Posted on

Zlata medalja ne visi okoli vratu

Vsega, česar sem se lotil, mi ni uspelo. Zveze, študij, služba. Počutil sem se kot zguba, 100kg razočaranja, ki se je premikalo po tem svetu. “Obvestilo neizbranemu kandidatu,” je skoraj vsak dan pisalo na mailu med neprebranimi sporočili. To je bilo takrat, zdaj je drugače. Morda je isto, le jaz na vse skupaj gledam drugače, predvsem pa se ne sekiram in delam tisto, kar delam rad, v čemer sem dober.

Tisto obdobje je bilo mučno. Mislil sem, da sem nihče, pa sem bil že nekdo. Večkrat bi moral preveriti svoj srčni utrip, se zavedati, da sem živ in imam vse možnosti za uspeh, pa četudi so se zdele tako nemogoče, tako nedosegljive. Vsakogar, ki srečaš, ti da nekaj. Sporočilo, brca v rit, klofuta, denar. Le videti moraš namen, ki se skriva za najbolj očitnimi dejanji, dejanji in besedami, ki jih opaziš, začutiš najprej. Skrito sporočilo, vsak nosi skrito sporočilo v sebi. Tudi ona ga je. Poimenujmo jo Miss Friday.

Obetal se mi je še en klasični petek, ki je vključeval pivo, debato in adrenalinsko vožnjo domov. To so bili petki, ki se jih z veseljem spominjam, a po svoje tudi obžalujem. Predvsem zaradi stanja, v katerem sem sedel za volan in zaradi določenih sopotnic, ki so sedle na sovoznikov sedež. Tisti petek nisem nič domov peljal. Niti od doma nisem odšel. Sopotnica se je pripeljala sama. Dovolj je bil le en SMS, ki mi ga je poslala tik pred mrakom. Imel sem polna jajca in prazne misli. “Pridi,” je vse, kar sem napisal. Takoj zatem mi je bilo žal, a ker sem želel izpasti odločen in v njej ustvariti občutek, da je zaželjena, sem si rekel: “Jebi ga,” in se mentalno začel pripravljati na novo srečanje z njo. Minilo je že kar nekaj let, odkar sem jo nazadnje videl. Pristop je ostal enak. SMS. Enostavno, hitro, diskretno, brez drobnega tiska. Sliši se kot oglas za kreditno kartico. Naj v tem delu zgodbe jasno poudarim, da ne gre za seks, ki se plača, saj je bil popolnoma brezplačen. Kasneje sem sicer ugotovil, da me je odnos z njo zelo drago stal, a to je druga zgodba. Še vedno smo tu, še vedno je petek. Sprememba planov. Sporočim prijateljem, da ne bom prisoten na našem tradicionalnem obdelovanju barov. Nihče ni jezen, vsi že pridno praznijo kozarce. Verjetno bo marsikatera sočna padla name v njihovi debati, a se ne sekiram. Bolj me sekira razmetana hiša. Časa ni dovolj, volje je še manj. V predalu najdem sveče in jih prižgem ter na hitro pospravim kopalnico. Zmeraj sem bil iznajdljiv. Spet bo mislila, da sem romantičen.
Hišo osvetlijo luči avtomobila. Odprem vrata. Srce malo hitreje udarja, a predvsem zaradi pričakovanja, hormonov, kemije. Nobenih čustev ni med nama, nekoč so bila, a sva jih prerasla, vsaj zase vem, da sem jih. Še vedno pa obstaja tista magija, čarobnost trenutka, ko se zopet srečava, stisneva, poljubiva, preživiva noč skupaj in nato nadaljujeva vsak po svoji poti, pogumno naprej.

Luč na dvorišču se prižge in zagledam prijatelja. “Kaj pa ti,” ga vprašam.
“Prišel sem preverit, zakaj za vraga ne boš šel z nami. Saj lahko jaz peljem,” mi odgovori.
“A lahko prosim greš, ti jutri razložim,” mu rečem in ga porivam nazaj proti avtu. Je razumel, ni bil jezen, a komentarjev o sveži žrtvi, nagačenju, počivanju desne roke, se kljub temu ni zadržal.

