Tom Costo

“Kako to, da še nisi slaven,” me je osorno vprašala in popila malo vode. Na kozarcu je ostal madež njene rdeče šminke.  Zjutraj pred ogledalom je zopet pretiravala. V vsem. Izgleda kot da gre na Brazilski karneval.

“Ne vem. Ti me poznaš, to mi je zaenkrat dovolj,” ji odgovorim, zavedajoč se, da sem ji vrgel rokavico in ji dal briljanten odgovor, ki bi ga na kakšnem inštitutu kovali leta in leta, mene pa je prešinilo v delčku sekunde. Pretiravam, vem, a dejstvo je, da sem se dobro znašel. Dober sem v kovanju besed, tega se zavedam, morda šepajo določene vrline, a to mi gre. Nisem najboljši, predvsem pa ne najbolj prepoznaven. Njej nisem nikoli bil dovolj dober, da bi me vzela za svojega. Rada je imela visokoleteče prepotentneže s plačami, ki so višje kot stolp, ki ga je njen oče zgradil v hrvaški prestolnici.

Spoznal sem jo, ko je bila še študentka novinarstva. Že takrat se je nosila, kot da je vso mesto njeno. Govori se, da se je dolga leta vlačila po starejših in da se je nekaj časa dajala dol za denar, saj ji je njen predragi oči zaprl pipco. To so vse govorice, lahko, da so izmišljotine. Lahko pa da je vse res in da sem jaz edini v celem mestu, ki je nisem. Morda pa pade danes. Morda pa ne. Rad bi le, da skrbi za mojo prepoznavnost, da me prilepi v kakšne revije, časopise, uredi kakšen intervju in še kaj.

Ne znam našteti vseh znamk, ki jih ima na sebi, za primerjavo lahko le rečem, kar imam danes oblečeno, vredno manj kot njena majica. Ne vem, kdo je v tej zgodbi bedak. Za oblačila nikoli nisem dajal bogastva, raje si kupim kakšno knjigo ali grem na kavo v različne kraje po Sloveniji, kar tako, ker lahko. Danes časti ona, tako je rekla. Jaz jo bom držal za besedo, saj še nisem dobil vsej nastopov plačanih, kazen za prehitro vožnjo pa mi je posegla v budžet za osnovna sredstva, kaj šele luksuz, ki ga tako ali tako ni. To tukaj je luksuz, čaj stane skoraj štiri evre, o prigrizkih niti ne sanjam. Natvezim ji nekaj o posebnem postu in se izgovarjam na to, da sem jedel, preden sem odšel od doma. Ker mi ne verjame, vztraja, da moram nekaj pojesti.

»Naj bo presenečenje,« reče in s prstom pokaže na jedilni list. V filmih ponavadi moški naroči za oba. Najbolje, da grem do narednika in mu predam pištolo in značko. Ne zaslužim si, da sem moški. Kje je moj šarm? A nisem bil zmeraj kavalir? Tale maškara na drugi strani ima kilometrino. Zna manipulirati. Ne morem si pomagati, da si ne bi želel izvedeti, kako izgleda pod tem debelim slojem ličil. Kaj se skriva za njeno masko? Ranjeno dekle, ki išče očeta?

»Kakšne so tvoje želje,«  me vpraša in naredi požirek vina. Začnem ji razkrivati svojo vizijo, svoje želje po uspehu, večji prepoznavnosti, kako mi diši tujina. Ustavi me nekje na pol poti in me postavi na realna tla.

»Oprosti, zdi se mi, da ne veš, kaj bi rad. Ne moreš vse naenkrat. Korak za korakom. Povej mi, kaj si želiš najprej?«

»Lahko vse, kako da ne. Najprej poskrbi, da me bodo ljudje poznali. Vem, da sem dober, le da svet ne ve zame,« ji odgovorim in branim svojo čast. To je bil čas, ko mi je moj ego še veliko pomenil.

»Svet,« reče in se arogantno zasmeji. »Niti sosednja vas te po moje ne pozna.«  Tole eksotično kokoško je treba nemudoma odstraniti iz moje ceste do zvezd. Že vem, odšla bova v hotelsko sobo nekaj nadstropij višje, kjer jo bom zadavil! Še prej pa jo pošteno našeškal. Zdi se mi, da si to zasluži, predvsem pa želi.

