Posted on

Vse mora ven

Si človek, se izražaš, sprejemaš, se učiš, rasteš. Vidiš, slišiš, čutiš, včasih zaznaš tudi tisto, kar je izven polja zaznave tvojih čutil. Ogromno procesov se izvaja v tebi, pa za njih sploh ne veš. Telo ti sporoča na različne načine, na tebi je, da se naučiš razvozlati kodirano sporočilo.

Pred nekaj časa sem zavrnil ponudbo za službo. “Bedak,” se je slišalo na kavah. V teh časih moraš za takšne stvari imeti jajca. Jaz jih imam, zato bi lahko na široko stopal po svetu, pa mi ta stil hoje ne sede, saj sporoča nekaj drugega, kar želim prenesti v ta naš ljubi svet. Zbudil sem se zgodaj zjutraj in nekaj ni bilo v redu. Nisem se počutil, kot bi se moral. Začel sem pogovor s človekom, ki me najbolje pozna. Ni bilo treba stopiti pred ogledalo, le jutranji sprehod s psom v gozdu je bil dovolj. Dobro je imeti samega sebe zmeraj na dosegu rok, da si daš klofuto ali se stisneš v objem. Tovrstnega početja ne priporočam v javnosti, saj ti morda kdo kaj hitro nadene jopič, v katerem si v stalnem objemu, zaprt v oblazinjeni sobi. Vsaj droge so brezplačne, tu zunaj jih moramo kupovati in se skrivati, tam pa delijo priboljške na vsakem koraku. To ti je zdravo!

Nekoliko sem zašel s pisanjem, kot sem zašel že mnogo krat. Vedno sem prišel prav. Zato mi je življenje tako lepo, saj te tudi brezciljno tavanje pripelje na pravo pot. V življenju se ne moreš izgubiti. Ne morem reči, da sem se tistega dne, ko sem razmišljal o novi službi, izgubil, a globoke misli so prevzele kontrolo in kaj hitro sem stopil izven začrtane poti. Na koncu sem kljub temu prišel domov. Nasmehnil sem se in preko telefona javil veselo novico. Na drugi strani niso bili najbolj zadovoljni, saj so v meni videli potencial, a jaz sem se zavedal, da bom vrgel stran tisto, kar me dela takšnega, kakršen sem, takoj, ko bom prestopil prag pisarne.

Ko sem odložil, so v misli priskakljali vsi ČE-ji, a jih nisem “j***l za pet posto”. Določenim sem se posvetil, tistim namreč, ki podpirajo mojo odločitev. Če bi sprejel to delo, ne bi mogel obiskati hudo dobrih gledaliških delavnic na mojo najljubšo temo: Komedija. Skoraj teden dni prijetnih frekvenc, nasmehov, odličnih mentorjev in nadvse prijaznih, prijateljskih kolegov. “NAJ ŽIVI KRALJ,” smo vzklikali in se smejali. Domače, tako domače sem se počutil, obdan z dobrimi ljudmi. Oder je tako pomemben del mojega življenja. Tam sem lahko to, kar sem. Tako, kot tukaj, kjer sem ravnokar. Pred zaslonom, tu, kjer sem doma.

Daj mi papir, pero in napisal bom mojstrovino. To me žene, kliče, razveseljuje. Vem, da je treba v življenju delati stvari, ki jih nimaš najraje, da prideš do tja, kamor želiš, a če vse vzameš kot prijetno potovanje, ti na nobenem delu poti ni dolgočasno, bedno, zamorjeno. Živiš, madona, veseli se! Delaj tisto, kar te veseli vse dni, vse noči. Da se mi slučajno ne bi zaustavil! Jaz se ne bom, nikoli in nikdar. Kot pravi A. Watts: “Bolje kratko in zanimivo, kakor dolgo in dolgočasno!” Živi življenje po svoje. Nihče ni tukaj, da bi te obsojal, ljudje ti le zavidajo, saj nimajo jajc, da bi ustvarili nekaj svojega.

Prejšnji teden pripeljem na parkirišče pred trgovino, zaklenem avto in stopam proti vhodu. Na prostoru za invalide dva z identično frizuro govorita v šifrah o šesticah, petkah, s-lineih in drugih plehnatih zadevah. V njunih avtomobilih, ki vsekakor nista odplačana, sedita ženi, ki brskata po telefonih, na zadnjem sedežu kričijo otroci. Nasmehnem se. Življenje ima toliko različnih verzij, da me vedno znova presune. Povezani smo z vsem, čeprav včasih tega ne želimo. Vsi skupaj smo ene take lepe bakterije na pladnju. Povezujemo se in kreiramo nekaj novega. Sicer sem mnenja, da nekateri žal ne bodo dosegli naslednje stopnje evolucije, a morda se motim. Morda pa bom jaz tisti, ki bo počakal. Zato pa tako neumorno ustvarjam, saj ne vem, če so mi dnevi šteti ali ne. Glede na to, da sem dobil od žene v dar zapestnico, na kateri je znak za neskončnost, sem močno prepričan, da bom živel večno. Spet, morda se motim. Zato pa migam, ustvarjam, puščam sledi.

Ne pravim, da je moja pot pravilna za vse. Nihče drug ne bi bil srečen, če bi živel, kakor živim jaz. Nisem ustvarjen zato, da z znancem debatiram o minljivih rečeh ali o drugih ljudeh, temveč, da z znanimi in neznanimi govorim o življenju, puščam pečat, širim dobre vibracije. Rad vas imam, zato me vse, kar delam žene v nove višave, saj ste ob meni. Hvala, hvala, hvala! Tudi tam čez lužo, kamor se odpravljam kmalu, boste z mano.

Življenja ni, če te ni. Daj vse ven! Če je v tebi žalost, ali sreča, daj vse ven. Izrazi se!
Nihče ne obstaja brez tebe. Hvala, ker živiš in uživaš v vsem tem. Se srečamo, vsekakor se srečamo!