Sledila je hitra menjava avtomobilov na parkirišču. Po temi so se zaslišali njeni japonki. Kako seksi, kako poletno. Le še Kingstoni in je kot na Zakintosu. Brez poljuba se pozdraviva. Jaz njeni “Zdravo,” ona meni “Čao.” In tako se je začelo, tako kot zmeraj. Lev in antilopa na terasi. Nekaj časa sem bil lev, nekaj časa antilopa. Na koncu plesa rahle sramežljivosti in podjebavanja z nizkimi udarci si skočiva v objem, padeva na travo, jezika se spleteta v kito, podobna tisti, ki jo vaška mati splete hčeri na prvi šolski dan v srednji šoli v velikem mestu. Medtem, ko sem gledal zvezde, ona pridno občuduje mojo kito. Pa da ne bo govora o seksu preveč, ga bom zaključil tu. Orgazmov je bilo dovolj, jaz na en porcijo seksa zmorem in potrebujem enega. Ona pa jih je doživela nekaj več. Lahko pa da odlično igra. Sama si je kriva, jaz sem se potrudil. Danes se bi morda še bolje, a takrat je bilo takrat, zdaj pa je zdaj. Pa sem rekel, da ne bom več pisal o seksu.

Od tod naprej nobene kurbarije. Obljubim.

Kot jadrnica brez krmarja sem se prepustil energiji večera. Le par vdihov, globljih, globokih in jutro je bilo tu. Odšla je ob prvem jutranjem žarku. Pokadila je še poslednji čik in odšla. Nežen poljub na lica in to je bilo to. Sobota je tu. Poln načrtov, kaj vse bom počel tistega dne sem zaspal in pozabil na načrte. A nje nisem. Nekaj je rekla, kar ne bom nikoli pozabil, niti povedal nikomur. Samo tebi, a obljubi, da nikomur ne poveš. Rekla mi je, da naj se spravim k sebi. “Nič mi ne manjka,” sem ji odgovoril, “Lepo mi gre, uživam.” To je debela, s holesterolom napolnjena laž. To je bila laž njen ter samemu sebi, kot je laž, če ti nekdo reče, da zmeraj prime za ročaj hladilnika, ko ga odpre in zapre. Lažnivec! Sram me je, a takrat je bilo takrat, zdaj je zdaj. Ne morem popraviti za nazaj. Ne morem ji povedati, da sem se zlagal, saj je tisto jutro odšla. Za zmeraj. Ni umrla. Le odselila se je. Ne vem, ali še živi v Sloveniji, ali ne. Vem pa, da mi je pomagala, da sem postal to, kar sem, tako kot mi je vsaka do slej. Tudi moški so mi, da ne bo kdo užaljen, le na drugačen način, kakor vse ženske, ki sem jih srečal. Ni jih bilo veliko, a so mi dale in še dajejo toliko, da sem vsak dan znova hvaležen. Nikoli ni šlo le za seks – že zgoraj sem napisal, da tukaj ne bo več kurbarije – šlo je za mnogo več. Šlo je za skrito sporočilo. Ne bom rekel, da je bila ona razlog, da sem pričel s pisanjem, saj sem pisal že preden je prišla na zadnji petek k meni. Le dojel sem, da bo pisanje pomemben del mojega izražanja in da se bom s pisanjem lažje razumel, našel in zrasel. Morda je bila ona le pika na i. Morda nosi v imenu i. Kdo ve. Jaz. Jaz, ki pišem to in vam želim, da tudi vi najdete svojo piko, svoje bistvo, sredstvo za izražanje. Uživajte petke in vse ostale dni, ki sledijo! Podarite si kakšno zlato medaljo za to, kar delate sebi in drugim!*

 

*ta zadnji stavek je tu le zato, da se tekst sklada z naslovom. Ne vem, ne sprašuj zakaj.