K sreči natakar prinese kosilo in prekine ta pasje-mačji obračun. Naročila mi je široke rezance s tartufi. Krožnik je ogromen, rezancev pa še za eno ped ni. To je današnja visoka kulinarika. Manj je več! Že vidim, kako bom glodal sendvič na železniški, saj bom do tam že lačen.

Jeva v kulturnem ritmu, vmes tu in tam kakšna beseda. Ko poje svojo brokolijevo juho in vse kruhke, začne govoriti o tem, kaj vse ji je že uspelo, komu vse je že pomagala in kako je kraljica odnosov z javnostjo, samooklicana seveda. Moj opis in seznam vsega, kar mi uspelo do sedaj, ošvrkne in reče: » Pomagala ti bom, a to te bo stalo.«
Pogoltnem še zadnji grižljal, si obrišem usta, vse skupaj poplaknem z vodo in jo vprašam o kakšnih številkah je razmišljala. Vse, kar sem slišal, je bila nebodotikajoča cena za njene storitve, potem pa se mi je rahlo zavrtelo in vse okoli mene je kar naenkrat izgledalo preklemano čudno.

Na vlaku nazaj domov sem razmišljal, če sem ji dovolj jasno rekel, da me sodelovanje ne zanima in se obremenjeval s tem, da mi bo ta najin sestanek računala. V glavi so mi ostale vse njene prazne besede, približno sedemdeset centimetrov nižje moja polna jajca.

… zato sem tako močan, saj se že celo življenje prenašam. V bistvu je najtežje biti to, kar si v resnici. Svet želi, da nisi nič posebnega. Svet se zdi kakor mogočen grški bog, ki te bo kaznoval, če boš šel iz črede. Ne glede na posledice, sem dolga leta nazaj izstopil. Bivša se je čudila mojemu početju, ko sem zjutraj zgodaj vstal in pričel delati nekaj zase, za svojo dušo. Zaspanka je rada spala in podaljševala sanje. Zdelo se mi je, da je tudi podnevi okoli hodila z napol priprtimi očmi. Morda je bila kriva trava. Bila je iz regije, kjer jo je bilo na pretek, verjetno zaradi ugodne klime in nešteto primernih gozdnih oaz, ki so idealne za gojenje te svete rastline, kot jo je sama poimenovala.

Jaz sem delal vaje, bral, pisal, ona je ponavadi v ogrinjalu prišla mimo, me objela in sedla na fotelj. »Moja najboljša prijateljica« je rekla in si prižgala prvi jutranji zeleni zavitek. Njena babica zgražala, če bi jo videla. »To pa ni štrudel, ki sva ga delali skupaj, ko si bila mala,« bi ji najverjetneje rekla. Njena babica je sicer danes pokojna, naj ji bo mehka zemlja, ali kako že pravijo. Zadnje mesece njenega življenja ji je Zaspanka lajšala bolečine z oljem iz konoplje. Tudi sama se je preventivno posvečala alternativnemu zdravljenju, a pri sebi je zaradi tolerance pod jezik nakapljala nekoliko več. »Ure in ure sva z babico sedeli pred televizijo in se smejali vsemu,« mi je rekla, ko sva se pred kratkim dobila na kavi. Ta kava se je zdela kot intervju ali pa prizor v filmu, kjer glavna igralka sreča nepomembnega igralca po imenu denimo »Novinar 1«, in z njim spregovori nekaj besed. Takoj sem začutil, da sva se odtujila, kar je prav. Tako je bilo namenjeno.

Ona me je imela za težaka, meni pa se je ona zdela lahka. Predvsem njena glava ni imela neke teže. Uspelo ji je prilesti do diplome, si dobiti super službo, redno potuje, surfa v Španiji, še vedno kadi travo, si tako širi svojo zavest in komaj čaka, da bo zadeva legalizirana vsepovsod.

»To je rešitev za ta naš svet,« mi reče, medtem ko vneto vleče svoj vaporizer.

