V lokalu poleg naše prodajalne spet dela ona. Ona, ki je zasedena, a se mi zdi, da me nekako rada vidi. Vsake toliko mi prinese kakšno slaščico in kavo. Počutim se kot Janko, ki ga je čarovnica pitala, da se je redil in redil. Morda potrebuje močnega moškega v svojem življenju. Močnega v kilogramih, seveda.
Njen latte art je vedno na podobno tematiko. Na mlečni peni mi s kavno peno vedno nariše kakšen srček ali dva, teden dni nazaj pa mi je narisala angelčka. Kako srčkano. Ne! Ta ženska je živi hudič. Doma ima fanta, s katerim si urejata stanovanje, ljubezensko gnezdece, a ta kukavica pridno leta naokoli. Če bi jo, ne bi bil edini, a odločil sem se, da je ne bom in da se bom le nekoliko poigral. Prija mi pozornost, časa pa tako ali tako imam na pretek, saj v trgovino le redko kdo zaide.
“A spet sva skupaj,” me vpraša in se nasmehne med postavljanjem terase.
“Usoda, to je usoda, ti rečem,” ji odgovorim in si prižgem cigareto. Spet so se podražali. Jebemtiš in te trošarine. Država služi na vsem, v čemer uživamo – hitra vožnja, popivanje in cigareti – ko zboliš, pa še od zdravil, zdravljenja in na koncu s pogrebnimi storitvami.
“Ujeti smo, pa bi radi le uživali,” rečem in se šele po nekaj trenutkih zavem, da sem razmišljal na glas.
“Kje smo ujeti,” me vpraša in začudeno strmi vame.
“Nikjer, nikjer, ti kar postavljal teraso, ki je last nekoga drugega in mi skuhaj kavo, na kateri je napisana blagovna znamka.
“Dobro, dobro. Stranka ima zmeraj prav,” reče užaljeno in odide za kavni avtomat. “Z mlekom, a ne,” me vpraša, medtem, ko že mlinček melje mojo prvo jutranjo dozo. Pokimam in uživam ob dimnih obročkih, ki jih spretno proizvajam. Sem preprost človek, razveselijo me malenkosti. Ustavim čas in uživam. To je vse, kar rabim. Težave sem pustil pred ogledalom zjutraj. Drugače ne gre. Če se pustim temnim mislim, se mi dan uniči in od sebe ne dam popolnoma nič. Razumem tiste, ki dneve preživijo na kavču ob igranju igric in kajenju trave. Priznam, prišla je tudi kakšna takšna noč, morda celo vikend, a potem smo šli naprej. Albert Camus bi me vprašal:”Zakaj le, v čem je smisel,” in mi ukradel cigareto iz zavojčka, saj predvidevam, da so v Franciji še dražji kot pri nas. Ne bom preveč razmišljal o smislu in se prepustil vsem tem drogam, ki jih imam na mizi. Moja fanica, recimo ji kar Fani, prisede in se mi nasmeje. Dekle, ti si zaljubljena do svojih rahlo, na seksi način, štrlečih ušes. Nasloni se na roke in me gleda, jaz pa še nekoliko bolj izrazito in kreativno, umetniško, po svoje cirkuško proizvajam obročke. In tako sva sedela. Dva, ki sta se slučajno srečala. Dva, ki nikoli ne bosta nič imela drug z drugim. Trenutki so bili lepi. Verjetno se jih tudi ona spominja.
Čez nekaj let mi je poslala SMS, a ji nisem odgovoril. Bil sem v zvezi, a bi dal vse, da bi užival. Nisem, a mi vseeno ni žal. Življenje gre naprej in novi trenutki se ustvarjajo, je pa lepo tu in tam poleteti nazaj tja in narediti obroček ali dva.