Posted on Leave a comment

Zadnja runda

Srečala sva se tam, kjer se je srečalo že veliko ljudi različnih velikosti, barv, oblik, nagnjenj, vonjev. V baru. Temnem, zakajenem baru – takrat se je še kadilo v lokalih, ne pod plinastimi mušnicami na terasah. Ah, stari dobri časi … Na njej sem najprej opazil tisti del telesa, ki mi tudi pri drugih ženskah najprej pade v oči. Kateri del telesa je, naj ostane skrivnost, naj razkrijem le, da obstajajo velike, male, mehke in čvrste, odvisno od življenjskega sloga ter genske zasnove lastnice. Po spominu ne bi znal iz velikega kosa gline oblikovati, kar sem tisti večer videl in nato s prsti božal. Najverjetneje vse skupaj ni bilo tako slabo, če mi je ostala v spominu. Nisem je dobil s prvo pijačo, domov me je povabila šele, ko so lokal zapirali. Zato sem ji nadel ime zadnja runda, da jo lažje najdem v kupu fasciklov – kup ni tako velik, je pa poln zanimivih zgodb.

Ne bom ocenjeval, kakšna je bila v postelji, saj to ni najpomembnejša stvar tega zapisa. Zanimivo mi je bilo njeno stanovanje, pa ne zaradi velike kvadrature, dragih perzijskih preprog in unikatnih lesenih skulptur. Nikoli ne bom pozabil njene “cimre”. Spoznal sem jo po nenehnem piskanju, ki se je slišalo skozi stene spalnice. Sprva me ni motilo, saj je runda poskrbela za animacijo na igranje moje blok flavte, tako da sem sanjavo odplaval nekam daleč stran. A sčasoma me je pričelo motiti. Vprašal sem jo, kaj za vraga tako močno piska iz sosednje sobe. “Eh, en aparat imam vključen. Ne skrbi, ti le uživaj,” in znova je zaigrala na pihalo, tako da sem spet odplaval. In ko sem to zadnjo rundo od zadaj, je ta aparat še glasneje zapiskal.

“Pa dobro, kaj je to?”

“Joj, oprosti. Takoj bom nazaj,” panično zakriči in odhiti v sosednjo sobo. Ležim sam v tuji postelji, na sebi imam pižamo iz najboljšega usnja, ki jo nosim že od rojstva. Ni in ni je nazaj. Odločim se, da grem pokukat, kam je odšla. Počasi se pomikam po hodniku in si ogledujem slike na steni. Zdijo se drage, a pri moderni umetnosti nikoli ne veš. Visoki stropovi starega meščanskega stanovanja me fascinirajo, saj se vedno počutim tako majhen, kot najmanjši košarkaš v ogromni hali. Potihoma se priplazim do vrat ter pokukam v sobo. Zagledam bolnišniško posteljo, pred katero je runda na vseh štirih. Izgleda, kot da išče nekaj. Čudna scena … Najbolje, da čimprej pobegnem. Lahko, da je kakšna utrgana znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh. Bral sem o njih, nisem vedel, da obstajajo tudi pri nas. Odskočim nazaj v spalnico in ravno, ko se pričnem oblačiti, se prikaže na vratih.

“A že greš? Naj ugibam, sestanek na vse zgodaj? Poročen si, imaš otroke.”

“Nič od naštetega. Bojim se, da si nora znanstvenica, ki dela poskuse na ljudeh in se ti zdim primeren kandidat,” odgovorim in se nasmejem, kot da sem povedal šalo, čeprav mislim resno. Iskrenost je ponavadi najboljše orožje. Tako sem se vedno najlažje rešil psihopatk.

“Ha ha. Ah ne, uleži se na posteljo in vse ti bom razložila.”

“Hmm, mislim, da sem vse razumel, zato je najbolje, da se poberem.”

“Poslušaj me. To piskanje, ki si ga slišal. To so aparati, ki ohranjajo mojo bolno mati pri življenju. Veš, na koncu je.  Zdravniki so predlagali, da jo odklopimo, a jaz sem se odločila, da bo zadnje trenutke preživela tu, doma, kjer je bila najraje.”

“Joj, oprosti, nisem vedel. Zdaj se počutim grozno. Kako se ti lahko oddolžim, da ne boš mislila, da sem en velik idiot?”

“S tem,” nasmejano zašepeta in me prime za mednožje. Ker gre za življenje njene mame, se odločim, da ostanem. Zmeraj sem bil dober animator, runda potrebuje malo razvedrila.

Po dolgem animacijskem programu, kjer sem prikazal ves svoj bogat spekter veščin, od žongliranja pa vse do oponašanja različnih živali, sva oba utrujena obležala v postelji. Sploh ne vem kdaj, a zmanjkalo me je. Ko sem se prebudil, sem bil sam v spalnici. Iz kuhinje se je širil prijeten vonj po sveže pečenih jajčkah. Runda res obvlada jajčka … Še vedno se je slišalo tisto piskanje. Izgleda, da je mama še vedno med nami …

Ko vstopim v kuhinjo, oblečen le v spodnjice, se nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem, saj vidim, da je pripravila obilen zajtrk. Rabim energijo po takšni noči. Med zajtrkom se spomnim, da pokličem prijatelja, s katerim sva zmenjena za kavo, da mu sporočim, da bom malo zamudil.

“A imaš mogoče polnilec za telefon kje v bližini, baterijo imam prazno?”

“Ja, tam na hodniku poglej.”

Iščem polnilec na polici ob omarici pred vhodnimi vrati, a ga ne najdem. Grem mimo vrat, skozi katera se sliši piskanje. Na tleh v sobi zagledam polnilec. Malce s strahom vstopim. Bolni ljudje se mi smilijo. Koliko stvari sem že videl v življenju, tudi to bom preživel. Vstopim v dnevno sobo, ki trenutno služi kot bolniščnična soba za njeno mamo. Pogledam na posteljo. Zaprte oči, miren izraz na obrazu … Ko bi le vedela, da mladenič v spodnjicah stoji pred njo. Morda bi se zbudila.

Za televizijsko omarico zagledam vtičnice. Odklopim kabel od televizorja in priklopim polnilec. Baterija se prične polniti, piskanje pa preneha.

Dodaj odgovor