»Morda imaš prav,« ji rečem. Po pravici povedano se mi ne ljubi debatirati v prazno. To sva počela zadnje tedne najine zveze. Vse je bilo napolnjeno z zrakom. Prazne puhlice sva si pošiljala sem ter tja. Seks, bolje, da ga ne bi bilo. Blagi orgazmi na njeni strani, zgolj zaradi potrebe po praznjenju z moje strani.

Pri natakarici naročim malo leda, da bom lahko čim prej spil čaj in odletel proč. Ona je že itak nekje v šeststo dvajseti dimenziji in me ne dojema v moji pristni obliki. Žalostno. Tako lep začetek, na koncu pa puščava, ob kateri bi se iskalec lokacij za snemanje vesterna prav pošteno slinil. Vesel sem, da si je vzela čas in se dobila z mano, a po nekaj besedah, ki jih je izustila, sem opazil, da se pri njej kaj dosti ni spremenilo. Velika verjetnost je, da so se le moji standardi dvignili in da se mi ob njej nič več ne dvigne. Odkar sva šla narazen, sem začutil vso to lepoto, ki nas obkroža. Čutim povezavo z vsem in ne čutim potrebe, da bi se vezal na le en skupek delcev in na to energijo, ki jih veže skupaj oz. jih drži v nekem kondenziranem plesu. Zaomplicirano? Seveda. Saj to sem jaz. Nisem rekel, da je lahko biti jaz, to uspeva le najmočnejšemu, ki ga poznam.

»Zberi moč in bodi to, kar si,« sem ji rekel in odšel. Začudeno me je gledala, ko sem s priklonom in poljubom na roko zapustil prizorišče. Klicala me je nekaj sekund po mojem odhodu, a se nisem oglasil. Bolje je tako. Ona naj veselo cuza svoj inhalatorček, jaz pa bom okušal druge sladkosti svojega življenja. Ne bom nesramen, a če bi bil, bi rekel: »Ta pička mi gre na kurac!« Včasih mi je dobesedno šla.

Grozne sanje, zbudim se s polno glavo skrbi. Težko je biti jaz, a nekako mi uspeva biti dovolj močan, da preživim tudi takšne dni. Misli švigajo sem in tja, na nekatere se vežem, druge spustim skozi okno in naj se znajdejo. Žalost me preveva, niti še tako dobri in lepi spomini me ne spravijo pokonci. Lahko bi sanjaril o vseh scenarijih, ki bi se začeli z “Kaj pa, če bi takrat to in to,” in si risal lažen nasmeh na obraz. Ne želim živeti v sanjskem svetu, želim se spopasti s trenutno situacijo. Po špartansko se lotim tega problema, ki ni samo moj.

Sedem, prekrižam noge in diham. Čakam, da mine. Ne mine. Zakaj ne? Zakaj za vraga sem še vedno slabe volje. Tukaj bom sedel, rahlo neudobnem položaju, dokler ne bo minilo. Mine ura, še vedno nič. Misli še vedno letajo, kakor komar, ki ga zvečer nisi uspel ujeti, ponoči pa te vsake toliko zbudi in ti da vedeti, kdo je kralj. V tem trenutku je ta bedna misel, prepričanje, da sem žalosten, kralj. Čas je, da jaz prevzamem krono! Dovolj je žalosti, dovolj je teh misli. Pokažem jim vrata in čakam, da odidejo. S sklonjeno glavo vse te misli, ki so se kopičile tako dolgo, odidejo v brezčasnost. Nihče drug jih ne ujame, saj so moje žalostne misli. Lahko bi pisal žalostne pesmi in tako kapljico in kapljico spuščal iz te čaše s temno tekočino, a odločim sem se, da je happy hour in da zlijem vse. Ne teče dolgo, ne traja več kot kakšno minuto. Odprem oči in svet je drugačen. Vidim barve, sonce me poboža, obrnem se proti steni na levi, kjer visijo slike in plakati. Tu sem jaz na odru, ti v mojem objemu, otroka, ki delita svoj nasmeh. Lepo je, vse to smo naslikali skupaj.

