šipe odrosijo, one pa so se medtem oblačile … Prižgem luči in v trenutku, ko hočem speljati, nekdo potrka po stranski šipi.
“Čao smeško. Kam pa se ti tako mudi?”
“Hm, zdaj se mi ne več.”

Posted on Leave a comment

A bi ti z mano šla?

Že SMSi, ki mi jih pošiljaš, me vzburijo, kako bo šele vse skupaj izgledalo, ko se vidiva. Vem, da je vse napisano v šali, saj je zmeraj kakšen smeško, pomežik ali “LOL” na koncu, a oba veva za kaj se gre. Položiva karte na mizo in se položiva, lahko tudi na mizi, stolu, ali pa kar na zadnjih sedežih avta.
Že toliko let se nisva videla. Komaj čakam, da prideš in da skupaj preživiva čudovito noč. Še nekaj minut in vlak bo prišel na postajo. Upam, da je še vse pri tebi oziroma na tebi na pravem mestu. V glavi je bila tako ali tako zmeraj zmeda. Divja reka si, tako kot jaz. Vsak teče po tvoji strugi, tu in tam se srečava, oba tečeva proti istemu oceanu, tako kot vsi ostali. A midva zares uživava na poti, vsaj takrat, ko se srečava. Ko se ne vidiva, živiva vsak po svoje, a moram ti priznati, pogosto se spomnim nate. Malo zahrepenim po tvoji bližini, a ne kot kakšen zaljubljen najstnik z mozolji na licu in zadnjici, le dotaknil bi se te, pobožal, se malo poigral s tabo. Oh, res upam, da vlak kmalu pride in da bova spet skupaj. Nisva resna, zato se igrava. To je smisel vsega tega, da najdeš trenutke za užitek v tem brezmislu, v tej neskončni poti proti koncu. Ko gola leživa ob drug drugem, pozabim na cel svet. Ne briga me, kaj bo, se sekiram se, le uživam. Ne moriva se s vsakodnevnimi težavami in izzivi, le neskončno uživava, drug drugemu odpirava ventile, čakre in blokade, s trenutki strasti. Ti si me okužila. Če bi stavek končal s tem, bi marsikdo mislil, da si imela kakšno spolno prenosljivo bolezen, ki si mi jo “podarila”. Ne, okužila si me z jogo, duhovnostjo in mi odprla vrata v tantrični seks. Vse, kar sva skupaj doživela, lahko opišem le z besedo NORO.
Zanimivo je, da me ti v trenutku prevzameš, mnogim pa to ni uspelo v nekaj mesecih. Izgleda, da sva si zares usojena, pa ne da sva skupaj za celo življenje, tako, tu in tam kakšen rekreacijski, maratonski seks. Kot da je seks z drugimi le trening za olimpijske s tabo. Vsak rabi nekaj takega v življenju, kot sva midva drug drugemu. Brez obveznosti, še kave nama ni treba spiti zjutraj. Oblečeva se, peljem te na vlak in to je to. Ne zanima me, če te kdo čaka na postaji, to je tvoja stvar.
Takšna sva, nihče naju ne more spremeniti. Jaz te ne obsojam, niti te več tako dobro ne poznam, kot sem te nekoč. Izgubila sva stike, odkar si se preselila. Ne vem, s čim se preživljaš. Čeprav vem, kaj delaš zelo dobro, upam, da to ne delaš za denar, temveč za užitek. Morda pa bo sedaj drugače, kot v dobrih starih časih. Morda bom moral za najino snidenje po novem plačati. Na hitro preštejem bankovce, če je slučajno temu res tako. Res upam, da ni nič drugače kot nekoč, če pa je, pa upam, da ni več kot 50 evrov, saj nimam več v denarnici. Bova šla pa na bankomat ali pa boš morda rekla, da je zame še vedno zastonj, za dobre stare čase.
