… zato sem tako močan, saj se že celo življenje prenašam. V bistvu je najtežje biti to, kar si v resnici. Svet želi, da nisi nič posebnega. Svet se zdi kakor mogočen grški bog, ki te bo kaznoval, če boš šel iz črede. Ne glede na posledice, sem dolga leta nazaj izstopil. Bivša se je čudila mojemu početju, ko sem zjutraj zgodaj vstal in pričel delati nekaj zase, za svojo dušo. Zaspanka je rada spala in podaljševala sanje. Zdelo se mi je, da je tudi podnevi okoli hodila z napol priprtimi očmi. Morda je bila kriva trava. Bila je iz regije, kjer jo je bilo na pretek, verjetno zaradi ugodne klime in nešteto primernih gozdnih oaz, ki so idealne za gojenje te svete rastline, kot jo je sama poimenovala.
Jaz sem delal vaje, bral, pisal, ona je ponavadi v ogrinjalu prišla mimo, me objela in sedla na fotelj. »Moja najboljša prijateljica« je rekla in si prižgala prvi jutranji zeleni zavitek. Njena babica zgražala, če bi jo videla. »To pa ni štrudel, ki sva ga delali skupaj, ko si bila mala,« bi ji najverjetneje rekla. Njena babica je sicer danes pokojna, naj ji bo mehka zemlja, ali kako že pravijo. Zadnje mesece njenega življenja ji je Zaspanka lajšala bolečine z oljem iz konoplje. Tudi sama se je preventivno posvečala alternativnemu zdravljenju, a pri sebi je zaradi tolerance pod jezik nakapljala nekoliko več. »Ure in ure sva z babico sedeli pred televizijo in se smejali vsemu,« mi je rekla, ko sva se pred kratkim dobila na kavi. Ta kava se je zdela kot intervju ali pa prizor v filmu, kjer glavna igralka sreča nepomembnega igralca po imenu denimo »Novinar 1«, in z njim spregovori nekaj besed. Takoj sem začutil, da sva se odtujila, kar je prav. Tako je bilo namenjeno.
Ona me je imela za težaka, meni pa se je ona zdela lahka. Predvsem njena glava ni imela neke teže. Uspelo ji je prilesti do diplome, si dobiti super službo, redno potuje, surfa v Španiji, še vedno kadi travo, si tako širi svojo zavest in komaj čaka, da bo zadeva legalizirana vsepovsod.
»To je rešitev za ta naš svet,« mi reče, medtem ko vneto vleče svoj vaporizer.
»Morda imaš prav,« ji rečem. Po pravici povedano se mi ne ljubi debatirati v prazno. To sva počela zadnje tedne najine zveze. Vse je bilo napolnjeno z zrakom. Prazne puhlice sva si pošiljala sem ter tja. Seks, bolje, da ga ne bi bilo. Blagi orgazmi na njeni strani, zgolj zaradi potrebe po praznjenju z moje strani.
Pri natakarici naročim malo leda, da bom lahko čim prej spil čaj in odletel proč. Ona je že itak nekje v šeststo dvajseti dimenziji in me ne dojema v moji pristni obliki. Žalostno. Tako lep začetek, na koncu pa puščava, ob kateri bi se iskalec lokacij za snemanje vesterna prav pošteno slinil. Vesel sem, da si je vzela čas in se dobila z mano, a po nekaj besedah, ki jih je izustila, sem opazil, da se pri njej kaj dosti ni spremenilo. Velika verjetnost je, da so se le moji standardi dvignili in da se mi ob njej nič več ne dvigne. Odkar sva šla narazen, sem začutil vso to lepoto, ki nas obkroža. Čutim povezavo z vsem in ne čutim potrebe, da bi se vezal na le en skupek delcev in na to energijo, ki jih veže skupaj oz. jih drži v nekem kondenziranem plesu. Zaomplicirano? Seveda. Saj to sem jaz. Nisem rekel, da je lahko biti jaz, to uspeva le najmočnejšemu, ki ga poznam.
»Zberi moč in bodi to, kar si,« sem ji rekel in odšel. Začudeno me je gledala, ko sem s priklonom in poljubom na roko zapustil prizorišče. Klicala me je nekaj sekund po mojem odhodu, a se nisem oglasil. Bolje je tako. Ona naj veselo cuza svoj inhalatorček, jaz pa bom okušal druge sladkosti svojega življenja. Ne bom nesramen, a če bi bil, bi rekel: »Ta pička mi gre na kurac!« Včasih mi je dobesedno šla.