Nisem srečen, nisem žalosten, le opazujem vso to dogajanje. Nič se me več ne dotakne, vse je le dežni oblak ali sonce. Če želiš, da dežuje, se bo ulilo, če pa hočeš sonce, ga bo na pretek. Le odpreti moraš okno in pregnati oblake stran.

 

V lokalu poleg naše prodajalne spet dela ona. Ona, ki je zasedena, a se mi zdi, da me nekako rada vidi. Vsake toliko mi prinese kakšno slaščico in kavo. Počutim se kot Janko, ki ga je čarovnica pitala, da se je redil in redil. Morda potrebuje močnega moškega v svojem življenju. Močnega v kilogramih, seveda.

Njen latte art je vedno na podobno tematiko. Na mlečni peni mi s kavno peno vedno nariše kakšen srček ali dva, teden dni nazaj pa mi je narisala angelčka. Kako srčkano. Ne! Ta ženska je živi hudič. Doma ima fanta, s katerim si urejata stanovanje, ljubezensko gnezdece, a ta kukavica pridno leta naokoli. Če bi jo, ne bi bil edini, a odločil sem se, da je ne bom in da se bom le nekoliko poigral. Prija mi pozornost, časa pa tako ali tako imam na pretek, saj v trgovino le redko kdo zaide.

“A spet sva skupaj,” me vpraša in se nasmehne med postavljanjem terase.

“Usoda, to je usoda, ti rečem,” ji odgovorim in si prižgem cigareto. Spet so se podražali. Jebemtiš in te trošarine. Država služi na vsem, v čemer uživamo – hitra vožnja, popivanje in cigareti – ko zboliš, pa še od zdravil, zdravljenja in na koncu s pogrebnimi storitvami.

“Ujeti smo, pa bi radi le uživali,” rečem in se šele po nekaj trenutkih zavem, da sem razmišljal na glas.

“Kje smo ujeti,” me vpraša in začudeno strmi vame.

“Nikjer, nikjer, ti kar postavljal teraso, ki je last nekoga drugega in mi skuhaj kavo, na kateri je napisana blagovna znamka.

“Dobro, dobro. Stranka ima zmeraj prav,” reče užaljeno in odide za kavni avtomat. “Z mlekom, a ne,” me vpraša, medtem, ko že mlinček melje mojo prvo jutranjo dozo. Pokimam in uživam ob dimnih obročkih, ki jih spretno proizvajam. Sem preprost človek, razveselijo me malenkosti. Ustavim čas in uživam. To je vse, kar rabim. Težave sem pustil pred ogledalom zjutraj. Drugače ne gre. Če se pustim temnim mislim, se mi dan uniči in od sebe ne dam popolnoma nič. Razumem tiste, ki dneve preživijo na kavču ob igranju igric in kajenju trave. Priznam, prišla je tudi kakšna takšna noč, morda celo vikend, a potem smo šli naprej. Albert Camus bi me vprašal:”Zakaj le, v čem je smisel,” in mi ukradel cigareto iz zavojčka, saj predvidevam, da so v Franciji še dražji kot pri nas. Ne bom preveč razmišljal o smislu in se prepustil vsem tem drogam, ki jih imam na mizi. Moja fanica, recimo ji kar Fani, prisede in se mi nasmeje. Dekle, ti si zaljubljena do svojih rahlo, na seksi način, štrlečih ušes. Nasloni se na roke in me gleda, jaz pa še nekoliko bolj izrazito in kreativno, umetniško, po svoje cirkuško proizvajam obročke.  In tako sva sedela. Dva, ki sta se slučajno srečala. Dva, ki nikoli ne bosta nič imela drug z drugim. Trenutki so bili lepi. Verjetno se jih tudi ona spominja.

Čez nekaj let mi je poslala SMS, a ji nisem odgovoril. Bil sem v zvezi, a bi dal vse, da bi užival. Nisem, a mi vseeno ni žal. Življenje gre naprej in novi trenutki se ustvarjajo, je pa lepo tu in tam poleteti nazaj tja in narediti obroček ali dva.

Za sabo imam dva neuspešna faksa, propadel posel, propadle zveze, v knjigarnah me niso želeli povohati, ko je bilo govora o izpostavitvi mojih knjig. Premajhen se jim zdim. Zanimanja za moje delavnice ni bilo. Kdo je kriv? Nihče. Kdo se sekira? Nihče. Jaz sem nihče.