Povprečen Slovenec ali Slovenka seksa 1,5krat na teden. Midva sva v najboljših časih dvakratno presegla povprečje že v dopoldanskem času. Spomnim se, ko sva odšla, kot kakšen zaljubljeni par, na hrvaško obalo. Kolega mi je na Krku odstopil apartma, da se malo oddahnem od vseh padcev, ki sem jih doživljal takrat. Razveselilo me je, ko si rekla, da greš zraven, čeprav sem pričakoval jasen in glasen NE. Saj veš, zmeraj sva rekla, da nič resnega in skupen oddih na morju je bil nekaj, kar počnejo tisti v resnih zvezah. Iti skupaj na morje je za marsikoga muka, predvsem za tiste, ki so že dolgo v zvezi. Sam, s “svojo” ali “svojim”, teden ali dva. Nevzdržno! Hvala bogu za Karlovačko inOžujsko, to so pravi rešitelji zvez. En pir, pa je v apartmaju mir. (Hmm, tale slogan bi lahko prodal kakšni Hrvaški pivovarni) Tudi midva ne bi zdržala več kot tistih pet dni, vsaj jaz ne, saj bi moj bojevnik  v kateri izmed prihajajočih bitk omagal in pomahal z belo zastavo. Prihajajočih bitk, kako zanimiv izraz, moram si ga zapisati.
Na kup sem vrgel zadnje cekine, natankal avto in se odpeljal proti Jadranu. V Ljubljani sem te pobral na bencinski črpalki pri BTC-ju. Bela oblekca z rdečimi pikami je bila razlog, da sem že na samem začetku poti čutil napetost v bermudkah. Joj, pa tvoja očala. Očala, ki jih nisem najbolj razumel, kar sem ti večkrat med vožnjo v šali namignil, a tebi so bili neznansko všeč, saj so ustrezala tvoji umetniški duši. Tudi ti si zmeraj našla kaj na meni, kar ti ni ustrezalo, a zdi se mi, da je to najino zbadanje bila le prijetna verbalna predigra za večerne družabne aktivnosti.
Kot kakšen stari šofer tovornjaka je moja desnica tu in tam s prestavne ročice zdrsnila na tvoje koleno. “Daj no, vroče mi je,”  si zmeraj odvrnila in odmaknila roko. Tudi vsako prošnjo za oralni seks si zavrnila, kot kakšna stroga birokratka in navrgla nešteto izmišljenih novičk o raznih prometnih nesrečih, kjer se je nekaj odgriznilo, da se je sopotnica zadušila, voznik pa izkrvavel. Celo pot si me pustila na hladnem. Še dobro, saj sem pozabil napolniti plin v klimatsko napravo, tako da naju je le bežno hladil vetrič skozi odprta okna. Tvoje noge so bile ves čas na armaturki, kot že neštetokrat doslej. Vsake toliko si prižgala dve cigareti in mi eno podala. Nikoli se nisva poljubila, čeprav sem si to zaželel. Takšna pravila sva pač imela, sčasoma sem se navadil. Seks in to je to. V normalnem svetu ne bi preživela skupaj. Pobila bi se, uničila do globin duše. A takrat na morju je bilo tako lepo. Sončni zahod sva občudovala iz viseče mreže s pivom v roki, na terasi pod borovci. Ponavadi sva ležala gola, saj sva bivala v apartmaju na najvišji točki naselja. Najverjetneje je najino stokanje katerega od sosedov zbudilo, saj so se vsako dopoldne nasmihali, ko sva šla mimo njih na plažo. Lahko pa da si jim le bila všeč in bi si želeli delati tisto, kar si delala s tem bedakom, ki je bil s tabo na morje. Zmeraj si bila takšna lepotička, z dolgimi nogami, prelepim nasmehom, seksi zadnjico, polnimi joškami …
In točno takšna lepotička stopa proti parkirišču na železniški postaji. Si to morda ti? S svojimi nežnimi dlanmi se dotakneš kljuke od vrat. “Ste še prosti,” vprašaš. “Za vas zmeraj,” odvrnem. “Kam greva?”
“Na morje,” odgovoriš z nasmeškom na obrazu. Rezervoar je poln, tako da morda res odrineva proti jugu. Najverjetneje nocoj pristaneva kje na kakšni z zvezdami obdani jasi, kjer nama bo prav tako vroče.