Umrl sem. Danes sem umrl. Predstavljal sem si, da lebdim. Predstavljal sem si, da ne obstajam. Predstavljal sem si, da se mi ni treba več truditi. Ni se mi treba več ugajati drugim, se dokazovati svetu. Ni mi treba več ustvarjati novih stvaritev. Ne obstajam več. Ni me več. Umrl sem, pot od tod naprej nima več pomena. Kar je bilo je bilo, kar bo, bo. Ne obstajam več. Vesolje se še vedno širi, delci še vedno plešejo. Jaz sem ta ples, jaz sem to dogajanje, jaz sem rast vesolja.

Človek bi mislil, da sem pojedel kakšen košček stare zaloge “čezdimenzijskih potovalnih pomagal”. Nisem. Le živel sem. Bil je čisto navaden dan, dokler se ni nekaj premaknilo v meni, pa to ni bilo staro, zarjavelo zobato kolo. Šel sem skozi nevihto, na drugi strani teme pa izstopil popolnoma drugačen.

Dojel sem, da je vse skupaj dogajanje, ki bi se dogajalo tudi brez mene, zato nima smisla, da bi se obremenjeval zaradi česarkoli. Še vedno bom ustvarjal, a ne bom se toliko vezal na rezultate. Le ustvarjal bom, zato sem tu. Tu sem, da rišem nasvete, ne glede na sredstvo. Rad se pogovarjam, rad svetujem. Rad pišem, rad igram. Vse to sem jaz, a hkrati nisem. Težko je razumeti, a meni je tako lepše živeti od tistega trenutka dalje. Življenje je čudovit ples na različne skladbe. Včasih je težje, včasih lažje, a vse je le ples. Plesišče obstaja tudi brez mene. Neskončnost obstaja tudi brez mene. Ali ne? Sem morda drevo, ki pade in ker ga nihče ne sliši, ne spusti zvoka? Kdo sem jaz? Sem le igralec, ki igra Toma Costa? Sem le posrednik med nečim višjim, oddajnikom in prejemnikom? Ne, tisti, ki se sprašujete, če sem res kaj takšnega pojedel ali skadil, vas moram razočarati. Vse to so le moje misli, meditacije, le nekaj izmed mnogih, ki se jih dotikam vsak dan. Vse to me zanima, vse to se mi kotali po glavi. Tudi zgodba o smrti se mi danes valja po neskončnosti moje zavesti. Le kako ne bi vse to zapisal in dal ven, na vse zaslone, majhne in velike. Komur je mar, me bere. Hvala! Včasih težko shajam v korakanju s samim seboj. A zadnje čase sem prenehal biti NEKDO in prepustil dogajanju, da se dogaja. Ves svet je v meni in jaz sem v svetu. Plešemo, veselo, pogumno naprej. Nič ni izgubljenega, razen nas samih. Ne potrebujemo biti nekdo, dovolj je le, da se dogaja in da vidimo ta neskončni ples delcev. Če je zares vse skupaj iluzija, potem tudi strah ne obstaja. Umirajmo še naprej, vsak po svoje, da se lahko ponovno rodimo.

Ležim v viseči mreži in sanjarim. V rokah imam svojo beležko. Zapiha topel jug, zato zavihtim s peresom in v beležko zapišem:

“Prišli smo na svet, brez dlake na jeziku. Videli smo le svetlobo, slišali glasove bližnjih, oddaljene, odmevajoče. V naročju, a po svoje sami. Goli, svobodni smo pristali na tem krutem svetu. Pozabili smo, kdo smo bili, preden smo ponovno odprli oči. Zbudili smo se brez da bi pred tem zaspali. Minevajo dnevi, čakamo kdaj bomo spet zaspali, da se bomo spet lahko zbudili. Smo jadrnice z raztrganimi jadri, ptice z zavezanimi očmi. Iskanje resnice nas požene v globine, kjer doživimo nečloveške bolečine, le zato, da zrastemo, da se dvignemo proti soncu in poletimo. Ko letimo proti soncu nam ni mar za svojo senco. Dvigamo se višje in višje, dokler se ne dotaknemo roba neskončnosti. Na koncu pridemo tja, od koder smo odšli. Smo isti, a drugačni. Smo drugačni, a isti. Smo eno in vse. Smo čas, ki mineva. Smo sonce, ki riše sence. Poleti, le poleti in išči svojo resnico v brezčasnosti. Brez skrbi, v iskanju samega sebe se ne boš nikoli srečal. Tam si, kjer moraš biti.”

Ne iščem razlogov, le pišem in se ne sekiram. Pero teče, ječmenova kava tudi. Uživam v tem, kar delam, zares. Vedno bolje mi gre, vsaj tako se mi zdi. Pred nekaj dnevi sem napisal svoj prvi scenarij za gledališko igro. Šlo je za en prestižni natečaj. Jaz, mala ribica iz Blagovnskih ribnikov si upam plavati z velikimi ribami iz morja. Seveda, še s toliko večjim veseljem. Nikoli se nisem obremenjeval s konkurenco, niti v nočnem klubu, niti na knjižni polici. Hvaležen sem, da se knjige pišejo in da ljudje tako radi berejo. Užitek mi je poslušati bralčeve izkušnje, občutke ob prebiranju, pa naj gre za mojo knjigo ali kogarkoli drugega. Naj se piše in naj se bere. “Tera me neka sudbina,” poje Magnifico v pesmi Evo me narode. Robert, popolnoma te štekam, v veliko čast mi bo, če boš za moj film napisal glasbo. Spet, majhna riba sanjari. Zakaj pa ne? Lahko sanjarim, lahko delam, karkoli si želim. Lahko bi čisto preprosto, ta zapis pisal popolnoma gol. Bi nehal brati? Brez skrbi, nisem gol. Oblečen sem v kratke hlače, ki jih nosim tudi v javnosti, kar je, glede na trenutne temperature zelo čudaško, a to le za druge. Meni je lepo in rad bi, da je vsem lepo. Zato pa pišem, ustvarjam. Trenutno se ukvarjam z novim scenarijem za otroško gledališko predstavo, urednikovanjem svoje prve angleške knjige, začel pa sem tudi s pisanjem scenarija za hrvaško TV serijo. Držimo pesti, da ta riba pride v ocean. Četudi po kakšnem smešnem slučaju ne izplavam iz te majhne mlake, bom še vedno to, kar sem – riba 😀

Hvala, ker me bereš in podpiraš!

Tom

Kdor je že kdaj sadil, pobiral ali jedel krompir, ve, da krompir ni krompirju enak. Tudi ljudje smo si različni, to že vsi dolgo vemo. A nekaj stvari je skupnih, enakih, podobnih. Nekje se individualizem tesno tišči ob kolektivizem.

Na svet pridemo goli in svobodni, sem včeraj nekje prebral. Rojeni smo v svet, ki je že razvil določene predsodke, mnenja, stališča, okvirje. Jaz sem se z vsem tem srečal, ko sem prestopil šolski prag. Ne bom omenjal pogovora s svojimi starši o tem, kako jaz nočem iti v šoli in da bi raje po svoje živel življenje, kot so ga živeli Pastirci. Na kratko: ker nisem želel živeti v gorah, sem predlagal, da kupimo ovce. Moji želji oče in mama nista ugodila, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da zagrabim težko torbo, si zavežem ruto in gremos v šolos! Tam sem se srečal z okvirji. Pobarvanke, razni liki, pravila, nagrade, kazni. Zmeraj sem barval in ustvarjal zunaj okvirjev. Učiteljice, čeprav sem jih imel zelo rad, so rekle, da sem površen. Šele kasneje v življenju sem spoznal, da je moja površnost v bistvu močna kreativnost, ki sem jo dolgo držal v sebi. Kot da bi v meni gorel plamen, ki pa sem ga držal zase, da ne bi koga opekel.

Potem pa je zagorelo. Nenadzorovano sem začel ustvarjati, roka je letala po papirju, kot še nikoli doslej. Jezik na odru je imel svojo frekvenco, ki je prijala skoraj vsem. Tistim, ki ni, pač ni, nikoli se nisem sekiral, tistim, ki pa je še posebej prijal, so pa tako ali tako zmeraj prišli oz. prišle v “backstage”. Ni jih bilo veliko, lahko bi jih bilo še več, a v življenju je zmeraj vsega ravno prav. In ravno prav mi je, da sem tukaj, kjer sem in delam to, kar delam – jezdim divje demone v deželi izven okvirjev.

Koliko odrekanja, koliko mučenja … Lahko bi se že zdavnaj vdal in se prepustil konformizmu, vsakodnevnem trpljenju na drugem bojišču, a se ne bom, dokler ne zmagam zadnje bitke in moje pero postane žlahtno, zlato, takšno, kot bi naj bilo. Morda ta stavek nima nobenega pomena, a nisem ga napisal brez razloga. Bo že našel svoje mesto v plesu realnosti, tako kot je vse do sedaj.
Resnično biti JAZ. Težko. Če prebereš vse, kar sem prebral in pogledaš vse, kar sem pogledal, se vsak dan vprašaš o smislu, o resničnosti resničnosti in o tem, kdaj ti bo zares uspelo in če ima uspeh sploh smisel. Lahko bi o vsem tem razmišljal cel dan, a ne bi prišel nikamor. Ne bi ustvarjal. Ne bi bil to, kar sem. Ne bi bil JAZ. V tem skromnem odstavku se skriva moj skromen odgovor. To je moj odgovor, vsak mora najti svojega. Ljudje se name obračajo s vprašanji, na katere si lahko odgovorijo le sami. Jaz nisem zato tu, da odgovarjam drugim, saj sem se naučil, da moji odgovori marsikomu ne ustrezajo, zato zavračajo vse, kar ustvarim. Ko se najdejo, se vrnejo v moj svet. Hvaležen sem za vse pobege in vse vrnitve. Težko me je razumeti, z mano je včasih težko, a kdor vztraja dovolj dolgo, ga čaka nepozabna vožnja. Tu smo, da se imamo lepo. Tu sem, da nasmejem, razvedrim, naučim – sebe in druge. Veliko študentk je študiralo na mojem faksu, a nobena ga ni dokončala. Tista, ki vztraja, z mano deli vse trenutke. Nekatere pa so pobegnile. Živijo zase. Gledajo košarko. Po parku sprehajajo svoje otroke. Niti eden mi ni podoben. Hvala Bogu! Bodo pa, ti otroci, prišli do trenutka v življenju, ko se bodo vprašali: “Kdo sem jaz,” in takrat jih bodo moje knjige čakale na policah, moji filmi, moje predstave in vse, kar bom do takrat ustvaril le zato, da jim dam smernice. Smernice so vse, kar lahko dam, pot mora vsak prehoditi sam, pa naj še bo tako zvita, boleča, dolga. Srečno, popotniki! Srečno plesalci realnosti! Srečno iskalci resnice!

“Ne upam,” mi je rekla. Plačal sem pijačo in odkorakal. Ko sem stopil iz kavarne na ulico, me je skoraj podrl kolesar. Vse o mojem odnosu do njegove mame sem zlil v eter v sekundi in pol. Dvignil je roko in nadaljeval s potiskanjem pedal. Saj bi mu rekel, naj se goni, a to že dela, zato se mi ni zdi smiselno, da ga dodatno motiviram, glede na to, da me je skoraj poslal v čakalno vrsto na urgenci.

Nekaj me vleče nazaj noter. Ugodne cene prav zagotovo ne. Če bi imel plačo, bi tu notri kaj hitro pustil pol plače. Natakar misli, da je vreden več, če v lokalu, kjer dela pijača stane več, kot drugje. Morda se pa je želel le nekoliko našopiriti pred mojo srnico. Poglej jo. Sama za točilnim pultom, slinavci okoli nje. Nekdo jo mora rešiti. Na svetu je premalo super junakov. Hvala Bogu, sem jaz tukaj. Nisem super junak, jaz sem le tu, da povem, da jih je premalo. Sicer pa, kako težko je biti super junak? Šivilj je dovolj, če ne želimo podpirati domačih obrtnikov in tisti, ki šivajo na fuš, pa lahko kostum naročimo iz Azije. Enostavno. Potem pa stopiš pred ogledalo in se ne odmakneš, dokler se ne prepričaš, da si super junak. Ko je čas, da greš v akcijo, ne priporočam, da takoj skočiš čez okno in preveriš svoje letalske sposobnosti. Prav tako ni priporočljivo, da greš sredi dneva ven in tekaš naokoli v oprijetih hlačah, z masko na glavo. Kaj hitro te zaprejo in potem lahko ure in ure testiraš svojo sposobnost ukrivljanja kaljenega jekla. V vsakem primeru, z obleko ali brez, pa si moraš le drzniti, upati, biti 100% prepričan vase. Nihče drug ne bo, vsak ima svoje misli, vsak ima samega sebe na grbi.

“Verjemi vase” bi ji lahko rekel. Še enkrat. Že tisotič. A ne rečem nič. Le stojim pred njo, v popolni tišini. Ubogo bitje, je ujeto v svojem lastnem razmišljanju. Kdo pa ni? Že dolgo vem, da sem zato na svetu, da odpravim trpljenje ljudi, ki jih srečam. Stiska? Ciao! Skrbi? Ciao! Strah? Ciao! Jeza? Ciao! Pojdi stran!!! Ne gre tako lahko, še posebej z njo. Pa tako enostavno se zdi, a glava dela svoje. Glavo lahko ugasneš na različne načine, odvisno koliko svojega časa in energije želiš posvetiti temu. Te dni denar kupi skoraj vse, tudi kakšen polet v drugo, morda tudi tretjo galaksijo, šesto dimenzijo in šestnajstmilijardno verzijo tvojega življenja. Kot jezdeci teme smo. Vsi drugi vidijo temo, mi vidimo luč tam nekje v daljavi. Jezdimo. V temo. Jezdeci teme ali bedaki? Ravno to mi je rekla, da sem bedak, zato sem odšel. Ponovno, a se čez nekaj minut vrnil. Pod pretvezo, da sem izgubil denarnico, sem jo prosil, če me lahko pelje domov, saj nimam za taksi. Bilo ji je mučno, a če bi želela, bi lahko rekla: “Ne, j*bi se.” Pa ni. Niti ni opazila, da sem se ji zlagal glede denarnice.
Medtem, ko sva vijugala po vaški hitri cesti do Zlateč, sem bil tiho, kar je zelo težko zame. Odletel sem v svoj zen kotiček in grabil tisti pesek, dokler ni bil popolnoma raven. Ona ni obstajala, le jaz in moje grabljice. Tu in tam je malo pokašljala, a nisem se pustil ujeti v past. Tisto noč sem ji nameraval reči le dva stavka. To sem tudi storil, takoj, ko sem izstopil iz avta. Najprej sem se ji zahvalil in pričaral denarnico v svojo desno roko ter se izjemno čudil ter igral radost ob moji najdbi fiktivno izgubljenega predmeta. Z levico me je udaril v ramo. Moram priznati, da je zelo močna za punco. Le njen karakter je šibek. Stopil sem na dvorišče, se ji opravičeval za nepokošeno travo, kot da je moj oče, ki me vedno opomni, da je že skrajni čas za košnjo. “Morda bom kupil koze in vsako jutro pil sveže mleko,” sem ji rekel in izkoristil kvoto dveh stavkov, ki sem si jo zadal poprej. Dobro, še dva in to je to.

Nasmehnil sem se in ji rekel:

“Dano ti je vse, kar rabiš, da dosežeš tisto, kar želiš.” 

nisem je presunil, šokiral, presenetil, navdušil. “Še en blabla,” si je najbrž mislila. Iz te brezglutenske moke ne bo brezglutenskega kruha (Kako moderno, Tom, bravo!).

Še poslednje in sem šel. Rekel sem ji: “Življenje je morje. F*kn se v vodo in plavaj! 

In ona je skočila. Trenutno študira v Ameriki, snema oglase in se prebija na velika platna. Še vedno upam, da se bo spomnila svojega motivatorja iz preteklosti in me povabila k sodelovanju pri kakšnem filmu. Lahko upam ali pa si upam in skočim. Sem že, plavam, lepo je!